Vsi mislimo, da se zavedamo; to je ena od oblik našega nezavedanja. Naše zavedanje je samo na funkcionalni ravni. Naučimo se početi stvari, iti v posteljo, zjutraj zgodaj vstati, iti v službo. Vsega se naučimo. Vse to lahko opravi celo robot. Odveč ste. In prav to se dogaja s človeštvom. Robotizirano je.

Naučite se vsega, kar je treba, vaš robotski um pa opravlja stvari v vašem imenu. In ko nadzor prepustite umu, se uspavate. Bude se trudijo predramiti vašo zavest in vam pomagati, da bi nedvoumno ozavestili razliko med delujočo zavestjo in čisto zavestjo, ki nima nikakršne funkcije, ampak je le ogledalo.

Ogledalo nima funkcije, je pa uporabno, vendar celo, ko se opazujete v njem, ne počne ničesar. Odsev je spontan. Tudi če ga nočete, je odsev vseeno navzoč – ogledalo vas ne potrebuje, da bi se postavili predenj.

Zenovski pogled na zadevo je tak: polna luna se zrcali na gladini jezera. Ne želi si, da bi odsevala, pa odseva – tako kot je jezero noče odsevati, pa jo.

Ne luna ne jezero pri odsevanju ne opravljata nikakršnega dela. Oba zgolj sta to, kar sta, odsev pa vznikne sam od sebe. Vi počnete, kar pač počnete, in pri tem početju lahko ločite delujočo in čisto zavest.

Ko hodite, veste, da hodite? Ko ste tiho, se zavedate svoje tišine? Ali vam takrat, ko jeste, stoji ob strani nekakšna zavest, in vas opazuje, kako jeste? To zavedanje pomeni mogočno razsvetljenje. Nima funkcije, nima uporabnosti, ni sredstvo za dosego kakršnega koli cilja. Samo po sebi je dovolj. Predstavlja tako mogočno zadovoljstvo s seboj in vesoljem, tako poglobljeno prepuščanje, da vam ni treba početi ničesar.

To, da ste, je več kot dovolj – gre za radost zgolj bivanja, blaženost, ki jo prinaša bivanje samo.