Verjamem, da ima vsak izmed nas svoje sanje. Jaz si dolgo nisem upala sanjati, saj so me, nekje v meni, spremljala prepričanja in besede mojih staršev »kaj sanjaš, pojdi raje delat, sanje ti ne bodo prinesle kruha.«
In tako sem svoje sanje skrbno potisnila nekam vase in jih dobro skrila. Imela pa sem srečo, da sem spoznala svojega, sedaj bivšega moža, ki je večkrat v hecu govoril »kad sanjaš, sanjaj otmeno«. In ne, da bi se on ali jaz sploh zavedala, je posejal vame zelo pomembno seme , ki je počasi zorelo, zorelo in se iz moje podzavesti prebujalo v zavest. In za to sem mu sedaj neizmerno hvaležna. Počasi, počasi sem si tako dovolila spet sanjati. Najprej tako na malo, skromno, plaho…. sedaj pa vem, da so sanje – sanje – ni velikih in malih sanj, vse so enako pomembne. Pomembno je le, da sem si sploh dovolila pogledati vase in prisluhniti, kaj mi govori moje srce in kaj mi govori moj notranji glas.
In zapomnite si, moje / vaše sanje so samo vaše sanje in ni pomembno kaj o njih mislijo drugi. To je bilo zelo pomembno spoznanje zame, saj sem se tako rada primerjala z drugimi in od drugih je bilo vse bolj pomembno, večje, lepše…
Ko stopimo na pot svojih sanj se nam začno porajati dvomi, strahovi, skrbi – to vam govorim iz lastnih izkušenj, ko sem se spraševala: »ali bom zmogla«?, »je to sploh zame«, »saj nisem vredna«, »jaz nisem Rockefeller«, »če bi se sanje lahko uresničile, bi bili vsi srečni in bogati, pa lepi« … vam je kaj znano???
Da sem šla in grem lažje skozi vse te svoje dvome in strahove in, ko mi pade motivacija, takrat mi pomaga, da se spomnim, kako pomembno je, da zaupam – zaupam vase, v Univerzum, Boga, Življenje…. kakorkoli želite to poimenovati.
Kajti prav ZAUPANJE, je eden najpomembnejših aktivatorjev uspeha
(na vseh življenjskih področjih).
Največja paradigma, naš vzorec ali omejujoče prepričanje je, da ko govorimo o blagostanju / uspehu imamo fokus na prihodnost. Mislimo, da »nekoč, jutri, drugo leto…bom pa imela dovolj denarja, da si bom lahko privoščila luksuzne počitnice, si kupila stanovanje, nova avto…«
Blagostanje pa je izkušnja tega trenutka oziroma vsakega dne znova.
Saj nič ni, kar bi lahko bili ali delali včeraj ali jutri. Smo lahko samo v tem trenutku. Vem, da smo to že neštetokrat slišali, da že ptiči čivkajo o tem in vseeno, kje je naš fukus??
Zato je zelo pomembno, da naredimo preobrat v naših glavah in začnemo o blagostanju razmišljati kot o izkušnji tega trenutka – ZDAJ. Uspeh imamo že v sebi in ta naša želja po uspehu / blagostanju je dokaz o tem. Walt Disney je rekel »kar sanjaš lahko tudi uresničiš, sicer tega ne bi sanjal«.
In zaupanje je tisto, ki nam najbolj pomaga biti v tem trenutku. In zaupanje je v tebi in želi, da ga odkriješ in mu daš priznanje. Gre za zaupanje v svoje življenje, v svojo pravo naravo / sebe. In zato je pomembno, da gojimo sebe, kar je naša prava narava. Da pa lahko sploh ugotovimo kdo smo, je potrebno, da imamo intimen odnos s seboj. Pripravljeni moramo biti raziskovati sebe.
In verjetno se nam hitro postavi vprašanje »KAKO pa naj imam intimen odnos s seboj? Kaj pa to sploh je?«
Pri tem vam bodo pomagala vprašanja, na katera želim, da si odgovorite. Vzemite si čas in zaupajte sebi in moji veri v vas, da to zmorete.
1. Kaj zaupanje sploh pomeni zate? Kako ti razumeš zaupanje?
2. Kdo je tvoj model za zaupanje? Od kje ti tvoje razumevanje zaupanja? (govorimo o zaupanju na splošno: o zaupanju vase, v soljudi, v situacije v svoje telo, svoje želje….) Mogoče razmišljaš, da si moraš zaupanje pridobiti in od kje ti tako razmišljanje??
