Zen – umetnost življenja

“V zenu je izkušnja vse. Vse, kar ne temelji na izkušnji, je zenu tuje.” Čen Čing Ke Wen

Pri poskusu pojasnitve zena je treba opustiti pretirana pričakovanja, kajti kakršno koli pisanje o zenu je pogojeno z omejenostjo racionalnega pristopa. Da bi lahko o zenu kar koli zares spoznali in to uporabili tudi v življenju, moramo – kot pravi znamenita zenovska zgodba – izprazniti svojo skodelico, da bi lahko vanjo natočili novo vsebino. Učenje kot življenjsko pomemben proces, povezan s pridobivanjem izkušenj, spreminjanjem značaja in pogleda na svet, je namreč mogoč le, če se zavedamo neznanja. Nikoli ne pozabimo na Sokrata!

Vsi poskusi racionalne opredelitve zena niso dali dokončne definicije, zenovski učitelji pa so ga opisovali kot “prst, ki kaže na mesec”, kot “nekaj okroglega, kar se kotali, nekaj spolzkega in gladkega” … Zena namreč ni mogoče prenesti z besedami, temveč le neposredno, z učenca na učitelja, pri tem pa je osebna izkušnja ključnega pomena. Vse, kar lahko naredi učitelj, je le to, da pokaže pot, preostalo pa mora prepustiti učenčevi osebni izkušnji. Če ta ne zraste iz samega učenca, dejansko nobeno zunanje znanje zanj nima vrednosti. Učitelj je nemočen, če učenec ni pripravljen od znotraj. Zato zen ne izgublja časa s tem, da bi nekaj dokazal, temveč stvari le nakazuje – ne zato, ker bi si želel biti nedoločen, ampak zato, ker to edino, kar je mogoče narediti.

OGLAS

Resnico lahko odkrijemo le, če se podamo v resno raziskovanje, prenehamo posnemati in se nikoli ne ustavimo v iskanju odgovorov na temeljna življenjska vprašanja in izzive.

K velikemu japonskemu zenovskemu učitelju Hakuinu (1685–1768) je prišel mladenič in ga zaprosil, naj ga poučuje. Hakuin ga je podrl na tla, potisnil njegovo glavo v vodo, ko pa se je učenec skoraj zadušil, jo je potegnil ven in mu dejal: “Ko bo zen zate tako pomemben kot zdaj zrak za dihanje, pridi znova k meni.”
Čeprav je Hakuin mladeniča dobesedno podrl na tla, njegova dobronamernost ni bila vprašljiva. Čakal je le na trenutek, da je um njegovega prihodnjega učenca dozorel in se prebudil.

Veliki poznavalec zena D. T. Suzuki, ki je populariziral zen na Zahodu, je dejal: “Zen je življenje brez vnaprejšnjih predstav. Za dojemanje zena so potrebna dolga leta, globoka predanost in skromnost, obenem pa zadostuje en trenutek intuicije, da bi ga razumeli.” Tedaj učenec doživi satori – globok uvid. Tisti, ki so ga doživeli, so ga opisali z besedami: “Sodu je odpadlo dno”.1
Stanje “sodu je odpadlo dno” bi pomenilo, da smo presegli stare, omejujoče vzorce razmišljanja in da so se nekdanje mentalne predstave razkrojile. D. T. Suzuki je še zapisal: “Kdor ne doseže satorija, ne more prodreti v skrivnost zena.”

Satori je intuitivni uvid v bistvo stvari – za razliko od njihovega racionalnega razumevanja. To pomeni, da se je odprl nov svet, ki ga tisti, ki je doživel satori, doslej sploh ni videl. Svet za tiste, ki so dosegli satori, ni več tisti stari svet, kakršen je bil prej. To je točka preobrata v človekovem življenju, ki odpira um za širše in globlje dimenzije. Njegov vpliv na človekovo moralno in duhovno življenje je revolucionaren, saj prebudi težnjo po doseganju nečesa vzvišenega in notranjemu očiščevanju.
Satori kot najvišji izraz zena je vtisnil močan pečat tudi zenovski umetnosti, njene različne zvrsti pa so samo različni odrazi te iste izkušnje.

V haiku poeziji je to odvzemanje vsega odvečnega.

No-drama nakazuje na potrebo človeka, da se simbolično dvigne v višje dimenzije, višja stanja zavesti, s čimer življenje dobi večjo globino.
V slikarstvu sumi-e so liki le nakazani, človek pa harmonično vključen v pokrajino in naravo.
V kaligrafiji je vse zajeto v eni potezi, ujetju enega trenutka večnosti, brez ponavljanja.
V krajinski ureditvi prevladuje minimalizem, izražanje bistvenega. Pri tem na primer ni vodometov, saj voda v naravi teče navzdol in ne navzgor. Odnos do narave prežema spoštovanje življenja kot enotnosti v vsem.

