Zavezanost in svoboda

Včasih se kot ciklični vetrovi z večjo ali manjšo močjo pojavljajo nekatere ideje ali bolje rečeno “mentalne oblike”, ki pritegujejo pozornost večine. Ena med njimi je ideja svobode, to je beseda, ki se vzeta iz konteksta uporablja za praktično vse vidike življenja, povezana pa je tudi z razumevanjem samega smisla življenja.

Svobodo običajno razumemo kot niz koristi, ki so precej zanimive, če jih globlje analiziramo: želimo si doseči popolno neodvisnost, se ne zavezati ničemur in nikomur; ne želimo se zavezati, da nam ne bi bilo treba odgovarjati za dejanja, besede, misli … Skratka gre za zanikanje odgovornosti in strah pred izgubo česar koli že.

Toda kakšna svoboda je to? Kot smo dejali prej, če jo globlje analiziramo, nas veliko bolj ovira, kot pa osvobaja.

Navidezna svoboda

Njene značilnosti so:

Samota

Kdor se ne zaveže nikomur, ne more razviti tistih občutkov, po katerih hrepenijo vsi ljudje, tudi če to spretno skrivajo. Nima prijateljev, nima trajnih ljubezni, temveč samo naključna poznanstva, ki danes so, jutri pa jih več ni.

Negotovost

Kdor se ne zaveže ničemur, se nima na kaj opreti. V življenju nima nobene opore, ker se boji vseh idejnih sistemov. Ker se jih boji tudi spoznati ali se jim približati, ga bo zagotovo slej ali prej spodkopala tesnoba, saj si ne bo mogel odgovoriti na tako pomembna vprašanja, kot so, od kod prihajam in kam grem, s tem pa si ne bo mogel odgovoriti niti na vprašanje, kaj počne na tem svetu.

Duhovna skopost

Prevedemo jo lahko kot strah pred izgubo česar koli, ker bi to omejevalo našo svobodo. Toda kaj lahko izgubi tisti, ki ničesar nima? Praznino, v kateri živi? Inertnost, zaradi katere živi še naprej v tej praznini, ki ga ne zavezuje k ničemur, razen k lastni ohranitvi, in ne dopušča, da bi kar koli poseglo v ta kaos praznine?

Zato se sprašujem: čemu svoboda?

Zavezanost

Vem, da ta pojem ne uživa prevelikega ugleda med tistimi, ki se imajo za napredno misleče. Zavezanost si predstavljajo kot trajno verigo, ki ne omogoča spremembe niti napredka, kot verigo, ki zaveže noge za prvi kamen, ki nas ustavi na poti. Vendar če znamo iti proti toku, verjamem, da je zavezanost ena od najzrelejših drž, ki jih lahko zavzamemo. Kajti da bi se zavezali, moramo najprej spoznati, kakšne so naše možnosti, in to spoznanje postaviti kot inteligentno merilo.

Da bi se nečemu zavezali, moramo znati izbrati. Čeprav se številnim upira odločanje med enim in drugim, je celotno življenje eno samo nenehno izbiranje. Če ne znamo prevzeti te odgovornosti na sebi lasten in zavesten način, bo življenje poskrbelo, da izbere namesto nas, premetavalo nas bo z enega mesta na drugo in s svojimi zaporednimi udarci prebudilo našo voljo, tako da se bomo naposled odločili za to, kar nam resnično ustreza.

Zavezanost vsebuje zdravo mero ponosa, saj nas spodbuja, da udejanjimo izbrani podvig, naj gre za ljubezen, poklic, delo, ideal itd.

Zavezanost razvija našo voljo, ker nam pomaga, da ostanemo neomajni v tem, kar smo izbrali.

Zavezanost nosi vrlino zvestobe, kajti nemogoče je ne ljubiti in hkrati ne biti zvest tistemu, kar smo svobodno izbrali.

Zavezanost ni kruta, temveč nas z voljo in zavestjo obvezuje, da popravimo napake, ki jih delamo, saj nam pomaga, da smo prilagodljivi, da se premaknemo od zunaj in od znotraj, da v vseh pogledih rastemo.

Zavezanost ustvarja enotnost s tistimi, ki so se zavezali istim stvarem. To je zares posebna enotnost, ki jo lahko brez strahu imenujemo bratstvo, solidarnost, razumevanje in sloga.

Zavezanost pred nas vsakokrat postavlja nove in višje cilje, glede na to kako udejanjamo zadane cilje. Življenje tako dobiva smisel in dimenzijo, ki je sicer ne bi imelo.

V vsakem primeru je zanimivo pripomniti, da so ljudje hote ali nehote zavezani – čeprav se tega ne zavedajo – številnim stvarem, pred katerimi ne morejo pobegniti, ker so tako dobro zakrinkane, da nikoli ne pokažejo svojega pravega obraza pasti ali ječe.

Zavezuje nas moda, in to do te mere, da se posameznik, naj si to želi ali ne, nazadnje prisilno ukloni tistemu, kar nosi večina – na telesu, v psihi ali umu.

Zavezujejo nas strahovi, ki so se postopoma naselili v nas. Vsi se bojijo cele vrste zla, ki se jim zdi neizbežno – družbenega zla našega časa – in se mu morajo nujno upreti, naj bo to z begom ali agresivnostjo.

Zavezujejo nas tuje ideje. Kadar neka ideja, katera koli in o čemer koli, prevlada v javnem mišljenju, ji skorajda ne moremo nasprotovati, ne da bi nas razglasili za nore, sektaške in podobno. Po drugi strani, kdor zaradi lažne svobode ni zgradil svojih meril, zelo težko ve, kdaj razmišlja resnično s svojo glavo, in kdaj ga potiskajo drugi, ne da bi občutil njihovo roko na hrbtu.

Zavezuje nas šibkost (ne delaj ničesar, prepusti to drugim), hibam, preoblečenim v vrline (kaj je slabega v tem, če vsi to počnejo?)

Zavezuje nas neznanje. Dezinformiranje in zmanipulirane informacije privedejo do tega, da nihče ne ve, kaj se resnično dogaja na večjem delu zemeljske oble, pa tudi do tega, da nihče ne ve, kako doseči zmožnost zdrave presoje.

Zavezujejo nas nestabilnost, kot da gre za vidnejšo značilnost našega časa, in spremembe zaradi sprememb. Ni jasnih in trdnih ciljev. So besede, ki danes navdušujejo, jutri pa bomo že videli … Jutri se bomo spremenili, ker je to edini prepoznavni pokazatelj premika; ni pomembno, kam je usmerjena sprememba, če sploh obstaja kakšna smer.

Zaradi vsega tega trdim, da se filozof ne boji zavezanosti, temveč jo, nasprotno, spremeni v inteligentno orodje za delovanje, na katero se lahko opre in napreduje. To, česar se nedvomno boji, je lažna svoboda, ki deluje kot usodno uspavalo.

Več je vredna zavestna zavezanost kot nezavedna lažna svoboda. Ta se slej ali prej sprevrže v ječo, iz katere ni mogoče pobegniti. Zavezanost je struga, ki usmerja tok reke našega življenja. Bodimo svobodni, znajmo izbrati, znajmo to, čemur smo se zavezali, prevzeti z radostjo in samozaupanjem. Tako so delali vsi veliki učitelji, ki danes človeštvu molče kažejo pot.

Avtor: Delia Steiberg Guzman, predsednica mednarodne Nove Akropole