Zavist – Čustveno opismenjevanje

Naj sosedu crkne krava!

Kot v zgodbi iz Stare zaveze o Kajnu in Abelu, v kateri je Kajn ubil brata Abela, se je tudi Mojca zbala, da jo bodo sošolci simbolično “ubili” zaradi njenega uspeha. Da se to ne bi zgodilo, je postala “povprečna”. Njen problem je bil pravzaprav v tem, da se je prestrašila zavisti in se organizirala tako, da je drugim nenehno preprečevala zavist.

Zgodba iz ordinacije

Mojca je poiskala strokovno pomoč zaradi težav, povezanih z zaključkom študija, saj je študirala že kar nekaj let. Čeprav je absolvirala pred nekaj leti, ni mogla opraviti še zadnjih treh izpitov in diplomirati. Med pogovorom se izkaže, da je Mojca zaprta in zelo skromna, vendar zelo inteligentna mlada ženska, ki pove, da se boji “izpostavljanja”, razlikovanja od drugih, ljudem se ne mara zameriti ali se z njimi spuščati v spore. Ko sem jo vprašal za tok njenega šolanja, se je pojavila zanimiva podrobnost. Ne samo, da je bila v osnovni šoli odlična učenka, ampak je bila po zaslugi svojih sposobnosti najboljša v razredu. Ko se je konec osnovne šole preselila in zamenjala šolo, se je v novem okolju skušala dokazati kot pridna učenka, ki se trudi in ki zna. V nasprotju s profesorji, ki so jo sprejeli in javno hvalili, so bili sošolci do nje vse bolj nasilni. Nadeli so ji vzdevek piflarka ter jo na različne načine poniževali in zavračali. Takrat je Mojca dojela, da je ne marajo zato, ker je dobra, boljša od njih. Tedaj je sprejela zavestno odločitev, da ne bo več zelo dobra, da se bo manj učila in se zadovoljila s prav dobrim uspehom. In res, ko je začela dobivati trojke in štirice, so jo sošolci sprejeli.

OGLAS

Namesto da bi postala uspešna in nesprejeta, je postala povprečna in sprejeta. Zato se je tudi obotavljala dokončati študij in postati “nekdo”. Šele ko ji je analiza pomagala doumeti, da se boji lastnega uspeha, si je Mojca dovolila diplomirati in postati uspešna v svojem poklicu.

Sosedova krava

Številni ljudje mislijo, da je zavist čustvo, ki nastopi, ko si želimo nečesa, kar imajo drugi. Toda zavist ni čustvo do tistega, kar ima drugi, marveč čustvo do drugega kot osebe. Ljudje občutijo zavist, kadar mislijo, da imajo drugi nekaj, do česar niso upravičeni, sami pa menijo, da imajo do tistega, kar ima drugi, enako ali celo večjo pravico. Bila sta torej enaka, nato pa je eden kupil kravo. Zdaj ko ima kravo, ki je ni zaslužil, drugi misli, da je boljši od teh, ki krave nimajo. Torej je krava samo povod za nastanek družbene vertikale. Za vertikalno razliko med tistim, ki je “nižje”, ker nečesa nima, in tistim, ki je “višje”, ker nekaj ima. Zavist motivira ljudi k vedenjem, katerih cilj je zmanjšanje razlike: bodisi da se drugi spusti navzdol (da sosedu crkne krava) bodisi da se prvi povzpne (kupi tri krave). V prvem primeru pravimo, da je zavest destruktivna, v drugem, da je konstruktivna.

Zakaj tuj uspeh boli?

Uspešna družba bi morala biti sestavljena iz uspešnih posameznikov, to pa onemogoča zavist. Zavist je zelo izrazita v socialnih okoljih, v katerih je uspeh “prepovedan”; ljudje postanejo nasilni do tistih, za katere menijo, da jim je neupravičeno uspelo. Zakaj je tako? Zakaj se ljudje ne morejo veseliti tujega uspeha? Ali se vsaj brigati za svoje reči?

Odgovor na to vprašanje se glasi, da zato, ker tuj uspeh draži zavistno osebo. Ko komu drugemu uspe, se zavistna oseba počuti neprijetno in kar zelení od zavisti. Mnogi ne razumejo, zakaj je tako. Odgovor je v tem, da se ljudje med seboj primerjajo. Če je nekdo v nečem uspešen, se izpostavi. Ko drugi to vidijo, pomislijo: dober je, že takoj zatem pa se primerjajo z njim: boljši je od mene, kar pravzaprav pomeni: slabši sem od njega. Tako jih začetna misel pripelje do sklepa, da so slabi. Enako kot ljudje opazijo, da je kdo zelo dober in mu je uspelo, ne opazijo tega, kako zelo uspešna in dobra je ta oseba, marveč v tem vidijo, kako zelo slabi in neuspešni so sami. Tu je skrivnost pogleda zavistne osebe: ob pogledu na uspeh drugega, jo boli lasten neuspeh.