Naj vam povem svojo zgodbo: ko sem v mladosti raziskovala življenje, sebe sem med drugim spoznala tudi duhovnega učitelja. Zelo me je pritegnil, bil je karizmatičen, poln znanja in lepih besed; požirala sem njegovo znanje in tudi njega :). Kar nekaj let sem mu naivno in slepo sledila; potem pa sem počasi začela seštevati ena in ena je dve in se zavedati, da to kar govori, sam pravzaprav ne živi. Da ima sicer veliko uporabnega znanja in informacij, ki pa jih ne prenaša v svoje življenje. In tu se mi je začel podirati grad iz peska. Oči so se mi odprle. Končno sem spoznala, da ta njegov način ni bil skladen z mojimi vrednotami – »walk your talk«. Bila sem zelo razočarana, prizadeta, počutila sem se ogoljufano. In šele skozi leta sem spet počasi, počasi začela graditi nazaj zaupanje, v ljudi in predvsem zaupanje v učitelje. In šele sedaj mi je jasno, da moje zaupanje ni odvisno od drugih, da ni njihova odgovornost, da ne morem »narediti« da so drugi odgovorni za moje zaupanje. Sedaj sem se naučila, da opazujem ljudi in njihova dejanja, kaj živijo in šele potem, kaj učijo. Veliko lažje se je učiti zaupanja iz prakse, kot iz besed.
Zaupanje je pravzaprav darilo, ki ga dajemo z namenom rasti. Zaupanje je odvisno samo od nas samih. Zaupanja ne pogojujemo, s tem ali si nekdo zasluži naše zaupanje ali ne. Zaupanje želimo gojiti in razvijati zaradi sebe, ker s tem, ko zaupamo, imamo v sebi več miru, smo v harmoniji s seboj in v ravnotežju – smo v blagostanju.
Zaupanje je investicija, je naša odločitev.
In koliko smo dejansko pripravljeni investirati v zaupanje in s tem v naše blagostanje? Smo pripravljeni zaupati naši pravi naravi? Ali zaupamo, da lahko naredimo korak od dvomov, strahu, skrbi… k zaupanju oziroma k blagostanju? Smo pripravljeni prestopiti iz »kaj če, se zgodi to in to; kaj če mi ne uspe; kaj če ne deluje…??« Kajti to je le naš scenarij, naša domišljija… in vedno imamo izbiro ali bomo dvomili ali zaupati.
In sedaj, s tem, ko razumemo zaupanje kot investicijo in da imamo sposobnost, da se uskladimo z zaupanjem – torej kako bi se, s tem novim zavedanjem, da je zaupanje v tebi in ni odvisen od drugih, spremenilo tvoje življenje?
Odgovorite si na naslednja vprašanja in to zdaj in ne prelagajte na drugič, kajti ta drugič mogoče ne bo nikoli prišel. Torej:
1. Kako bi se vedel, kaj bi razmišljal in govoril, če bi zaupal?
2. Kdo ali kaj v tem trenutku zasluži moje zaupanje, pa ga ne dobi/mu ga ne dajem?
3. Kako daleč grem lahko v svojem zaupanju, kje se ustavim?
4. Kako bi se počutila/počutil če bi res 100% zaupal/a?
5. Na katerih področjih (delo, odnosi, telo…) sem pripravljena investirati zaupanje? To pomeni dejansko začeti živeti zaupanje – kako bi se to zaupanje kazalo?
In zdaj te prosim, da si vzameš še nekaj trenutkov in se odločiš, kje oziroma v kaj, boš ZDAJ investiral/a svoje zaupanje in to zapišeš kot svojo ZAVEZO:
Jaz………………izbiram, da investiram zaupanje v……………………(oseba, situacija…).
Podpis:
Ta stavek si vsak dan večkrat na glas preberite; to naj bo vaš opomnik vaše investicije v zaupanje, v blagostanje. S tem, ko zavezo preberete na glas, se v vaših možganih naredi preskok k novi realnosti in to skozi izkušnjo, ki jo živite vsak dan. In to bo vaš vodnik iz dvomov v zaupanje.
In naj še enkrat ponovim: BLAGOSTANJE je tvoja pravica, tvoja prava narava. Zato se fokusiraj na zaupanje tukaj in zdaj in ne na izkušnje iz preteklosti in na prihodnost.
Zaupanje je TUKAJ in ZDAJ, zaupanje je že v TEBI.
