Živimo v času, ko smo na preizkušnji, kako naprej

Povzetek iz knjige Spreminjamo sebe, spreminjamo svet,Marjan Ogorevc

Živimo v času, ko smo dobesedno na preizkušnji, kako naprej. Čeprav človeška evolucija poteka spontano, se zdi, da se je kljub tehnološkemu napredku začela involucija ali nazadovanje. Duhovna evolucija človeštva se je začela, ko smo kot individualne zavesti, duše, dosegli najnižjo točko spuščanja v materialni svet, hkrati pa tudi v nezavedno. Razvoju zavesti je sledil razvoj družbe, religij, znanosti in tehnološki razvoj.

Kar nekaj civilizacij pred nami naj bi že šlo skozi ta proces in zgodovina nas uči, da so te civilizacije na neki točki, ko so imele priložnost narediti odločilni korak naprej, preprosto nazadovale in človeštvo je začelo svojo pot skoraj od začetka. Zdi se, kot da se to dogaja tudi nam, po drugi strani pa je to lahko motiv za dvig, je nova civilizacijska priložnost. Smo na meji, ko lahko s spremembo odnosa do sebe, do svetega in posvetnega sprejmemo nov vzorec delovanja ter obrnemo tok razvoja in bistveno izboljšamo svoje življenje. S tem bomo pripomogli k dvigu zavesti celotne civilizacije. To bo spet ena od preizkušenj za človeštvo.

OGLAS

V tej znani zgodovini zasledimo več vrst paradigem, ki so si sledile z razvojem družbe in ki vsaka po svoje razlaga obstoj človeštva ter njegov odnos tako do svetega kot do posvetnega. Ko je posamezna od teh faz dosegla meje razumevanja sveta in vpliva nanj, ko je kot danes prišlo do nevarnosti, da se začne involucija, je nastopila kriza ter z njo namig za novo paradigmo. Tako je človek vedno znova naredil preskok naprej, nadgradil je že začeto delo in napredoval človečansko in tehnološko.

Verovanja, filozofije, znanost

Vseprisotnost duha, tako v živi kot v neživi naravi, je značilna za animizem, ki naj bi bila najstarejša verska praksa, uveljavljena že v času primitivnih kultur v neolitiku. To je kultura, ki temelji na popolnem ravnovesju materialne in duhovne ravni. V oddaljenih kotičkih sveta se je kot učinkovit sistem obdržal do danes.

Med bivanjem pri sibirskih šamanih v ruski republiki Tuvi sem spoznal, da je animizem element njihovega šamanizma. Tuvanci so razvili sposobnost preživetja v krutih razmerah, vzpostavili so ravnovesje z naravo in božanskim, šamani pa jih tega učijo in povezujejo z duhovi narave. Šamanizem tam je res nekaj posebnega, srečuješ ga na vsakem koraku in občutiš ga v zraku. To je način bivanja in je tesno povezan z naravo ter organizacijo družbe. Večkrat sem imel občutek brezčasnosti, včasih je bil čas zamrznjen v nekem drugem svetu.

Če sem si dovolil začutiti, sem lahko zaznal nevidne sile, kako uravnavajo življenje in kako je vse eno, tako zgoraj kot spodaj. Kadar sem se prepustil prvinskemu doživljanju, so energije silovito vdrle v moje energijsko polje, zaznaval sem jih tudi v fizičnem telesu.

Ločevanje duha in materije je s politeizmom nastopilo 2000 let pred našim štetjem in je bilo značilno za grško in rimsko kulturo. Ljudje so ustvarili veliko bogov, ki so predstavljali elemente narave in arhetipe. Čeprav tudi politeizem sprejema najvišjega boga, ki pa je preveč daleč in nedoumljiv, so bili bogovi, ki so imeli človeški lik in značaj, sicer pa veliko moč, bližje ljudem in bolj stvarni. Zahtevali so obredje in čaščenje, prosili za podporo.

