Zavestna jeza

Nekateri ljudje vidijo jezo kot problem, kot nekaj zelo neduhovnega. Seveda je veliko ljudi podvrženih jeznim reakcijam iz navade, kar pa se razlikuje od zavestne jeze.

Če sem bolj natančen, mogoče je v vaši navadi, da reagirate z jezo, ko nekdo nekaj reče in vas s tem porine v prostor, v katerem začnete dvomiti o svoji samopodobi; besede, čustva ali celo subtilne, nevidne stvari, ki jih ljudje počnemo – kot je npr. govorica telesa – nas lahko razdražijo; zaradi tega se počutimo nelagodno in na to nelagodje odreagiramo z jezo.

Nekateri ljudje pravijo, da je zelo dobro, če jezo izrazimo, zato da bi jo razumeli. Temu pravijo verbalna komunikacija ali komunikacija emocij ali pa opuščanje procesa. A v resnici na tak način ravnamo ravno obratno kot bi morali.

OGLAS

Popuščanje negativnemu aspektu nas samih, z izražanjem lastne jeze, tako da brcamo v kavč ali mečemo blazine, je v duhovnem smislu dejansko zelo škodljivo. Škodljivo zato, ker tako početje (še posebej če to počnemo iz neduhovnega prostora, v katerem vsekakor smo, sicer tega ne bi počeli) navado ohranja in jo še dodatno krepi.

Navade pa se rojevajo s ponavljanjem istega programa znova in znova. Ni pomembno, na kakšen način jih ponavljamo, saj je teh načinov več. Bistvo vsega je pomanjkanje komunikacije. Jeza pomeni, da nismo sposobni izraziti, kaj se skriva za njo.

Zame to ni pravi način, saj na tak način pravzaprav ustvarjamo prostor, v katerem celotni fiziologiji telesa sporočamo, da je jeza nekaj čisto vsakdanjega. Vsakič, ko se jezimo, naše telo to sprejme kot trenutno resnico in jo razume kot nekaj, kar mora biti; telo, ki ne razlikuje med prihodnostjo in preteklostjo ter različnimi aspekti tega, kar se dogaja, se preprosto prilagodi situaciji. Fiziologija telesa, živčni sistem telesa, se spoprijatelji s tem jeznim prostorom in strni to kot resničnost. Ko si dovolite biti jezni, se dejansko oddaljujete od Božanskega.

Ne pravim, da je jeza dobra ali slaba. Pravim samo, da jeze ne boste spremenili, če boste še naprej dovoljevali, da se nadaljuje kot navada. Če želite spremeniti navado, morate v sebi najti prostor, ki je bolj poln zavedanja. Poskušajte ugotovite, kaj je tisto, kar se dejansko oglaša za jezo.

To je zelo enostavno. Vse kar morate narediti je, da globoko vdihnete. Ko globoko vdihnete, se poglobite vase in poglejte kaj se v tem trenutku v resnici dogaja.

Komunicirajte sami s sabo. Zakaj ste jezni? Mogoče so vaša čustva jezna ali pa vaše telo zadržuje prostor, v katerem domuje vaša jeza. Vendar pa vi ne morete biti jezni, ker ste Božanski. Božansko pa ni jezno in Božansko želi, da najdete pot, da se izrazite na bolj zdrav način. S tem, ko popustite jezi, ne častite Božanskega v sebi, ampak se raje oklepate svojega človeškega pogleda na to situacijo.

Jeze se moramo lotiti drugače. Spremeniti moramo kemijo telesa.

V trenutku, ko se zaveste prisotnosti jeze in globoko vdihnete, si dovolite, da vidite, da jeza ne prihaja samo iz tega trenutka; da gre za navado, ki vam je bila predana, mogoče že v otroštvu, ko so bili vaši starši jezni in so vzdrževali takšno atmosfero. Razumevanje pri otrocih pomeni prilagoditev in ne spremembo, saj je večini otrok zelo težko spremeniti to, kar se dogaja. Preprosto morajo sprejeti to, kar se dogaja, še posebej če gre za njihove starše, ki projicirajo nekatere aspekte svoje nepopolnosti v prostor družinskega življenja. To ustvarja navado.

Sedaj, ko smo prepoznali to čudovito navado, kateri način je najboljši, da jo spremenimo?

Da omogočimo spremembo navade pomeni, da storimo nasprotno; nasprotno od tega, kar nam je udobno. Npr., kadar alkoholnemu odvisniku rečete, naj preneha piti, se mu v glavi sprožijo številna opravičila ali pa se ta opravičila sprožijo na čustvenem področju, tako da ohranijo staro navado, kajti telo je na to navajeno. To nam je najlažje storiti. Ni pa to pravi način. Pravi način je, da naredimo ravno obratno, to pa zahteva disciplino.

