Zavetje tišine

OGLAS

Ne glede na to, kje preživljamo poletje, si lahko privoščimo nekaj, kar je danes redka dobrina in to je tišina. Pri tem ne mislim samo na odsotnost zunanjih zvokov ampak na globoko tišino, ki prevzame um in srce, in v kateri se lahko zavemo, kdo smo in kaj smo ter kakšen je namen našega bivanja tukaj.

Sodobna zvočna onesnaženost

Tisti, ki smo vse življenje preživeli v mestih, prave tišine praktično ne poznamo. Noč in dan nas obkrožajo zvoki prometa, tako da se jih komaj še zavedamo, če le niso preveč moteči. Tudi v sodobnem gospodinjstvu je polno zvokov od pomivalnega in pralnega stroja, do različnih mešalcev in multipraktikov, sesalcev, sušilcev za lase, klimatske naprave, da ne govorim o radiu in televiziji ter drugih sodobnih medijih, pa o zvonjenju telefona in ostalih tehničnih čudesih. Tudi naši pogovori so čedalje bolj glasni, saj slabše slišimo zaradi vseh teh šumov in motenj. Nekateri ljudje so že po naravi bolj glasni, drugi to postanejo iz potrebe.

OGLAS

Zdravstvo ugotavlja, da današnja mladina na splošno slabše sliši tudi zaradi hrupnih zabav in koncertov, kjer ni več toliko važna melodija in vsebina teksta, kot koliko decibelov spravi skupaj zvočnik. Tisti, ki se pogosteje zadržujejo v takih prostorih, kjer vse doni in lahko prav fizično v telesu čutimo vibracije, imajo več težav v šoli in na delovnem mestu, saj to slabo vpliva na koncentracijo, povzroča nemir in lahko tudi trajno poškoduje sluh. V tako glasnih okoljih je tudi komunikacija med udeleženci otežena, tako da je v množici pravzaprav vsak še veliko bolj sam. Namesto zdravega druženja, izmenjave izkušenj, vzpostavljanja prijateljstev je vse skupaj samo krinka za notranjo praznino in iskanje pozabe za vse probleme, s katerimi se srečujejo v življenju. Če so zraven še dovoljene in prepovedane droge, to gotovo ni okolje, v katerem bi se mladina lahko razvijala v zdrave, srečne in koristne člane skupnosti.

Tudi na delovnih mestih se srečujemo s hrupom strojev. V bolj glasnih okoljih je predpisano nošenje »naušnikov«, da zaščitimo ušesa. Moteči pa so lahko tudi manj glasni zvoki, če so neprijetnih frekvenc ali »razglašeni«. Nekateri ljudje uživajo v hrupnem in živahnem dogajanju, kjer ljudje govorijo drug čez drugega, zvonijo telefoni in nikoli ni dolgčas. Drugi si želijo miru, kjer jih nihče ne moti in se lahko povsem posvetijo delu. Večina nas je nekje vmes. Nismo radi povsem sami in potrebujemo občasno družbo in komunikacijo, da pretrgamo monotonost, kadar pa gre za natančno in zahtevno delo, si tudi mi želimo, da nas nič ne moti. Naša odpornost proti hrupu je odvisna tudi od okolja in pričakovanj v njem. Na primer v knjižnici, kjer se skušamo zbrati in osredotočiti na študij, je lahko zelo moteče že če nekomu po nesreči pade knjiga na tla. Vozniku avtobusa, ki ure in ure presedi za volanom v gostem prometu pa je hupa, ki ga opozarja na nevarnost, zelo dobrodošla.

Zvočno onesnaženje prodira tudi v vaška okolja. Traktorji in drugi poljski stroji so prav tako neprijetni za ušesa kot vlak ali tovornjaki, ki se valijo skozi vas. Zjutraj poje petelin, ponoči pes zavija v luno ali laja na sosedovo mačko. Krave mukajo in prašiči krulijo. Zjutraj ptiči naznanjajo dan, zvečer regljajo žabe v mlaki ali pojejo črički. Morda slišimo reko ali slap ali pa bučanje vetra skozi gozd. Ti »naravni« zvoki so za naša ušesa veliko bolj prijetni in nas pomirjajo ter dajejo občutek domačnosti.