Ljudje so slabo ali dobro usodo predajali v roke bogovom. Ti bogovi so kot egregor (iz šamanizma), od človeka ustvarjeno bodisi bitje bodisi projekt, ki svojim stvariteljem vračajo energijo in ti jim predajajo svojo usodo. Temu so danes še najbližje v Indiji, kjer imajo skoraj vse vere veliko različnih bogov, ki so ljudem blizu in jim pomagajo preživeti. Z njihovo pomočjo si razlagajo sveto in vpliv na vsakdanje življenje. Za našo kulturo je takšno verovanje morda povsem tuje in nerazumljivo, a ko se za časa bivanja tam stopiš z njihovo kulturo, postane njihovo življenje razumljivo tudi nam. Tako sem na številnih popotovanjih po azijski celini spoznal, da tem ljudem verovanje v vse te bogove omogoča uvideti smisel življenja in tako lažje preživijo v težkih razmerah.

Verjetje, da božanstvo ne biva več med nami, ampak nad nami, nedoumljivo in nedosegljivo, je približno 800 let pred našim štetjem povzročil pojav monoteizma. Medtem ko grški bogovi bivajo na Olimpu, krščanski Bog prebiva v neskončnih nebesih in nas opazuje ter nagrajuje ali kaznuje.

S tem je nastopil problem na Zemlji: moč Cerkve je postajala čedalje večja, vernik pa do Boga ni mogel več brez posrednika. Cerkev si je vzela pravico predstavljati absolutno resnico in zaračunati za odpustitev grehov, kar ji je prinašalo čedalje večje bogastvo. Svobodomiselnost in herezija sta bili kaznovani tudi z odvzemom življenja. Reveži so ostajali grešni, bogati so svoje grehe odkupili.

Martin Luther je s protestantsko reformacijo končno pokazal tudi grešnost cerkvene oblasti. Vse pogosteje razmišljam, da naša civilizacija še ni povsem pripravljena na enega Boga in ne dojema, da to pomeni z ene strani večjo moč, ki jo lahko dobimo od tega absolutnega bitja, od nas pa zahteva večjo odgovornost do življenja in sveta sploh. Medtem ko smo v prejšnjih razvojnih fazah lahko tako za dobro kot za slabo krivili bogove, moramo zdaj razumeti, da nas Bog podpira – ne sodi in ne kaznuje, je samo potencial, na voljo tistim, ki so dovolj ozaveščeni, da ga dosežejo. Torej, kar koli naredimo, naredimo sami in odgovarjamo za posledice. Če ne naredimo ničesar, če smo pasivni, pa smo prepuščeni usodi in zunanjim okoliščinam ter se lahko samo čudimo, kaj vse se nam dogaja.

Proti koncu 18. stoletja se je v Evropi z razsvetljenstvom pojavil deizem; Bog in narava sta eno in isto, je zagovarjal. Deisti so spoštovali tako snovno kot nesnovno naravo in so se približali staremu mišljenju, animizmu. Tako se je ustvarilo ravnovesje, ki pa ga je spet porušil darvinizem. Miselnost zahodnega človeka se je odklonila v materialno stran. Matematik in filozof Rene Descartes ter pozneje tudi Isaac Newton sta postavila izhodišče, da je vesolje kot stroj. Ker je Cerkev izgubila absolutno moč presoje, kaj je prav in kaj narobe, je znanost postala pristojna za materialne zadeve, Cerkev pa za duhovno plat. Znanstveni materializem je postal vodilna paradigma zahodne civilizacije.

Ko so v 19. stoletju sprejeli še Darwinovo teorijo evolucije, leta 1953 pa odkrili dvojno vijačnico, se je krščanska paradigma nastanka sveta poslovila in v znanosti je obveljalo, da Boga ne potrebujemo. Znanost si je vzela pravico razlagati pojavni svet in naravne zakone, kar prevladuje še danes. Iz tega smo se naučili, da potrebujemo ravnovesje in da noben odklon, najsi bo v duhovno ali v materialno smer, ni koristen za naš razvoj in ne pomeni razloga za zadovoljstvo in blaginjo. Šele ravnovesje človeka pripelje do spoznanja, da je tudi sam božansko stvarjenje, ki se zaradi pridobivanja izkušenj udejanja v telesu in osebnosti.

Holizem nas lahko evolucijsko popelje naprej. Napačne predpostavke genetikov, da smo determinirani z geni, zdaj nadgrajujeta epigenetika in lingvistično-valna genetika, ki dokazujeta, da lahko zunanje okoliščine vplivajo na aktivacijo ali deaktivacijo posameznih genov. Nov način razmišljanja postaja, da duha in materije ni treba ločevati.