Disciplina. Ni veliko ljudi, ki jim je disciplina všeč, toda notranja disciplina je čudovita. Z njo se zavedamo, kaj moramo storiti, globoko v sebi preprosto vemo. S to disciplino ustvarjamo prostor in jasnost, ki je ključnega pomena. Vse ostalo izgubi pomen, nič nas ne zmoti, kajti taka disciplina pomeni, da dejansko ukrepamo. Ukrepi pa so bistvo meditacije. Meditacija ni počitek in čakanje, da se bo nekaj zgodilo. Sami morate poskrbeti, da se bo zgodilo. Če zasvojenec samo sedi in čaka, da bodo njegove negativne navade in omejitve izginile ali pa da bo prišel nekdo, ki mu bo pomagal iz tega njegovega prostora, bo čakal do neskončnosti!

Torej, kaj storiti? Globoko vdihnemo in se zavedamo občutka discipline; gre za globoko dihanje, s katerim postanemo jasni. Disciplina prihaja iz jasnosti, iz vedenja, da ko to storimo, nekaj dosežemo. Dosežemo prostor radosti. V sebi najdemo prostor, v katerem smo svobodni.

Kadar je ta jasnost prisotna, potem obstaja tudi razlog za vzdrževanje te discipline in raje kot sedeti pred televizorjem z upanjem, da se bomo sprostili in pozabili na stvari, ker je bil dan naporen, je tu občutek zavesti, ki vas žene k še globljemu delu.

To je še posebej pomembno, ko ste v procesu duhovne preobrazbe, ko pride veliko stvari na površje: toliko starih navad z njihovo energijo, z njihovo intenzivnostjo, z njihovo močjo.

Z disciplino ustvarite novo navado in najboljši način, da ustvarite novo navado je meditacija. Meditacija je ključ do preobrazbe.

To je bilo že večkrat povedano, a ljudje napačno razumejo, kaj meditacija je. Veliko ljudi misli, da je meditacija, če nekje samo lepo sedimo in se sproščamo; da je meditacija čas, ki si ga vzamemo zase in se odmaknemo od napornega sveta.

A meditacija pomeni, da objamemo to, kar je resnično znotraj nas.

Z disciplino lahko ustvarjamo nove navade, četudi se nam zdi, da s tem ko sedimo in meditiramo, ne počnemo prave stvari, ker bi se bolje počutili, če bi prižgali televizor ali pa če bi zgolj lenarili in zapravljali čas na zofi ali pa bi nekaj pojedli, mogoče šli v kavarno na kavo ter s kom poklepetali in se zatopili v čenče. Četudi se to zdi lažje, je bolj pomembno – zelo pomembno – da pri meditaciji vztrajate najmanj 120 dni brez vprašanj.

Ne gre za to, da bi situacijo razumeli. Gre za to, da dosežete jasnost, da to morate narediti. Gre za to, da takrat zares delamo z energijami, ki so tako zelo močne, da želijo nenehno sabotirati vaš prostor, kajti to um in čustva počnejo. Gre za tako globoko zaupanje, da vam vaša disciplina dovoli, da to poskušate doseči. Razumete? Skušati doseči pa pomeni, da prakticirate meditacijo.

Ne smete si reči, da boste zato, ker v enem dnevu ni delovalo, raje šli v hladilnik in si pripravili kaj dobrega za pod zob, ker je to veliko lepše kot meditacija. Popolnoma morate zaupati.

In ko s tem globokim zaupanjem sedemo in meditiramo 120 dni, spremenimo fiziologijo telesa. Celotna kemija telesa se začne spreminjati in po 120 dneh vidimo, kaj pomeni spremeniti navado; resnično spremeniti navado, ki vas spravlja v depresijo, jezo, slabo voljo ali pa sabotira vaše dobro počutje in vas oddaljuje od prostora resničnosti. To je bistvo duhovnega dela.

Duhovno delo pomeni, da ne mislimo več na vse socializacije, vsa pričakovanja, pa naj bodo zunanja ali notranja, ki ustvarjajo te navade, kajti ta pričakovanja in socializacije postanejo del nas, postanejo naša resničnost. S tem, ko opustimo navade, se počasi vrnemo domov k nam samim; to pa je čudovito, saj je ravno to razlog, zakaj smo tu.

Nismo tu zato, da bi se vrteli v istem krogu, kar veliko ljudi počne, da bi se jezili na svojega šefa, na svojega partnerja in potem na svoje otroke in na koncu še sami nase, zato ker smo jezni sami nase. To je krog, ki mu želite ubežati in to je lahko opustiti, če strukturirate spremembo z jasnimi koraki.

