Na Japonskem je bil običaj, da je potujoči menih lahko ostal kot gost v zenovskem svetišču, vse dokler je zmagoval v razpravah o budizmu. Ko je bil premagan, je moral vzeti pot pod noge.
V svetišču na Japonskem sta živela dva meniha, ki sta bila brata. Starejši je bil učen, mlajši pa neumen in je imel samo eno oko.
Potujoči menih je prišel in prosil za prenočišče in oba meniha po običaju izzval k razpravi o pretanjenem učenju. Starejši brat je ves dan študiral in je bil utrujen, zato je naročil mlajšemu bratu, naj ga nadomešča. »Pojdi in zahtevaj nemo razpravo,« ga je še opozoril.
Tako sta mlajši menih in tujec odšla k oltarju in sedla. Kmalu zatem je tujec vstal in odšel k starejšemu bratu ter mu rekel: »Tvoj mlajši brat je res čudovit. Premagal me je.«
»Ponovi mi vajino razpravo«, je rekel starejši menih.
»No,« je začel razlagati popotnik, »prvi sem dvignil en prst, ki ponazarja Budo, razsvetljenega. On je dvignil dva prsta in tako ponazoril Budo in njegovo učenje. Dvignil sem tri prste, kot simbol za Budo, njegovo učenje in njegove učence, ki živijo harmonično življenje. On pa me je s stisnjeno pestjo udaril v obraz in tako pokazal, da vse tri izvirajo iz enega samega spoznanja. Tako je zmagal in nimam nobene pravice, da bi tukaj prenočil.« Ko je to rekel, je popotnik odšel.
Takrat je k starejšemu bratu pritekel mlajši in vprašal: »Kam pa je izginil ta možak?«
»Torej si v razpravi zmagal?«
»Nisem zmagal. Bom ga pa pretepel.«
»Povej mi, v čem sta se sprla,« je vprašal starejši brat.
»No, čim me je uzrl, je dvignil en prst in me s tem užalil, saj je namigoval na moje edino oko. Ker je tujec, sem si mislil, da moram biti z njim vljuden, zato sem dvignil dva prsta, da bi mu čestital, ker ima dvoje očes. Nato pa je ta nevljudni malopridnež dvignil tri prste in s tem povedal, da imava oba skupaj tri oči. Potem mi je bilo vsega dovolj in sem ga začel udarjati, vendar je zbežal in vsega je bilo konec!«
Iz knjige Naš um je Buda