Zgodovina zena

Zenovski budizem ima korenine v zgodovinskem ustanovitelju budizma Sakjamunija (Bude) in njegovega nauka srca (buddhahridaya). Ko je Buda med pridigo navzočim pokazal cvet in jih vprašal o njegovem bistvu, se je učenec Kasjapa, ki je zavračal racionalne in metafizične spekulacije, priklonil pred “skrivnostjo, ki ga presega”, in tako postal prvi zenovski patriarh.
Budovo učenje je leta 520 iz Indije na Kitajsko prenesel Bodhidharma, osemindvajseti budistični patriarh in prvi zenovski patriarh na Kitajskem. Tam je zenovsko učenje dobilo poimenovanje čan v povezavi z indijskim pojmom dhjana, ki pomeni “meditacija”.

Iz znamenitega samostana Šaolin, danes znanega po borilnih veščinah, ki ga je ustanovil prav Bodhidharma, se je zen več stoletij širil po Kitajskem ter se prepletal s taoizmom in konfucianizmom. Čan je v obdobju velikih kitajskih dinastij Tang in Song (VII. –XIII. stol.) doživel velike spremembe, pri čemer je izgubil prvotni indijski, meditativni pridih, njegovo učenje o človeku in svetu pa je postalo bolj praktično, življenjsko, enostavno in globoko.
Vrh čana je nastopil z njegovim šestim in zadnjim patriarhom Huinengom2 (638– 713), ki je iz navadnega kuharskega pomočnika postal naslednik petega patriarha, potem ko je odgovoril na pesem meniha Šen Hsioja z verzi, v katerih je peti patriarh prepoznal njegovo globoko razumevanje čana:

Šen Hsio:
Telo bodhi je drevo,
duša pa kot sijoče zrcalo.
Pozorno ju čistimo iz ure v uro,
da nanju ne bi padel prah.

Huineng:
Ni niti drevesa bodhi
niti sijočega zrcala.
Če že na samem začetku ni ničesar,
na kaj lahko pade prah?

Seme, posejano v Indiji, se je na Kitajskem razraslo v ogromno drevo, ki se je razcvetelo na Japonskem v XIV. stoletju na vseh življenjskih področjih. Japonskemu zenu je dal končni pečat šintoizem z idealoma čistosti in enostavnosti.

Načela in učenje

Zen se za razliko od številnih drugih budističnih šol ne opira na svete spise in razprave o metafizičnih vprašanjih, saj bi moral učenec v skladu z zenovskim učenjem iskati odgovore v sebi in ne zunaj sebe. Cilj zena je odkriti budično naravo v sebi in drugih z meditacijo in zavestno pozornostjo v vsakdanjem življenju. To se imenuje “preusmerjanje oči navznoter”.

Zen je v tem smislu antifilozofski in antiteoretičen. Zen temelji na učenju Bude in budizma mahajana, pri čemer je njegov globok navdih življenje Sidarte Gautame – princa, ki je v notranjem nemiru opustil izobilje in postal puščavnik, pozneje pa opustil tudi to, vendar niti za ceno življenja ni prenehal iskati odgovorov. Budove štiri plemenite resnice o bolečini, njenem vzroku, možnosti njene odprave in osemčleni poti do tega so temeljni v življenju zenovskih učencev.

V zenu je poudarjeno to, da je Buda dosegel prebuditev z meditacijo (zazen), kontemplacijo in zavestno pozornostjo, ne pa s tistim, kar je prebral. V zenu je namreč pomembna nenavezanost na svete spise in celo na meditacijo. Sama meditacija je namreč le pomožno sredstvo. To zelo dobro ponazarja eden od kitajskih učiteljev čana, ki o meditaciji kot izključni poti do modrosti pravi: “Sedeti na zadnjici in dihati še ne pomeni razsvetljenja.” Neki drugi učitelj je dejal, da tisti, ki poskuša doseči razsvetljenje le z meditacijo, ravna isto, kot da bi poskušal z dolgotrajnim glajenjem opeke izdelati zrcalo.