Na kakšen način narediti te korake, da bo res prišlo do spremembe? Če nenehno dvomite vase ali v vašega duhovnega učitelja, to podaljša proces. Potem morate sedeti in delati naloge, meditacije, ki v vas ustvarjajo nove navade, več kot 120 dni. Nekateri ljudje to počnejo več življenj!

120 dni je minimalna doba, ki je potrebna, da se popolnoma spremeni fiziologija znotraj telesa, ki vzdržuje to strukturo slabe navade. Po 120 dneh globoke, globoke meditacije, ko ste jasni, ko ne glede na to, kaj se zgodi, ko ne glede na to, kaj porečejo drugi ljudje, ko ni pomembno, kaj vam govori vaš um, ko ni pomembno v katero smer vas želijo povleči vaša čustva, vi preprosto sedite in prakticirate to disciplino. Po 120 dneh, struktura, ki vzdržuje npr. jezo, ni več tu; fiziologija, ki to podpira, ni več prisotna.

Živčni sistem se potem poveže z novo navado. Živčni impulzi, ki povezujejo eno celico z drugo, se premaknejo v drugi del vas samih in počasi, a z gotovostjo, tempelj, ki je vaše telo, postane napolnjen z energijo, ker ste se povezali sami s seboj. Fiziološko gledano se celice povežejo z vami samimi in ne z omejitvami ali nečim, kar vas ločuje od tega, kar je resnično v vas; celice ponovno medsebojno delujejo v harmoniji, tako kot so takrat, ko ste še bili otročiček.

Ko se celice povezujejo v harmoniji, se občutek radosti poveča, saj se ne povezujete samo s seboj, pač pa se povezujete z vsem, kar vas obdaja. Povežete se z elementi. Zrak, ki danes veje, ni samo nek zunanji aspekt, pač pa ga vi vdihujete globlje. Zemlja, po kateri hodite, ni kar nekaj tam ali pa nekaj, česar niti ne opazite, ker ste preveč zaposleni z lastnim umom, pač pa vas sedaj povezuje in vas polni z radostjo, vas podpira. Element ognja vas preobrazi. Element vode da vašim čustvom občutek pretočnosti in vitalnosti. Vsi ti aspekti se potem povežejo z vami, ker se vi povezujete s seboj; povežete se z vsem, kar je zunaj.

Kadar prekinete navado, se vaša resničnost spremeni, ker je vaša resničnost seveda osnovana na vaših idejah.

Nikar ne sprejmite statusa quo! Živite vaše življenje v celoti! Če navzven ni velikega navdušenja in če navzven ni energije, se v tem prostoru ne zadržujte. Ne podarite svojega življenja takemu prostoru, kajti življenje je preveč dragoceno. Vsak trenutek vašega življenja je darilo. Darilo, ki vam je dano od Božanskega in to darilo vas prosi, da ste prisotni. Prisotni tako v notranjosti kot v zunanjosti. Zunanjost pomaga notranjosti, notranjost pa pomaga zunanjosti.

Prekiniti navado – jezo, pomanjkanje komunikacije – je duhovno delo. Če se stvari ne odvijajo, potem ne opravljate duhovnega dela. Če vas vaša resničnost nikoli ne podpira, če vaša zunanjost navzven nenehno odraža nekaj, kar ne teče, potem kaj počnete? Razumete? Gre mogoče za nekaj, česar ne počnete? Spremembe zahtevajo ogromno discipline!

Bodite jasni. Ne psihološko, ne čustveno, pač pa se samo vprašajte zakaj ste jezni, zakaj ne komunicirate. Kaj je namen tega? Vas je strah; strah pokazati vašo ranljivost? Strah pokazati vašo intimno in najbolj čudovito stran, da ne bi slučajno trpeli, tako kot ste že? Raziščite. Pojdite globlje.

Ob koncu bi vam rad povedal, da iluzija Zahoda, da smo posamezniki in da moramo stvari storiti sami ter da moramo rešitve najprej najti v sebi, preden se lahko odpremo duhovnemu učitelju, preden se lahko odpremo zunanjim elementom, preden se lahko odpremo partnerju, je ravno v nasprotju s tem, kar moramo storiti. Zunanjost je notranjost in notranjost je zunanjost. Vse je eno in kadar želite doseči spremembe, morate spremeniti vse aspekte in potem vsi aspekti spremenijo vas in vas podpirajo na tak čudovit način, da se sprašujete (ko dosežete to točko), zakaj ste v preteklosti živeli drugače. Takrat postane več kot očitno, kaj je potrebno storiti.