Evolucija nas je znova pripeljala v sredino in v ravnovesje. To je na nek način animizem, nadgrajen z novimi spoznanji in tehnološkim razvojem. Čeprav je to ravnovesje krhko, imamo priložnost pospešiti evolucijo in začetke devolucije obrniti v drugo smer, ki bi jo lahko imenovali evolucija evolucije. To bi bil začetek dobe, ko bi postali odgovorni, krivde za težave pa ne bi več valili na nekoga drugega – na osebo, družbo, okolje, okoliščine.

Za spremembo na boljše začnimo pri sebi.

Življenje in bolezen

Nahajamo se pred velikim izzivom. Potrebujemo korenite spremembe, evolucijo evolucije. Skorajda ni načina, da bi, kot si nekateri želijo, pobegnili iz te norišnice nekam na pusti otok ali v hribe, kjer bi mirno in zdravo živeli. To seveda realno ni mogoče, saj »nekje drugje« ne obstaja, je samo svet, v katerem živimo. Začenjamo se zavedati, da smo na področju razvoja zavesti in tudi zdravljenja vseh vrst težav zašli v slepo ulico. Kljub hitremu razvoju znanosti in v skladu s tem tudi medicine, ki se v svoji doktrini in delovanju naslanja na znanost, imamo vse več kroničnih in neozdravljivih bolezni. Lastnih težav ne moremo več reševati na dosedanji način. Einstein je rekel, da problemov ne moremo reševati na ravni, na kateri so nastali; potrebujemo pogled z višine, dvig zavesti.

Čeprav se pričakovana življenjska doba na Zahodu podaljšuje, je družba v celoti vse bolj bolna. Še posebej bi morali biti zaskrbljeni zaradi naraščanja števila obolelih za vsemi vrstami rakastih obolenj in drugih usodnih bolezni. Za zdravljenje raka nenehno preizkušajo nova zdravila, ne le pod pokroviteljstvom farmacevtske industrije, ampak tudi širše, saj so se v nekaterih primerih za učinkovite izkazali tudi naravni pripravki in naravna medicina.

Z vse večjim ozaveščanjem, iskanjem vzrokov za težave in alternativnih rešitev se je povečalo tudi zaupanje v naravne načine zdravljenja. In vendar, statistika govori, da je raka vse več. Seveda večje število preživelih lahko pripišemo tudi zgodnjemu odkrivanju bolezni. Podobno je tudi pri drugih boleznih. Zakaj, je težko reči. Medicina ima svojo razlago, ki temelji na mehanicističnem pogledu na človeka, ta pa ga obravnava predvsem kot telesno bitje. Medicina še vedno ne razmišlja o tem, da bi bilo vzroke dobro iskati v človekovi duševnosti in nevidnih sferah bivanja. Vendar materialistični pogled na svet, ki išče vzroke za bolezni v stvarnem svetu, od zunaj, ni več dovolj. Ta pogled nas celo omejuje in zaustavlja v naši evoluciji.

Moje razmišljanje o tako imenovanih civilizacijskih boleznih je za marsikoga precej nenavadno. Zavedati se moramo, da smo telesna, energijska in duhovna bitja; in ker je vsaka resna bolezen zelo kompleksna, je treba bolnega vedno, brez izjeme, obravnavati holistično, celostno, na vseh ravneh bivanja. Le tako je mogoče postaviti natančnejšo diagnozo, ki bo potem vodila v pravilno zdravljenje. Tako zdravljenje pa zahteva povsem drugačen pristop. V strokovnem timu bi poleg zdravnikov specialistov bolniku morali svetovati še bioterapevt, strokovnjak za prehrano (morda po indijski ali kitajski tradicionalni medicini), duhovni zdravilec, mogoče duhovnik, psiholog, socialni delavec in podobno.

Ob vsem tem je za uspešno zdravljenje nujno bolnikovo sodelovanje in njegova notranja pripravljenost ter trdna vera v uspešnost takega zdravljenja. Številni ozdravljeni bolniki bodo pritrdili, da je k njihovi ozdravitvi botrovala sprememba načina življenja, predvsem pa mišljenja in odnosa do sveta sploh. Neozdravljivo bolni, ki kljub slabim napovedim preživijo, se povsem spremenijo. Njihovo življenje dobi nov smisel.

