Zavest o kateri vsi danes govorijo tako pompozno, še posebej v duhovnosti, je zelo dinamičen proces. In ker je dinamičen, ustvarja tudi dinamično prisotnost, ki je prav tako dandanes pomemben aspekt duhovnega besedišča.
Dandanes kdor ne ve, o čem govorimo, ni nič vreden.
A kar je tukaj pomembno ni to, da ve o čem govorimo, temveč, da v resnici ve, o čem se gre. Kajti, če govorim o svojih predstavah, kako to, kar je v zavesti dojemamo v svojem umu, no, potem ne govorimo o ničemer drugem, kot o umu, saj izraža mnenje ali stališče o zavest in umu.
Z umom samim ni čisto nič narobe. Je del nas, ki nam omogoča, da stvari prenašamo iz neotipljivega sveta misli, čustev, idej, občutkov, v svet, kjer je moč dosti bolj otipljivo razumeti za kaj se v resnici gre.
In če se gre o nečem otipljivem, namesto o nečem neotipljivem, govorimo o nečem, kar poizkušamo razložiti iz svoje lastne perspektive.
Govorimo torej o umskem konceptu, ki je obdan in prežet z našimi osebnimi preferencami, kljub temu, da se čuti za nas kot neotipljiv.
Neotipljivost je zelo težko prevesti v nekaj otipljivega. Znanost temu pojavu reče redukcionizem. Vse kar ima širši pomen, ki se ga ne da prevesti v nekaj otipljivega, pa pojav namreč zreducira.
In zato imamo težavo razložiti nekaj, kar se čuti naše in kaj doživljamo mi sami kot naše lastno. Nihče ne doživlja tega na enak način kot mi sami. V kaj takega smo samo vse prevečkrat prepričani.
To prepričanje je podkrepljeno s tem, da mislimo oz. v sebi čutimo, dojemamo sebe v nekem neotipljivem prostoru, ki se ga ne da prevesti v otipljiv jezik, saj je to nekaj subjektivnega za nas in ga doživljamo kot ga pač doživljamo mi sami, znotraj sebe.
To, kar doživljamo, se lahko vidi od zunaj kot mimika, dretje, užitek ali karkoli. A samo od zunaj nas.
Nihče ne more natančno vedeti, kako se to, kar se kaže kot mimika, dretje, beseda, vzdih čuti za nas. To samo lahko preslikamo v sebe. In bolj smo pri tem precizni, bolj lahko dojamemo, ali kot bi rekla znanost, se postavimo v njegove čevlje.
To je edini način, kako doživeti drugega. Vsaj na materialnem nivoju, kjer ne vklopiš svojih “nadčutnih” zaznav, kot bi temu rekla znanost, ki niti ne ve, kaj nadčutno pomeni, saj je zanjo vse interpretacija, ki je zreducirana na nekaj, kar je za vse enako.
A subjektivna izkušnja ne more biti enaka za vse, saj jo doživljamo mi, kot mi, ne kot nekdo drug. Znanost pa hoče, da bi subjektivno preko redukcionistične metode postalo enako vsem drugim.
Nemogoče!
Mi smo mi, in mi, samo mi vemo, kako je biti mi.
Je že res, da lahko nekdo bolj senzitiven dobi neki vpogled ali način, kako bi lahko bolj videl ali dojel nekoga drugega. Vendar pa je teza, ki jo zagovarjajo mnogi, da so lahko nekdo drug majava.
Kaj takšnega so počeli šamani, ko so se spremenili v pogled ptice. A tudi takrat niso 100% mogli biti ta ptica, saj so še vedno bil v človeškem telesu, kljub temu, da je njihova zavest bila tam.
Zavest je nekaj dinamičnega, kar nastaja oz. izbija iz uma. Je del dinamičnega procesa. To pa je tudi razlog zakaj je včasih zelo težko razumeti nekoga drugega, ker vsak od nas doživlja svoj dinamičen proces s svojo hitrostjo, na svoj način ipd.
In res je, lahko notranje pridemo v stanje miru. In lahko začutimo nekaj tega od drugega. Vendar pa ne moremo vedeti kaj ta mir, ki ga doživlja nekdo drug, pomeni zanj.
Pa četudi, to ni namen tega, kar pri duhovnosti počnemo.
Namen je biti vedno bolj mi, ne vedno bolj nekdo drug.
To, da smo vedno bolj nekdo drug je nekaj, kar počnemo vsak dan. Ko se ljubimo se pomešamo z nekom, največkrat z namenom, da bi okušali njega. Vsaj v začetku, če že ne ves čas.