Zen poleg tega ne nasprotuje razumu in intelektu, kakor ga pogosto predstavljajo, temveč poudarja zavedanje njegove omejenosti. Zato razumu daje mesto in vlogo, ki ju ima po naravi.
Učenec je z vprašanji in odgovori na koane primoran k globokemu notranjemu poglabljanju in uporabi vse svoje intuicije, da bi ustrezno odgovoril na učiteljevo vprašanje. Huineng je k razpravi menihov o tem, ali plapola zastava ali veter, pripomnil, da ne plapola niti zastava niti veter, temveč plapola njihov razum.

Besedo koan v zenu pogosto označuje prispodoba “neprehodnega prehoda”, ki ga je mogoče premagati le z voljo in preseganjem obstoječega stanja ter intuitivnim prebojem na novo raven zavesti. Učenec lahko premaga neprehodni prehod le s prebujanjem intuicije. Intelekt je pri tem odveč, tako kot v zgodbi o slepcu, ki je ponoči hodil po znani poti s svetilko, vendar ni opazil, da je ta ugasnila, vse dokler se mimoidoči v temi ni zaletel vanj. Zenovski učitelji prek odgovorov na koane budno spremljajo napredek učencev. Koani so samo alogične različice najracionalnejših in najpomembnejših vprašanj: Kdo smo? Od kod prihajamo? Kam gremo?

Navedli bomo nekaj znanih zenovskih zgodb, iz katerih je dobro razviden duh zena.
…
Nekega dne je Buda zaprosil učence, naj z bosimi nogami stopijo na zemljo in opišejo, kaj občutijo. Učenci so opisovali zemljo, pesek, listje …
“Kaj?” je vzkliknil Buda, “Mar nihče ni občutil stopal?”
…
Znameniti Entzu je obiskal prijatelja v Kjotu, vendar je zaradi raztresenosti pozabil naslov. Toda to ga ni ustavilo, zato je hodil od vrat do vrat in spraševal: “Ali tu živi mož, ki ga želi obiskati Entzu?”
…
Učenje mečevalca Matajura Jagjuja pri zenovskem mojstru je potekalo v nasprotju z vsemi njegovimi predstavami. Leta je namreč opravljal najobičajnejše naloge služabnika in meča ni niti videl, vse dokler ga njegov učitelj ni nekega dne povsem nepričakovano s palico udaril po hrbtu. Zaradi boleče izkušnje in njene nepredvidljivosti je postal zelo buden in pozoren. Vse preostalo so bile samo različne tehnike, ki jih je hitro osvojil in kaj kmalu postal tudi učitelj.

Bistvo zena je prav budnost v vsakdanjem življenju. To ni nikakršna tehnika, dogma ali šablona, kajti tehnika je nasprotje narave in pretirano zanašanje nanjo kaže na zmanjšano človekovo vitalnost. Zen pomeni aktivno življenje, vključeno v človeško skupnost in povezano z naravo, pri čemer je temeljna skrb za to, kar je skupno vsem in koristno za vse.

Znamenitega zenovskega učitelja Jošuja so nekega dne vprašali:
– Ali vlagaš kakršen koli napor, da bi spoznal resnico?
– Da, vlagam.
– Kako se v tem uriš?
– Kadar sem lačen, jem, kadar sem utrujen, spim.
– Saj to počnejo vsi. Je mogoče, da se tudi oni urijo na podoben način?
– Ne.
– Zakaj?
– Kajti kadar jejo, ne jejo, temveč razmišljajo o drugih stvareh. Kadar spijo, ne spijo, temveč sanjajo o tisoč in eni stvari. Zato niso kakor jaz.

Materialistično-pozitivistični pogled na svet nas je spremenil v prestrašene opazovalce življenja in igralce v njem ter nas tako oddaljil od duha resnične avanture, povezane z globljim doživljanjem resničnosti in težnjo po samospoznanju, ki sta v zenu temeljni. Kdor preveč pozornosti namenja dejstvom in dogodkom, ne pa njihovemu smislu, mu to onemogoča neposredni stik z naravo in resničnostjo. Tako se ujame v mrežo relativizma, zaradi česar težko ubeži zanki duhovnega materializma, v katerem prevladujeta hedonizem in materializem kot nadomestek za svobodo. Ta ga je spremenil v sužnja, ki je dobro nahranjen, vendar je brez korenin in smisla, medtem ko je v zenu ključno razumevanje pojma svobode.

Ta v skladu z zenovskim učenjem pomeni zlasti kontrolo nad samim seboj, notranjo svobodo, neodvisnost, avtentičnost ter vključenost v naravo in celoto življenja in smrti.

Opombe:
1 D. T. Suzuki, Uvod v zenovski budizem.
2 Na Japonskem znan kot pod imenom Eno. 

Avtor: Branko Zorić
www.akropola.org