Tradicionalno in sodobno, duhovno in snovno

Ne glede na to, da uradna medicina zavrača diagnostiko in zdravljenje, ki nista znanstveno dokazana, pa praksa kaže, da je zdravljenje najuspešnejše takrat, ko združimo dognanja sodobne in naravne medicine. Vsaka od obeh omenjenih smeri pa ima tudi slabe strani. Predstavniki uradne medicine so ponosni na izsledke znanosti, še posebej pri zdravljenju najhujših bolezni, ki po statistiki veljajo za težko ozdravljive. In v svojem neznanju in neozaveščenosti modro molčijo o vzrokih za bolezen, ki se nahajajo v človeku samem, v njegovi duši, torej na ravneh, ki jih lahko zaznata le človekova intuicija in vpogled v nevidne ravni bivanja. Teh se seveda ne da diagnosticirati s še tako tehnološko naprednimi napravami, ampak sta za to potrebna znanje in sposobnost diagnosticiranja na nevidnih energijskih in informacijskih ravneh.

Včasih je potreben intuitivni vpogled v spremenjenem stanju zavesti, ki ga zmorejo le redki. Logično in razumsko razmišljanje ne seže tako globoko, zato tvegamo, da ne bomo zajeli vseh vzrokov. Tu sam pogrešam sodelovanje predstavnikov uradne medicine z bioterapevti in drugimi terapevti naravne medicine. Predvsem pogrešam priznanje in zaupanje prvih drugim. Še kadar so rezultati bioenergijskega ali naravnega zdravljenja vidni ali celo merljivi, jih uradna medicina vsaj uradno ne priznava, saj velja, da ima znanost odgovore na vse, da ima pravico na resnico.

A tudi alternativno zdravljenje je lahko neučinkovito, če človek zavrača prepotrebno medicinsko zdravljenje, in kar je še huje, v svoji sveti preproščini bi lahko bilo zavajajoče in škodljivo. Slednje me skrbi še bolj. Nedopustno je, če naravni zdravilec zanika uradno medicinsko doktrino in bolni zamudi čas, ko bi se telesu še dalo pomagati. Pri tem mislim predvsem na to, da je treba zdraviti tudi simptome bolezni – tu pa je uradna medicina v kratkem času izjemno napredovala. Če bolni sledi zdravilcu, ki je popolnoma slepo usmerjen le v svoj način zdravljenja, so lahko posledice odlašanja z medicinskim zdravljenjem usodne.

Vse omenjeno poglablja prepad med obema vejama medicine, namesto da bi obe delali v dobro človeka. Sam ne verjamem, da bi lahko kdor koli, niti zdravnik niti zdravilec, nekomu drugemu pozdravil raka ali neko drugo težko bolezen. Človek lahko ozdravi le skozi proces samozdravljenja. Zdravnikovo delo je medicinsko zdravljenje, zdravilčevo poslanstvo pa so nasveti o zdravem življenju, o spremembi v odnosu do sebe in okolja, pogovori z bolnim in iskanje globljih vzrokov za bolezen ali druge težave, tudi manipulacija z energijo in drugo. Oba lahko bolniku le stojita ob strani – zdravnik s sodobnimi načini diagnostike, farmakologijo, fizioterapijo in drugimi metodami, zdravilec pa med drugim z ugotavljanjem resničnih vzrokov za težave, z nasveti, energijsko podporo, vodenjem skozi proces zdravljenja.

Za zdravljenje dolgotrajnih bolezni, za preiskave in za diagnostiko v raziskovalne namene so potrebne nepojmljive vsote denarja. Na tisoče ljudi po vsem svetu išče čudežne rešitve za zdravljenje raka in drugih nevarnih bolezni. In vendar, rešitev po navadi ne iščejo med resničnimi vzroki, ki so privedli do bolezni, nahajajo pa se v našem duhu. Ker je duh nekaj abstraktnega in nam neoprijemljivega, celo skritega, je dovolj, da začnemo razmišljati o spremembi, ki nas bo osvobodila nepravilnega razmišljanja in ravnanja: slabega čustvovanja, nenehnih strahov, ki spremljajo stresen vsakdan, žalosti ob izgubi ali nečem nedosegljivem, omejujočih vzorcev, slabih navad, ki smo si jih privzgojili zaradi naravnanosti sodobne potrošniške družbe, ki neguje kratkotrajne užitke, celo travme naših prednikov se nas dotaknejo in nam sporočajo, da je treba nekaj spremeniti.

