Blizu Tokia je živel znamenit, star samuraj, ki se je posvetil poučevanju mladih. Kljub njegovi starosti je krožila legenda, da je bil zmožen premagati katerega koli nasprotnika.
Nekega večera se je pojavil vojščak, znan po svojem pomanjkanju vesti. Mladi in nestrpni vojščak nikoli ni izgubil v dvoboju. Svoj sloves samuraja je želel še povečati, zato se je odpravil do Tokia, da bi premagal starega samuraja. Vsi učenci so nasprotovali tej zamisli, toda stari samuraj je sprejel izziv.
Vsi skupaj so se odpravili do mestnega trga in mladi samuraj je začel izzivati starega mojstra.
Vrgel je nekaj kamnov v njegovi smeri, jih zalučal v njegov obraz ter nanj in na njegove prednike nameril vse znane žaljivke. Na koncu večera se je izčrpani in ponižani vojščak umaknil.
Mojstrovi učenci so bili razočarani nad tem, da je mojster sprejel toliko žaljivk, in ga vprašali:
“Mojster, kako si lahko sprejel takšno podlost? Zakaj nisi uporabil meča – kljub zavedanju, da bi lahko izgubil v boju – namesto da si pred vsemi izpadel kot strahopetec?”
Mojster jih je vprašal: “Če bi vam kdo želel dati kakšno darilo in ga vi ne bi sprejeli – komu bi pripadalo darilo?”
“Tistemu, ki ga je želel podariti,” je odgovoril eden od učencev.
“Isto velja tudi za zavist, jezo in žaljivke,” je odgovoril mojster.
“Če jih ne sprejmete, še naprej ostajajo pri tistem, ki jih nosi s seboj.”
Japonska zgodba