Tisto pravo tišino najdemo le še v gorah. Drugje je že zelo redka. Dokler se ji ne prepustimo, niti ne vemo, kako zelo nas obremenjujejo vsi ti vsakdanji zvoki in koliko napora potrebuje organizem, da jih »odmisli« in se z njimi ne ukvarja, če ni potrebno. Imamo predpise, ki naj bi omejili hrup na znosno mero, vendar pa se jih marsikje ne držijo ali pa bi bila zvočna izolacija predraga in se ji izognejo, če je le mogoče. Le redko kdo se vpraša, koliko k našemu vsakdanjemu stresu pripomore prav hrup. V hrupnem okolju se namreč ne moremo niti ponoči dobro spočiti. Pomen kronične utrujenosti za našo storilnost na delu in doma, kaj šele za naše odnose, pa hitro lahko uganemo.

Zunanja in notranja tišina

Kadar se hočemo sprostiti, lahko s pomirjajočo glasbo preglasimo šume v okolici, da niso tako moteči. Mnogi si tako pomagajo pri meditaciji. Kako sproščujoča je tišina, pa se zavemo šele, ko jo imamo priliko doživeti. V tistih redkih okoljih, kjer jo še najdemo, se počutim, kot bi z ramen dala težak nahrbtnik. V tišini se je namreč veliko lažje sprostiti tako fizično kot psihično. Nekako nas spodbuja, da zaustavimo gibanje, da je ne bi zmotili. Če pa se že gibljemo, storimo to veliko bolj mehko in nežno, da je ne bi prekinili. Zmoti jo lahko že šum obleke ali zvok podplatov. V začetku morda celo nevede zadržujemo dih ali pa samodejno začnemo dihati sicer neslišno vendar globoko in umirjeno.

Zunanja tišina nam omogoči, da bolje dojemamo, kaj se dogaja v naši notranjosti. Občutki se izostrijo. Zavedamo se dotika obleke na koži. Občutimo tok zraka skozi nosnice, žrelo in v sredini prsi, širjenje in krčenje prsnega koša in trebuha. Zaznamo lahko celo bitje srca. Od telesnih občutkov se naša pozornost prenese tudi na psihično dogajanje. Ker ni motenj iz okolice, veliko bolj pridejo do izraza naše misli in čustva. Mnogi so presenečeni nad tokom svojih misli, ki se kar noče in noče ustaviti. Ste že kdaj poskusili zavestno vsaj za nekaj časa ustaviti misli? Brez načrtne vadbe to uspeva le redkim. Misli nas kar zasipavajo in preskakujejo ena čez drugo in se po principu asociacij prelivajo, tako da začnemo morda pri trenutnih vtisih, čez čas pa se zavemo, da smo z mislimi daleč v preteklosti ali v načrtovanju prihodnosti. Vmes pa je minilo le nekaj sekund. V mislih ne rešujemo samo konkretne probleme, ampak se lahko pogovarjamo z osebami, ki so na drugem koncu sveta ali so že preminili, morda celo z osebami, ki jih poznamo le iz medijev.

Ta notranji »hrup« je lahko celo glasnejši od zunanjega. Zaradi njega se kar nekako »izgubimo«. Pravimo, da smo se zamislili in pri tem pozabili na to, kar se dogaja okrog nas. Nekateri se tako poglobijo v svoje notranje dogajanje, da pridejo z enega mesta na drugo, ne da bi zares vedeli kako, in potem se vprašajo, po kaj so pravzaprav prišli. Hodijo ali vozijo kot roboti in srečo imajo, če se jim po poti nič ne zgodi. Podobno se nam lahko zgodi pri kakih preprostih enoličnih opravilih. Včasih se jih lotimo prav zato, da se odmaknemo od dnevnega dogajanja. Kot bi se umaknili v nekakšno komoro, v katero drugi nimajo vstopa.

Notranjo tišino je večinoma težje doseči kot zunanjo. Vse, kar se nam v življenju dogaja, se v obliki vtisov nalaga v naši podzavesti. V jogi jih imenujemo samskare. Lahko gre za preprosto opazovanje, za želje in namene, ki jih nismo mogli uresničiti, ali pa potrebe, ki jih nismo mogli zadovoljiti. Pravijo, da se uresniči prav vsaka misel, ko pride čas za to. Zato je tako pomembno, da se zavedamo, kaj mislimo, in da se zavestno preusmerjamo od negativnih k pozitivnim mislim. Način za kontroliranje misli je, da jih z nečem zaposlimo. Ali jih uporabimo za neko konkretno delo ali pa si pomagamo s petjem ali ponavljanjem mantre.