Vse našteto daje bolezni podporo in ji omogoča, da se v našem telesu lahko razrašča. Iskanje vzrokov v več smeri je pravi pristop za boj proti bolezni. Le tako bomo sprožili tudi spreminjanje naše neposredne okolice in najbližjih, ki nam bodo tako lažje stali ob strani v primeru bolezni.

Kvantno

Celostno pristopiti k zdravljenju pomeni spremeniti način razmišljanja in razrahljati neomajne principe posvečenih v znanost. Znanost je veliko naredila, vendar ni dovolj učinkovita. Priča smo dejstvu, da se nekaj hudičevo ne ujema; recimo, velika večina zdravil, ki so bila še včeraj čudežna, danes veljajo ne samo za neučinkovita, ampak celo za škodljiva, če že niso spoznana za smrtno nevarna. Vendar na koncu predora se že kaže luč. Bolj ozaveščeni znanstveniki nas vodijo in usmerjajo v kvantni svet, v katerem lahko razložijo tudi tiste pojave, ki se jih ne da pojasniti s starimi načini dokazovanja. Ti posamezniki ne sprejemajo več newtonovskega in darvinističnega izhodišča, prestopajo meje znanosti, ki ščiti svoje zapovedi ex cathedra, avtoritativno, in ne sprejemajo več dejstva, da smo entitete, ki so ločene med sabo ter se bojujejo za golo preživetje, kjer je vse dovoljeno, saj ima močnejši večje pravice. Celostni pristop kot spoj medicine in naravne medicine je mogoč samo, če se dvignemo na višjo raven zavedanja.

Najnovejša kvantna fizika dokazuje, kar je bilo v Vedah zapisano že pred nekaj tisočletji. Kvantno razumevanje sveta postaja za tiste bolj razgledane običajni del vsakdana. Število ljudi, ki jih to zanima, je iz dneva v dan večje in prav kmalu se bo zgodil splošni miselni preobrat; tisti pa, ki ne razumejo kvantnih načel, bodo obveljali za nazadnjaške. Že v vedskih časih so vedeli, da so še pred pojavom bolezenskih simptomov obstajale motnje na energijskih ravneh. Kvantna fizika pojasnjuje našo medsebojno povezavo in vpliv.

Imamo možnost, da živimo v odnosih dinamičnega sodelovanja, namesto da se bojujemo za preživetje. Potrebujemo novo definicijo človeka, tega, od kod prihaja in kakšen je smisel življenja. Vse bolj je jasno, da človek ni samo telo, ki se je evolucijsko razvilo do današnje stopnje, in da se je v njegovih možganih razvila zavest, ki se zaveda sebe, po čemer se človek bistveno razlikuje od rastlin in živali. Človek je telesno, energijsko in duhovno bitje, a najprej slednje. Zavest je za potrebe bivanja na Zemlji, življenja, v katerem si pridobiva izkušnje, iz genske zasnove staršev zgradila svoje telo. To telo je pri vsakem posamezniku ravno pravšnje za izkušnje, kakršne njegova zavest potrebuje.

V zavest družbe zelo počasi prihajajo spoznanja, da je treba bolezni in njihov razvoj opazovati tudi na podlagi prejšnjih življenj, ne le sedanjega. Tu se srečamo z za naš zahodni svet tako nenavadnim pojmom, kot je karma oziroma zakon vzroka in posledice.

Bolezen – vzrok je kot vidno – nevidno

Tako kot življenje ima tudi bolezen svoj smisel in namen ter sporočilo, ki ga razumemo, če se poglabljamo v vzroke. Če zdravimo samo simptome, bomo zelo verjetno spregledali kaj pomembnega za našo rast in razvoj, s tem pa zapravili tudi priložnost, da bi bolezen pozdravili. S tem ne škodujemo le sebi, ampak to stanje prenašamo še v svoja naslednja življenja in na potomce.

