Žalovanje za prejšnjim življenjem

Bom iskrena. Me je pred nekaj dnevi preplavila nekakšna melanholija. Bila sem sama sebi odveč, čutila sem stisko v prsih in šlo mi je na jok. Pobrskala sem po sebi in kaj res točno čutim, da se počutim takole nenavadno za mene. Prvo, kar mi je odjeknilo, je bila žalost. Če sem bolj natančna, sem občutila žalovanje za prejšnjim življenjem, pred tole invazijo drobcenega nalezljivega virusa. Žalovala sem za lagodjem, za potovanji, za objemi in nasmejanimi dotiki, ki so bili do sredine marca moj napolnjujoči vsakdan.

Seveda vse zgoraj napisano pogrešam, a sem se sprijaznila, da bo poslej celotna rutina vsakdana drugačna. Vem, da smo ljudje v resnici zelo prilagodljiva bitja in da zmoremo preživeti v nenavadnih situacijah. Moj problem in verjamem, da tudi mnogih od vas je, da smo bili takole ad hoc, čez noč ‘ruknjeni’ iz poznanih con udobja, samoumevnosti in utečene rutine. Zdelo se nam je, da se ne more nič spremeniti, kot da je vse vklesano v kamen. No, kot vidimo, je vse možno spremeniti.

Zdravnik in psihoterapevt Željko Ćurić je v svojem intervjuju zelo lepo opisal korake soočanja, žalovanja in sprejemanja novega načina življenja. Ga na kratko povzemam.

OGLAS

Transformacija krize gre običajno skozi 12 korakov:

Posameznik prvo pade v stanje šoka, ko je prestrašen, izgubljen in paničen, a hitro pride k sebi.

Druga faza je zanikanje realnosti, ko hoče posameznik s starimi znanji in orodji reševati nove okoliščine, a se to pokaže kot neustrezno in boleče.

Naslednja je faza frustracije, ko postane oseba nezadovoljna, melanholična, spominja se starih dobrih časov, ki sčasoma preide do zdrave faze konstruktivnega obupa. Takrat pri sebi ugotovi, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo pred krizo in s tem se lahko začne faza žalovanja, ki je za osebo zdravilna, saj se lahko kvalitetno poslovi od prejšnjega obdobja. S tem začnemo sprejemati novo realnost.

Sledi faza razvoja, ko smo pripravljeni pogledati, kar prinaša covid-19. Ugotovimo, da bodo nujne spremembe, da se bo treba marsičesa naučiti in obvladati. Ta faza počasi pelje v fazo avtonomne aplikacije, kar pomeni, da začnemo vedno bolj uporabljati nova orodja in novo samozavedanje. Postajamo vedno bolj avtonomni, kvalitetni posamezniki, narašča samozaupanje in naša identiteta.

Tako preidemo v fazo finalizacije lastne transformacije, v katero smo bili pahnjeni. Oblikovali smo si nov način vedenja, na primer samodejna uporaba maske na javnih in zaprtih mestih, samodejno se od sogovornika umaknemo na priporočeno razdaljo, uporabljamo rutinirano zaščitna sredstva, razkužila so v vsakem žepu in torbici. Ni nam več nenavadno delati online, temveč je to za veliko zaposlenih postala nova realnost in dano dejstvo. »Oseba reče: res je, epidemija še vedno traja, a moje krize je konec. In to je po grški definiciji namen krize – da prinese družbi, družini in posamezniku dodano vrednost, da je skozi krizo prišlo do gradnje nove identitete, novih znanj, veščin ali poslovnih poti. In takrat rečemo: krize je konec.«

V kateri fazi ste vi? Ste se prepoznali? Takšnim osebnim spremembam se nihče ne bo mogel izogniti, je pa dejstvo, da bo vsak od nas določeno fazo predeloval na sebi lasten način.

Želim vam in spodbujam pozitivno in proaktivno naravnanost, da se oblikujemo v osebnostno še bolj močne, solidarne in sočutne posameznike.

V branje vam priporočam tudi mojo novo knjigo Iskreno o osebni rasti >>