Destruktivna zavist

Kadar iz zavisti izhaja nasilno obnašanje do stvari in ljudi, gre za destruktivno zavist. Mnogi ljudje si samo želijo, da bi sosedu crknila krava, toda nekateri se tudi potrudijo in kravo zastrupijo, razpraskajo nov avto, napišejo anonimno pismo ali prijavo inšpekciji … Med najpogostejše oblike destruktivne zavisti pa spadata opravljanje in spletkarjenje. Pri zavidanju osebi, ki je zgoraj, je spletkarjenje usmerjeno k njenemu uničenju ter njeni moralni in družbeni diskvalifikaciji. Ko takšni se osebi uspešno uniči ugled, “pade” na mesto, ki si ga “zasluži”.

Kadar je z zavistjo povezana storilnost, govorimo o konstruktivni zavisti. Ko en sosed zgradi hišo, drugi dobi motiv, da postavi hišo, ki bo nekoliko večja in višja. V to se vključi še tretji sosed, ki postavi še večjo in lepšo hišo. Čeprav je motiv za takšno gradnjo povsem zgrešen, je rezultat dober, saj naposled nastane naselje zelo lepih in bogatih hiš. Čeprav tovrstno zavist imenujemo konstruktivna, so tudi tu možni problemi, saj mnogi propadejo, ker niso zmožni dokončati svojih veličastnih projektov.

Kako se postaviti do tuje zavisti?

Če smo pri nečem uspešni, je razumljivo, da se bo našel kdo, ki nam bo zavidal. Kako se obnašati v takšnem primeru? Povsem jasno je, da ni treba namenoma izzivati tuje zavisti s tem, da jim bomo kazali, da smo nad njimi. Ali to pomeni, da je treba uspehe prikrivati? Iz Mojčinega primera je jasno, da se ni dobro odzvala, saj se ni odločila, da je lahko uspešna in obenem sprejeta. Ljudje imajo pravico do svojega uspeha in dobro je, da so uspešni na različnih življenjskih področjih. V razmerju do vašega uspeha se ljudje razvrščajo v dve skupini, ki se prekrivata, in sicer na tiste, ki so vaši prijatelji, in tiste, ki niso.

Če je nekdo uspešen, se njegovi prijatelji tega veselijo. V tem primeru v odnosu obstaja čustvena resonanca, ki se imenuje sočustvovanje oziroma simpatija. Prijatelji se odzivajo tako kot vi; če vam je težko, je tudi njim žal, če ste srečni, se veselijo. Zavist ne spada med prijateljska čustva, saj je zasnovana na antipatiji: ko ste srečni zaradi svojega uspeha, drugim ni prav, ko propadete, se veselijo. Vsaka odrasla oseba mora sprejeti dejstvo, da vsi ljudje niso njeni prijatelji in da se do nje utegnejo obnašati tudi sovražno.

V tem smislu nam uspeh pomaga prepoznati in razvrstiti ljudi, ki nas obdajajo; prijatelji nas bodo podprli, sovražniki nas bodo skušali diskvalificirati in ovirati. Preprosto ne gre poskušati, da bi, tako kot Mojca, iz sovražnikov delali prijatelje, saj vam to ne bo uspelo.

Poleg tega obstajajo tudi ljudje, ki so nam hkrati prijatelji in sovražniki. Takšne odnose imenujemo ambivalentne. To pomeni, da je odnos večinoma prijateljski, vse do trenutka, ko s svojim uspehom ali kako drugače ne ogrozimo te osebe, ki tedaj postane sovražno razpoložena. Nadvse pomembno je razumeti, da svet ni črno-bel in da se ljudje ne delijo na stoodstotne prijatelje in stoodstotne sovražnike. Obstajajo ambivalentni odnosi, v katerih je kdo v 90 odstotkih vaš prijatelj in v 10 odstotkih sovražnik. Ambivalenten odnos do vas ima lahko celo vaš brat ali sestra.

Odrasli ljudje se morajo naučiti prenašanja in vzdrževanja takšnih odnosov ter se pri tem zavedati, da obstaja problem, ki se mu je treba izogibati. Napaka je, če te ljudi jemljete za zveste prijatelje, toda zgrešili boste tudi, če jih boste imeli za sovražnike. Pri ljudeh, ki dojamejo vprašanje ambivalence v medčloveških odnosih, v veliki meri prihaja do porasta koeficienta socialne inteligence.

Socialne veščine nevtraliziranja zavisti

Ljudje, ki se zavedajo svojih uspehov, bi morali znati v njih tudi uživati. Če jih morajo deliti z drugimi, naj to počnejo s prijatelji. Vaš uspeh ni zanimiv za ljudi, ki niso vaši prijatelji in s katerimi niste tesno povezani. Tako kot v javnosti nosimo masko, tako bi morali delati, ko gre za izogibanje tuji zavisti. Če vam oseba, s katero niste tesno povezani, čestita k uspehu, je nemara iskrena, nemara pa tudi ni. Če menite, da ni, je koristno uporabiti katero od tehnik nevtraliziranja tuje zavisti. Recept je preprost: bodisi zmanjšajte pomen svojega uspeha bodisi dvigujte status druge osebe. Prav zato mnogi ljudje vljudno diskvalificirajo sebe ali svoj uspeh (“To ni nič takega”, “Imel sem srečo”, “Hvala, toda res pretiravate”, medtem ko drugi oddajajo sporočila, s katerimi povzdigujejo drugega (“Vi bi to naredili bolje”, “Čudi me, da vi niste stopili po tej poti”).

Kaj narediti, če čutimo zavist?

Če smo zavistni, se je koristno pogovoriti s seboj. Prvo vprašanje se glasi, ali je drugi v resnici več vreden, če ima določen predmet − in ali smo mi res vredni manj, če ga nimamo. Kaj je razlog, da se primerjamo z drugimi? Ali si zares želimo imeti to, kar ima drugi? Eden od zelo konstruktivnih načinov je, da namesto tega, da zavidamo uspešni osebi, tega človeka spoznamo kot osebo, ki ji je zaradi neke sposobnosti uspelo. Takrat bi se ji morali približati, se od nje učiti in nato posnemati to, kar dela dobro.

Odvisno od pogostosti in intenzivnosti občutka zavisti se zavist lahko pojavi kot normalno ali patološko čustvo. Ko govorimo o patologiji zavisti, lahko rečemo, da obstajata dve motnji. Na prvem mestu so ljudje, ki pogosto zavidajo drugim; imenujemo jih zavistneži. Pogosto čustvo zavisti kaže, da se oseba doživlja kot žrtev neke velike življenjske krivice. Oseba se primerja z različnimi ljudmi in sklepa, da so neupravičeno boljši od nje, da so ji “ukradli” uspeh, znanje, status, lepoto, zdravje … Včasih je problem v strastnem zavistnem odnosu do kake osebe (lahko tudi dveh, denimo sosedov ali sodelavcev), ko odnos postane prava obsedenost in je vse podrejeno naporom, da se oseba v primerjavi z drugo ne zdela zguba. V takšnih primerih psihoterapevt ali svetovalec pomaga osebi uvideti njene pozitivne lastnosti ter opustiti primerjanje in tekmovanje z drugimi. V takšnih primerih učimo ljudi, da je pravi uspeh tisti, ki vodi k osebnemu zadovoljstvu, ne pa socialni uspeh, ko drugi menijo, da smo uspešni, v resnici pa smo nesrečni in prazni.

V strahu pred tujo zavistjo

Drugi velik problem niso ljudje, ki zavidajo, marveč ljudje, ki so v velikem strahu pred tujo zavistjo, in, kot je to naredila Mojca, svoj življenjski slog uredijo tako, da bi preprečili zavidanje drugih. Tako nastaja “skromnost”, ki je v resnici strah pred nasiljem drugih. V takšnem primeru so cilji svetovanja, naj si oseba dovoli uspeh, naj sprejme dejstvo, da ni nujno, da bi jo imeli vsi radi, in da je z njo vse v redu, čeprav jo nekateri nimajo radi.

Otroško čustvo

Zavist je po svoje otroško čustvo. Starši, ki opazijo, da otrok nekomu močno zavida, bi se morali odzvati in mu razložiti, da je dober ne glede na to, ali ima kak predmet ali ne, in da se mu ni treba primerjati z drugimi. Toda zavist je nadvse močno čustvo. Ko en otrok dobi novo igračo, mu drugi začnejo zavidati in od staršev zahtevajo, naj jim kupijo prav takšno igračo. Šele ko dobijo to igračo, čutijo, da je tudi z njimi vse v redu. Povsem enako se na različnih področjih oblikujejo različne mode. Pri odraslih ljudeh je namreč zelo podobno, le s to razliko, da so igrače, ki si jih kupujejo odrasli fantje in dekleta, veliko dražje.

Kvari partnerski odnos

Zavist v tesnih odnosih ni dober znak. V takšnem primeru je znamenje, da v razmerju obstaja del sovražnega oziroma ambivalentnega odnosa. Nikakor ni dobro, če mati zavida svoji hčeri mladost in življenjski slog. Namesto da je mati, se obnaša kot starejša ali grša sestra. Zavist ni dobra niti med partnerjema. Mlada mati na porodniškem dopustu zavida možu, ker dela, se videva z ljudmi in napreduje v karieri, medtem ko se ona po vse dneve ukvarja z otrokom. Občutek, da “izgublja”, medtem ko on “dobiva”, je uvod v rivalstvo, ki kvari partnerski odnos. Zavist ni čustvo do tistega, kar ima drugi, marveč čustvo do drugega kot osebe. Med najpogostejše oblike destruktivne zavisti spadata opravljanje in spletkarjenje.

Avtor: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Vir: www.viva.si