Dobro se je zavedati, da je zdravljenje simptomov reševanje na kratek rok, za dobro prihodnost pa ne bo zadostovalo.

Temelj za knjigo Spreminjamo sebe,spreminjamo svet, ki je nastala po mojih predavanjih v Cankarjevem domu, so izkušnje, ki sem si jih nabiral v svoji dolgoletni terapevtski praksi, pri trenerskem delu in vodenju šol za bioterapevte. Pisal sem knjige, članke in kolumne, vodil delavnice, javno predaval in nenehno raziskoval nove možnosti za zdravljenje. Trudil sem se razumeti svet. Pridobival sem si znanje iz fiziologije, tradicionalne kitajske in indijske medicine ter velikega števila sodobnih naravnih načinov zdravljenja. Vodijo me temeljna načela o delovanju sveta tako na materialni kot na kvantni ravni. Vedno pa imam pred sabo izhodišče, da je človek telesno, energijsko in duhovno bitje, ki biva na več ravneh hkrati, zato ga moramo vselej obravnavati metafizično, na ravni fenomena, ki nima vedno logične razlage, vsaj v normalnem stanju zavesti ne.

Prvo načelo se glasi, da je človek sestavljen iz več ravni, ki jih povzemam po filozofiji sankhja. Drugo načelo se glasi, da obstaja analogija med vidnim in nevidnim svetom. Držal se bom aksioma Hermesa Trismegistosa: »Kakor na Nebu, tako na Zemlji« ter »Kakor znotraj, tako zunaj«. Vse, kar obstaja na višjih, nevidnih ravneh, se manifestira na vidnih, zemeljskih ravneh; vse, kar je znotraj, je tudi zunaj, kar je v kozmosu, je tudi v mikrokozmosu – človeku.

Zato lahko vse pojave na nevidnih ravneh prepoznamo tudi na materialni ravni, saj so ti le odraz delovanja nevidnih ravni. Včasih je vse skupaj na ravni fenomena, saj se nekaterih procesov in posledično učinkov, ki se sprožijo pri naravnih načinih zdravljenja, ne da razložiti niti metafizično, ampak je to fenomen, nekateri bi rekli celo čudež. Še kako se zavedam, da se nekaterih metafizičnih razlag ne da popolnoma razumeti v normalnem stanju zavesti, ampak le v stanju globoke meditacije – transcendence, ko se iz glave spustimo v srce in sebe začutimo kot bitje, ki biva, in kot telo, ki razmišlja. Um je pri tem samo ovira, saj želi vse razčleniti in razložiti v okviru materialnega sveta. Znanje brez vedenja, ki nastane le v izkušnji, nam je pri tem včasih bolj ovira kot pomoč.

Karmična diagnostika

Svoje delo sem gradil okoli karmične diagnostike, ki je tako rdeča nit te knjige. Obiskovalcem predavanj in bralcu skušam približati idejo karmične diagnostike, po kateri je vse, kar se posamezniku dogaja, odsev njegove notranjosti in s tem naravne potrebe po duhovnem zorenju.

Najpomembnejše sporočilo bralcu je, da je najboljša preventiva pred boleznijo najprej brezpogojno sprejemanje sveta takšnega, kot je, s stalno povezanostjo z duhovnim svetom – ali prek osi sveta ali kako drugače – in z zavedanjem, da bivamo v svetu dvojnosti. S preventivnim delovanjem lahko človek zase naredi največ. Duhovno bomo napredovali, če se bomo trudili biti ozaveščeni ter bomo skušali razumeti in se osvoboditi podedovanih, prevzetih in pridobljenih napačnih prepričanj. Izogibajmo se krivičnih stereotipov!

V primeru hudih bolezni, kot je na primer rak, si zagotovimo celostno zdravljenje. Zdravimo torej poleg telesa tudi morebitne travme minulih življenj in poiščimo dobre ter srčne strokovnjake.

Z odprtim srcem in pogumom pomagamo sooblikovati lepšo prihodnost tudi prihodnjim rodovom.

Marjan Ogorevc

Več v knjigi Spreminjamo sebe, spreminjamo svet >>