Velika večina ljudi ima potrebo, da čuti sebe kot drugega, ko npr. gledamo reklame, šport, navijamo za formulo ena, rokomet, delamo za šefa ipd.
Je že res, da delamo za sebe. A pri tem, ko delamo za sebe, zadovoljujemo tudi nekoga drugega. Vsaj mislimo tako.
Vse kar počnemo, nam namreč pomaga, da bi bolj dojeli sami sebe, svoj dinamičen in svoj statičen proces. In bolj se ukvarjamo s tem, kar se nahaja v naši zavesti, bolj lahko pademo iz tega, kar želimo doživeti onstran naše zavesti.
To nam pokažejo razni spontani, nagonski ipd. dogodki, ki so včasih všečni, drugič ne. Imamo pa težave, če niso in jih želimo izkoreniniti iz nas, saj nam povzročajo težave, ki jih včasih ne moremo premagati prav zaradi tega.
Mnogi jim pravijo vedenjski vzorci, načini obnašanj, delovanj ipd. In res je temu tako.
Kar počnemo pri duhovnosti ni toliko povezano z zavestjo, ki je dinamičen fenomen. Bolj se ukvarjamo z zavedanjem, oz. samozavedanjem. Ker bolj se zavedamo sebe, bolj se zavedamo, ko prihaja iz nas nekaj kar ni zaželeno. In tega se zavedamo.
Dinamičnost znotraj nas ustvarja meglo, potrebo, željo, hotenje, občutke moči in nemoči ipd. In včasih se jih zavedamo, drugič ne.
Kar pa je pomembno, da začnemo zaznavati ta ti. potencial pripravljenosti, ki so ga znanstveniki izmerili kot delovanje možganov pred našo zavestno izkušnjo nas.
Pred tem namreč, ko želimo izraziti zavestno izkušnjo, se v naših možganih pojavi električna aktivnost, ki ko se razvije, se kot njen rezultat pojavi neko delovanje, izražanje občutek, čustvo, ki ga zaznamo zavestno. To pa pomeni, da se pred našo zavestno aktivnostjo nekaj dogaja, kar vodi do naše zavestne aktivnosti, nekaj je pred njo.
Sigurno nekaj je, če pomislimo, da se čustva, občutki, ideje, spomini razvijajo in postajajo vedno bolj zavestni, jasni, prosojni, točni. In za to je včasih potrebno, da pride nekaj v našo zavest oz. zavestno izkušnjo večkrat, da se potrudimo, da nekaj postane bolj zavestno.
Bolj se torej zavedamo sebe oz. tega kar se dogaja znotraj nas, bolj se zavedamo tudi tega, kar se dogaja, se želi izraziti ali prihaja v našo zavest. Zavedamo se tega, če je nekaj bolj ali manj zavestno.
Govoriti torej o tem, da je nekdo bolj zavesten ali nekdo manj, da ima nekdo višjo, bolj čisto zavest, nekdo pa manjšo je žalitev, najprej za sebe, ki se postavljam nad nekoga, ker ga želim ponižati, drugič pa spet za sebe, ker ne priznavam njegove sposobnosti biti zavedajoč se sebe.
V bistvu ves čas govorim, da se ne zavedam tistega, česar ne razumem.
Vsi mi se zavedamo sebe, tako ali drugače. Eni bolj, drugi manj, in vsi imamo v sebi tok zavesti, od katerih je eden takšen, drugi drugačen.
To česar se zavedamo, je naša jasnost v nas. To česar pa smo zavestni kot zavestnega dogodka, je pogojeno s sposobnostjo možganov, da nekaj dojame.
Jasnost je nekaj, kar presega zavestne dogodke, ki izvirajo iz naše zavesti. In če se oklepamo samo tega, da nekdo dojema zavestne dogodke, drugih pa ne, ne moremo vedeti, kaj so tisti drugi, torej tisti, ki se ne izražajo zavestno.
Zanimiva stvar je, da so prav ti podzavestni oz. dogodki, ki ne pokrenejo naše zavestne zaznave nekaj, zaradi česa se zjutraj prebudimo sveži in spočiti, zaradi česar nimamo stresa, slabih čustev, občutkov, misli. Slabe misli, čustva, spomini so pravzaprav izraz tega, da ne dovolimo, da nas preplavi impulz resnice, ki v popolnosti prihaja iz sveta, ki se ga ne zavedamo.
Tisti, ki veste o čem govorim, tako razumete. Tisti, ki pa ne, pa boste, ko se boste srečali s tem.
Nič narobe. 🙂
