Slepa točka
Moje zaznave deli na dobre in slabe neke vrste spontani, instinktivni odziv. Sem ’za’ ali ’proti’. Tako me sili k nenehnemu opredeljevanju.
A zakaj bi moral sprejeti ta despotski refleks? Všeč mi je življenje, ko shajam z eno polovico, drugo pa zavračam. Zato sem nenehno ujet in soočen s slepo točko. Prav ta slepa točka, kjer dobro in slabo prekrivata moje prepričanje, da imam prav, zamegljuje moje zaznavanje, kajti vmesno področje je skrito in ni na voljo. Znajdem se na bojnem polju mnenj in izbir, ki jih moram kasneje ponovno premisliti in popravljati. In če pogledam nazaj, se lahko samo sprašujem, kaj je bil rezultat dozdevnega uspeha oz. očitnega razočaranja.
Prva stran kovanca je vidik, ki mi v tem trenutku najbolj ustreza. Če ga obrnem na nasprotno stran, obe plati spremenita vidik in njuno domnevno vrednost. Dobro in slabo, spredaj in zadaj pogosto zamenjajo mesta. Prijatelj se obrne v nasprotnika, ne-ne postane aktualno-modno. Vse to so zidovi, ki jih v nekem trenutku ustvarjam s svojimi ocenami, sodbami in prepričanji.
In jaz… jaz vedno znova zahajam med te zidove, vse doklej se prepričanjem končno nisem pripravljen odpovedati ter zavzeti novega stališča. Vse dokler nisem pripravljen podvomiti v svojo pravico, da dam naglo, impulzivno sodbo in ne obrnem kovanca na drugo stran. Večkrat smo slišali: »Poglejmo na to še z druge plati.« To ni vedno lahko, je pa vredno vložiti napor in poskusiti. Ko sem se najbolj bal, da bom izgubil obraz, sem pridobil nov vidik razumevanja.
Slišimo tudi: »Iz nujnosti napravi novo vrlino«, in: »Nič ni tako slabo, da ne bi moglo biti za nekaj dobro.« Iz vsega tega se učimo, da sta izguba in dobiček relativna. V sebi skrivata edinstveno bistvo za usklajevanje nasprotij oziroma za gradnjo mostov med njima. Tu se izrazi esenca in moč hermetičnega izreka: »Kakor zgoraj, tako spodaj.« Da, odkrijem jo celo v sebi samem! Spodaj me vodi potreba imeti vedno prav, ko pa vse pošteno opazujem, spoznam, kako se drobi moj ’imeti prav’. Raztopi se v povezujoči ’sili, ki nikoli ne spi’, sili, ki iz vseh teh nasprotij izlušči tisto pravo zdravilo.
Sam moram, temu tako imenovanemu vinu le v pravi količini dodati vode. Na ta način se rodi pravi trenutek, ko izberem srednjo pot.
Hodeč po srednji poti vdihujemo in izdihujemo večno življenje. Prejemanje in dajanje. Ko svoje življenje opazujem s hermetičnega vidika, izpuhti vsakršna iluzija. Iz oči v oči zrem sam vase. Sem presečišče zemlje in nebes. Slepa točka se postopoma raztopi in prejmem okus večnosti. Kamen spotike postaja točka odriva, trdna tla, na katerem se odvija življenje in na katerem se lahko svobodno odločam.
Brez zemeljskega ne morem okusiti nebeškega. Brez nebes ni vredno živeti na Zemlji. Poglej naokrog. Poglej vse ljudi, ki so na to pozabili. Ko se v meni združita obe polovici in ostanejo nasprotja preteklost, bom videl novo nebeško zemljo. Od tega trenutka v celoti prevzamem svojo odgovornost in postanem so gradnik vsega.
Založba ROSA d.o.o.