Tok iz podzavesti, ki se pojavi, čim nismo zaposleni, se počasi umiri in občutimo mir, ki ga čez čas spremlja tudi notranja tišina. Tisti, ki vadijo meditacijo, pravijo, da se to zgodi po kaki uri mirovanja – pri nekaterih prej, pri drugih kasneje. Zato vse duhovne prakse poudarjajo pomen tišine. V njej namreč šele lahko izkusimo svojo pravo Bit in se povežemo z vsem Vesoljem. Ta stik se lahko zgodi tudi spontano v posebnih trenutkih, ki jih nekateri imenujejo »milost«, večinoma pa se moramo na to pripraviti z zunanjo in notranjo tišino.

Da bi to dosegli, se praviloma umaknemo iz vsakdanjega sveta in se posvetimo delu na sebi na posebnih seminarjih, duhovnih vajah ali drugih oblikah izolacije. Lahko je to le za vikend ali pa zdaj med dopusti za teden ali več. Nekoč je bilo samo po sebi umevno, da se v takih okoliščinah izogibamo govorjenju, razen najnujnejše komunikacije, pa še takrat lahko uporabimo druge, nebesedne načine komuniciranja. Vsak dan, ki ga lahko preživimo v tišini, nas napolnjuje s svežo energijo. V jogi jo imenujemo meda šakti in je zelo pomembna za naše duševno zdravje.

Tišina daje besedam smisel

Vprašajte kogar koli, ki mora pri svojem delu veliko govoriti, kot so učitelji, igralci ali delavci v servisnih storitvah, ki se morajo pogovarjati s strankami, koliko energije jim jemlje govorjenje. Po petih ali šestih urah pouka, si učitelji večinoma želijo samo še, da jim ne bi bilo treba več niti odpreti ust. Delo z ljudmi ni nujno fizično zahtevno, jemlje pa veliko psihične energije. Kdor tega ni sam izkusil, preprosto ne razume, zakaj samo govorjenje tako utruja.

Za nekatere je pravo delo samo fizično delo, kjer lahko pokažejo nek izdelek, in se niti ne zavedajo, da je psihična utrujenost lahko veliko hujša od fizične. Fizično si z nekaj počitka lahko hitro opomoremo, da bi se psihično spočili, pa se moramo znati sprostiti in imeti tudi priložnost za to, ne pa da se stalno obremenjujemo z roki, negotovostjo in pomanjkljivimi povratnimi informacijami. Delavec za strojem lahko vidi, kaj je naredil, učitelj pa brez sodelovanja učenca v učnem procesu ne more narediti veliko. Lahko se še tako dobro pripravi na predavanje in ga izpelje brez napake, toda če učenci niso tudi psihično prisotni, bo učinek majhen. Tudi zdravnik, ki pregleda pacienta in predpiše dieto ali zdravilo, ne bo uspešen, če se pacient ne bo držal njegovih navodil. Vendar pa bo učitelj lahko učinek preveril s preverjanjem znanja in zdravnik z izboljšanjem pacientovega zdravja. V nekaterih poklicih pa se ti učinki pokažejo šele dosti kasneje ali pa sploh nimamo možnosti preverjanja, saj osebe morda nikoli več ne bomo srečali. Takrat lahko samo upamo, da smo naredili najboljše, kar se je dalo, in da bodo učinki pozitivni.

Spominjam se nekaterih svojih poletnih jogijskih seminarjev, ko sem prišla nanje tako utrujena od celoletnega dela in stresov, da sem bila resnično srečna, da sem se lahko umaknila v tišino in se mi ni bilo treba pogovarjati, saj smo se sostanovalke v sobi takoj na začetku dogovorile, da se bomo držale maune (tišine). Po nekaj dneh sem bila kot prerojena in ko sem se vrnila v običajno okolje sem šele dojela, koliko nepotrebnih besed uporabljamo in o kakšnih nesmiselnih in nepomembnih stvareh se pogovarjamo.

