Zavedanje presega smrt

V Zahodnem svetu smrt ni del življenja, pomeni njegov konec. Smrt je dejstvo, ki ga težko in neradi sprejemamo, po večini ga doživljamo kot nujno zlo. Zakaj je Zahodnjaško dojemanje smrti tako patološko? 

Zahodnjaška (ne)kultura je skrčila pojem življenja med rojstvo in smrt, kar je onkraj, je neznanka in ne spada k življenju. Ateisti »verujejo«, da posmrtnega življenja in boga ni, teisti pa verujejo v boga in v posmrtno življenje. 

Obojih je strah smrti, kajti za vsakega človeka je smrt neznanka, ki se je boji, mogoče se na racionalnem nivoju uma prepriča, da se smrti ne boji, toda, ko umre prijatelj ali družinski član, je strah na površju.

OGLAS

»Kdo se boji smrti?«, je iskreno vprašanje, ki nam pomaga odkriti povzročitelja strahu. Tisti, ki se boji, je »jaz«, se pravi naša osebnost. Tisti, ki se zaveda strahu, se ga ne boji. Strahu se zaveda zavest, ki pa ni del osebnosti, zavest je nematerialni del človeka in vesolja, ni energija ali materija v nam poznanem znanstvenem pomenu teh besed. Zavest presega binarno logiko, zavest je »nekaj tretjega«. Trivalentna logika dovoljuje, da je lahko neka stvar A (materija), B (energija) ali C (nematerialni svet). Zavest in čas spadata v ta nematerialni svet. Čas je le matematično zaporedje dogodkov v svetu, zavest pa je tista, ki se jih zaveda. Vse se spreminja v svetu, zavest o spremembah pa je zmeraj ista, nespremenljiva, brez rojstva  in seveda neumrljiva. V človeku deluje zavest kot »vest«, kot »zavedanje« in kot »odgovornost«. Kaos današnjega sveta je tudi posledica zmotnega mišljenja dvajsetega stoletja, da bo razum razrešil probleme sveta. Le-ta jih ni razrešil, ampak jih je poglobil. Kot pravi Albert Einstein, bomo odgovore za določena vprašanja, ki so jih prinesli novodobni znanstveni modeli sveta, našli šele izven njihovih okvirov.

Razum ni ustrezno orodje za preseganje strahu pred smrtjo, šele prebujena zavest nas osvobodi. Bolj kot smrti same, ki je v bistvu ne poznamo, se bojimo naše zmotne predstave o smrti kot nekem stanju nebivanja. Živ človek si reče: »Kako je mogoče, da v tem trenutku sem in da me nekoč ne bo več?« Bivanje sedaj in nebivanje v bodočnosti se izključujeta. Po letih poglabljanja vase (meditacije) ali če imate veliko srečo tudi po eni uri, postopno odkrivamo v sebi notranji mir, notranji prostor stalne prisotnosti, ljubečo toplino srca, vse to so senzacije na poti k zavesti. Ko se zgodi, da je osebnost le še otoček v morju notranjega miru, oblaček na neskončnem nebu, je strah pred smrtjo premagan; spoznamo, da razpad našega telesa in uma ne pomeni konec našega bivanja, ki je večno. Zavest je večna, vesolje in življenje se spreminjata v večnosti, ki je tukaj in sedaj, v tem danem trenutku, v katerem berete ta članek. Zato pravijo mojstri modrosti, da se lahko duhovno prebudite le sedaj.

Ljudje, ki so bili klinično mrtvi, so imeli izkušnjo »svetlobnega tunela«, skozi katerega so potovali. Najbrž je ta izkušnja povezana le s spontano aktivacijo tretjega očesa med obrvmi (šeste čakre) v trenutkih pred fizično smrtjo, ki jo oseba doživlja kot svetlobni tunel. Če se v trenutkih pred smrtjo ne ustrašimo, nas pot skozi tunel vodi v zavest, drugače pa ostanemo nekje na poti, v psihološkem svetu želja in strahov in se potem ponovno rodimo staršem, ki so po psihološki plati podobni našemu počutju, ki smo ga imeli v trenutkih smrti.

Najlepše in najbolj čudovito je prehoditi tunel svetlobe že pred fizično smrtjo in spoznati neskončno globino zavesti že, ko smo zdravi in polni življenja. Meditacija nam to omogoča, tisoče ljudi se je utrnilo v zavesti že preden so fizično umrli, doživeli so to čemur mi Evropejci pravimo »razsvetljenje«. Termin je zgrešen, ker subjekta, ki naj bi se razsvetlil ni. Za osveščenega človeka je smrt živa, pomeni mu spoznanje zavesti, v kateri umre le iluzija o osebnosti kot njegovi resnični naravi.

Smrti se bojijo le inteligentni ljudje, ki želijo vedeti, kaj je onkraj fizičnega rojstva in fizične smrti. Za inteligentne ljudi je njihovo življenje le kratek odsek na premici (ravna črta, ki se razteza neskončno daleč na levo stran in neskončno daleč na desno stran), za povprečneže pa je njihovo življenje le daljica (ravna črta, omejena na levi in desni strani), ki se začne z rojstvom in konča s smrtjo. O tem, kje ta daljica obstaja, se ne sprašujejo.  Za osveščene ljudi pa je njihovo življenje v prisotnosti danega trenutka, izstopili so iz modela linearnega časa »preteklost-sedanjost-prihodnost«, ki je le model uma. Živijo v danem trenutku, tukaj in sedaj, ki je večnost sama.

Na planetu Zemlji smo v zgodovinskem trenutku, v katerem se zaključuje obdobje »karme« in »čiščenja duš«. Nudi se nam enkratna priložnost polnega spoznanja zavesti, ki bo postavila življenje na tem planetu na nove temelje. Stari svet se ruši, bil je zgrajen na principih ega, gradi se novi svet, ki temelji na spoznanju zavesti. Zato je pomembno, da ne iščemo krivcev za današnje stanje in se poglobimo vase, kajti le delujoča zavest ima moč ustvarjanja novega sveta.

V znanosti je pojmovanje smrti povezano z entropijo. Več kot je v nekem sistemu na razpolago proste energije, bolj je sistem »živ«, bolj ko je prosta energija vezana v elementih z večjo atomsko maso, večja je entropija sistema. Na primer »mlade zvezde« so v glavnem sestavljene iz vodika, ki se pretvarja v helij. Naše sonce je mlada zvezda, ima okoli 73 procentov vodika in 25 procentov helija, ostalo so drugi elementi in bo še dolgo oddajala svetlobo in dajala energijo za življenje našemu planetu. V živih organizmih je na razpolago veliko energije, energija sonca je vezana v živih celicah, ko pa organizem umre, telo zgnije, njegova entropija se poveča.

Zato je smiselno uživati le rastline, kajti rastline so prva transformacija sončne energije. Živali so druga transformacija sončne energije in je zato njihovo uživanje neprimerno, kajti dobesedno ob uživanju živali sprejemamo vase tudi smrtni strah živali, ki potem ustvarja nered v našem energetskem sistemu. Vegetarijanstvo je posledica spoznanja, da je ubijanje živali za človeka neprimerno in nedopustno dejanje. Nekateri duhovni ljudje pripisujejo velik del človekove agresivnosti dejstvu, da smo na tem planetu večinoma še mesojedci. Strinjam se z njimi, vsem, ki ste odločeni, da še naprej jeste živali, pa priporočam, da jih tudi sami ubijete. Če boste ob tem uživali, ste rojeni mesojedec, če vas bo pa groza, ja čas za izključno uživanje rastlin.

Tisti, ki se ne bojijo smrti, je tudi ne ustvarjajo, vedo, da je smrt le iluzija povprečnega uma. Iz tega spoznanja se rodi resnična miroljubnost. Agresivnost izvira predvsem iz strahu pred smrtjo in za to bolezen, je najboljše zdravilo meditacija.

Avtor: Srečko Šorli
Feliksova domačija/Facebook

foto: freedigitalphotos.net/images/view_photog.php?photogid=587