Seveda je pogovor potreben, saj si ne znamo »brati misli« in se je potrebno dogovarjati, izmenjavati izkušnje in se kdaj tudi čustveno razbremeniti. Večinoma smo ženske bolj zgovorne od moških, čeprav moram reči, da poznam tudi med moškimi nekaj »čvek«, ki ne znajo biti tiho tri minute. Bolj kot količina besed je pomembna njihova vsebina in tehtnost. So ljudje, ki znajo v nekaj stavkih zajeti bistvo in za katere bi lahko rekla, da je dragocena vsaka njihova beseda. Drugi pa se izgubljajo v poplavi besed, tako da na koncu sploh ne veš, kaj so hoteli povedati. Pogosto s tem samo pritegnejo pozornost, da se potem lahko počutijo bolj pomembne. Sčasoma pa nas s svojim brezplodnim govorjenjem začnejo utrujati in se jim rajši izognemo ali pa skušamo bolj ali manj uspešno njihovo govorjenje omejiti na podatke, ki jih potrebujemo.

Zavedajmo se, da je govor dragocenost in zato izbirajmo primerne besede, s katerimi bomo na pozitiven način sporočali, kar je potrebno. Še posebno dragocena so sporočila duhovno razvitih oseb, pa naj jih imenujemo guruji, rišiji, svetniki, velike duše, učenjaki ali kako drugače. Njihova sporočila so univerzalna in nas spodbujajo k osebnostnemu razvoju in duhovni rasti. Lahko so v govorjeni ali pisni obliki, v pesmih ali prozi. S sodobnimi mediji lahko neposredno prenašamo predavanja po vsem svetu, lahko pa jih tudi posnamemo in si jih ponovno predvajamo, kadar potrebujemo duhovno spodbudo. Enako velja za »svete spise«, ki jih beremo znova in znova in v njih najdemo tolažbo, odgovore na vprašanja ali navdih. Mnogi imajo take knjige, ki jih cenijo kot dragocenosti. Že stavek ali dva nam lahko zadoščata, da se spet zavemo, kaj je bistveno v življenju in se vrnemo na začrtano pot. Nekateri jih uporabljajo tako, da na slepo odprejo tako knjigo in preberejo odlomek ali dva. Praviloma se nam knjiga odpre prav na takih mestih, ki jih takrat najbolj potrebujemo. Da so lahko prišli do teh spoznanj, ki so za nas tako dragocena, pa so tudi avtorji morali skozi tišino, v kateri se jim je razkrilo bistvo Življenja.

Odkrijmo tišino in njene zaklade

Privoščimo si torej v teh poletnih dneh nekaj sproščujoče tišine, ki nas bo osvežila in nam dala novega zagona za življenje. Poglobimo se vase, v svojo dušo ali kakor koli že imenujemo svojo Bit in jo nahranimo z blago umirjenostjo. Za tiste, ki je niso navajeni, bo vztrajanje v tišini lahko na začetku težko, morda celo mučno, vendar pa se vzdržimo govorjenja in se skušajmo tudi notranje umiriti. Pri tem nam lahko pomaga narava s svojimi veličastnimi prizori, ob katerih nam zastaja dih. Lahko je to pogled na mogočne gore v vzhajajočem ali zahajajočem soncu ali pogled s kakega vršaca, ki nam razkriva lepoto pokrajine. Morda je to neskončna morska gladina, prepredena z valovi, v katerih odseva nebo, ali pa reka ali jezero, ki s svojo čisto vodo vabi, da se potopimo vanjo in speremo vse skrbi in težave. Ni naključje, da imajo na mnogih koncih sveta svete gore in vode, saj nas očiščujejo in prebujajo duhovna spoznanja. Lahko je ravnina, ki se razteza do obzorja, ali pa zeleni griči, tako prijazni in topli, da bi jih kar pobožal. Tisti, ki greste v tuje kraje, boste morda doživeli trenutek tišine v puščavi, za katero nekateri pravijo, da ima poseben čar in duhovni naboj.

Včasih zadoščajo tudi manjše stvari, da ostanemo brez besed, kot so cvetoč grm ali celo en sam prelep cvet, ptič ali metulj čudovitih barv. Cenimo vse tisto, kar se nas dotakne in nam sporoča, da je svet lep in da je v njem vredno živeti. Kjer koli že bomo, pa je nad nami vedno nebo. Včasih je jasno, drugič se po njem podijo oblaki, vendar pa je vedno simbol nečesa vzvišenega, k čemur se lahko vedno zatečemo, saj je odsev naše Biti in vseh zakladov, ki se skrivajo v globini našega srca.

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek