Ko poslušam pogovore in sledim medijem, večinoma prevladujejo kritike in pritoževanje. V glavnem so vsega krivi drugi – najraje zgrešena politika, lobiji, zarote, lopovi, ki so nam “ukradli državo”, in podobno.
Vsi smo žrtve razmer od takrat, ko smo še v maminem trebuhu, do takrat, ko nas zagrebejo v zemljo. Res je, da na marsikaj nimamo neposrednega vpliva, na mnogo stvari pa lahko vplivamo s svojimi mislimi, besedami in dejanji. Vendar pa moramo biti pripravljeni prevzeti odgovornost za to, kar se nam dogaja, in narediti, kar je v naši moči. Predvsem pa je treba ceniti to, kar imamo – od svojih dosežkov, družine in prijateljev do strehe nad glavo, službe in zasebne lastnine. Žal prevečkrat začnemo ceniti osebe ali stvari šele takrat, ko jih izgubimo.
PREPOZNAJMO SVOJA BOGASTVA
V vsej nam znani zgodovini ni bilo obdobja, ko ne bi nekje na Zemlji potekala vojna ali spopadi. Še ni tako dolgo, ko smo bili tudi v Sloveniji zapleteni vanjo. Prav tako je živih še mnogo, ki so preživeli drugo svetovno vojno, nekateri pa celo prvo. Zdaj je nam najbližja kriza v Ukrajini, da ne govorim o Bližnjem vzhodu kot sodu smodnika, ki lahko kadarkoli eksplodira. Najhuje pa je v Afriki, kjer ljudje vsak dan množično umirajo zaradi nasilja in z njim povezane revščine, lakote in bolezni. Se sploh zavedamo, kako srečni smo, da živimo v miru?! Lahko se mirno sprehajamo po ulici brez strahu, da bomo dobili bombo na glavo ali da nas pokosi ostrostrelec. Ni nam treba vzeti v roke orožja in se boriti za golo življenje.
Varnost preživetja je ena od največjih vrednot. Koliko ljudi poznate, ki so v vojnah prejšnjega stoletja samo v naši deželi izgubili svoje najbližje, prijatelje, sodelavce, znance? In koliko trpljenja so prestali tisti, ki so bili osebno vpleteni v vojskovanje? Vzeti nekomu življenje ni mačji kašelj in posledice nosimo vse življenje, pa naj si to priznamo ali ne. Mnogi so bili žrtve vojnega in drugega nasilja z obeh strani in tudi ti so tako ali drugače zaznamovani s trpljenjem. Posledice pa čutijo tudi njihovi svojci in vsa njihova okolica. Táko trpljenje nas fizično in psihično zaznamuje in nikoli nismo več taki, kot smo bili prej.
Spoznati človeka v vsej njegovi krutosti in nečlovečnosti nam lahko za vse življenje vzame vero v ljudi in prepreči, da bi še kdaj komu zares zaupali in se sprostili. Poznam pa tudi take, ki so kljub vsemu prestanemu ohranili optimizem in skušajo iz življenja izvleči najboljše. Morda je osnovna razlika med tistimi, ki jih je vojna zlomila, in tistimi, ki se ne dajo, v odnosu do življenja. Prvi so se predali in sebe doživljajo kot žrtve, drugi pa so hvaležni, da so se uspeli rešiti in dočakati mir in se počutijo kot zmagovalci.
Drug vidik nevarnosti se dogaja okrog nas tukaj in zdaj v obliki kriminalnega ali domačega nasilja ter prometnih in delovnih nesreč, za katere je večinoma kriv človek. Varnost pri delu in v prometu urejajo številni zakoni in predpisi, največ pa je spet odvisno od nas samih. Delodajalci so dolžni poskrbeti za varno delo, po drugi strani pa smo kot delavci dolžni uporabljati zaščitna sredstva in varne postopke dela. Avtomobili so zdaj veliko bolj varni kot pred leti. Najbolj ogroženi pa so še vedno pešci, kolesarji in motoristi. Sodelavka mi je pred leti pripovedovala o prometni nesreči, ki sta jo imela s fantom. Vozila sta se na motorju in neki avtomobil je v križišču izsilil prednost ter ju podrl. Ko je prišla prometna milica, so jima dejali, da si ne moreta predstavljati, kako veseli so, kadar vidijo motorista, ki po nesreči lahko sam vstane. V prometu je lahko trenutek nepazljivosti usoden. Utrujenost, alkohol, pogovor po telefonu, preglasna glasba in drugi moteči dejavniki nam zmanjšajo koncentracijo in naredimo napako. Zato bodimo hvaležni za vsako pot, s katere se živi in zdravi vrnemo domov.
Pomembno področje našega življenja je družina. Brez nje nas ne bi bilo in želimo si, da bi se nadaljevala v naših potomcih. Nekoč se o družinskem nasilju praktično ni govorilo in pisalo, zdaj pa smo le postali bolj občutljivi zanj, čeprav še zdaleč ne storimo dovolj, da bi ga omejili in preprečili. Na srečo ženske niso več tako zelo pripravljene prenašati nasilneža in se zatekajo v varne hiše, o katerih so pred desetletji lahko samo sanjale. Ločujejo se in postavljajo na svoje noge. Žal pa zaradi ekonomskih razmer mnoge še vedno vztrajajo v nemogočih življenjskih razmerah ter v večnem strahu zase in za svoje otroke. In prav ti so pri takih družinskih tragedijah najbolj prizadeti. V nobenem zakonu se ne cedita le med in mleko in nobena družina se ne more povsem izogniti težavam v medosebnih odnosih, vendar pa nasilje nikoli ni primeren način za njihovo reševanje. Cenimo družinski mir in dobre odnose, če se s partnerjem razumemo, in zavedajmo se, da se je zanje treba potruditi, saj niso sami po sebi umevni. Omogočimo svojim otrokom srečno otroštvo, saj je to ena najboljših naložb za zdravo in srečno življenje.
Za preživetje je v naših klimatskih razmerah nujno potrebna tudi streha nad glavo. Lahko je to le skromna najemniška sobica ali enosobno stanovanje, vendar je to naš varni kotiček, kjer se lahko počutimo udobno. Slovenci imamo radi svoje hiše. Nekoč smo jih gradili z dolgoročnimi ugodnimi krediti in z lastnim delom. Starši so pričakovali, da bodo otroci ostali doma in so jim pripravili bivališče. Življenje pa se je spremenilo in otroci so odšli za kruhom v druge kraje ali pa niso želeli bivati skupaj s starši. Zdaj v teh predimenzioniranih hišah živijo ostareli. S svojimi nizkimi pokojninami niso več sposobni plačevati stroškov, ne morejo pa se zaradi navezanosti nanje in slabih tržnih razmer odločiti, da bi jih prodali in se preselili v nekaj manjšega, kar bi lažje vzdrževali. Prostorna hiša na lepi lokaciji je morda sen marsikoga, vendar pa pri tem pozabljajo, koliko dela in stroškov je z vzdrževanjem nečesa, kar je zdaj morda bolj statusni simbol kot pa resnični dom. Bolj pomembno od velikosti je, da si bivališče uredimo funkcionalno, po svojih željah in ga okrasimo z ljubeznijo. V prostoru naj prevladujejo “pozitivne vibracije” naše dobre volje, samozavesti in sproščenosti.
Eden od vidikov varnosti so tudi redni dohodki. Ne gre le za preživetje. To, da smo se sposobni sami vzdrževati, je del naše samopodobe. V sodobni zahodni družbi se vse gleda skozi denar. Kdor nima denarja, hitro obvelja za nesposobneža, lenuha ali še kaj hujšega. Denar daje status in moč, na žalost pa lahko hitro postanemo tudi odvisni od njega. Navadili smo se živeti od kreditov, pri tem pa pozabljamo, da smo s tem postali odvisni od tistih, ki so nam denar posodili. Potrošniška družba nas sili v nakupovanje vsega mogočega, brez česar bi prav lahko živeli. Hiša, avto, obleka in ličenje po zadnji modi so statusni simboli za tiste, ki niso dovolj ozaveščeni, da bi mislili s svojo glavo in kupovali samo tisto, kar zares potrebujejo, ne pa tisto, kar bi jim trgovci radi prodali zaradi svojega dobička. Če nam je sedanja kriza prinesla kaj dobrega, je prav gotovo to, da smo začeli bolj razmišljati, kaj kupujemo in zakaj. Slovenci imamo lep rek, da ni vse zlato, kar se sveti. Spomnimo se kdaj pa kdaj nanj!
Vsilili so nam miselnost, da je dobro samo tisto, kar je novo. Poglejmo le elektronske medije! Stalno nadgrajujejo računalniške programe in izdelujejo nove verzije, ki zasedejo več pomnilnika in zato potrebujemo vedno zmogljivejše računalnike. Poleg tega po nekaj letih ne moreš več uporabljati starih programov, ker z njimi ne moreš prebrati datotek iz novejših različic programov. Nič ne bi imela proti, če bi le dodali nove funkcije, ki v starejših programih pač ne bi delovale. Če teh funkcij ne potrebujem, bi bila povsem zadovoljna s starejšim programom. Meni je pomembna uporabnost tega, kar imam. Večina uporabnikov itak uporablja le manjši del programa. Ampak potem bi “razvoj” zastal in trgovci ne bi imeli česa prodajati.
ZAPRAVLJENI POTENCIALI
Naš odnos do stvari se prenaša tudi na odnose z ljudmi. Delodajalci se do delavcev dostikrat vedejo, kot bi bili le priveski strojev, ne pa živa bitja, ki imajo vrednost sami po sebi. Pri tem pa bi jim morala že sama ekonomska logika povedati, da so zadovoljni delavci največji potencial firme. Delavca ne izučiš v nekaj urah. Tudi za delo, ki se ga lahko hitro naučiš, potrebuješ izkušnje, da ga dobro opravljaš. Za bolj zapletena dela pa so potrebni meseci in leta usposabljanj.
Ko nam propadajo podjetja, ni največja izguba dobiček, ki bi nam ga prinesla, če bi jih bolj smotrno vodili, ampak ljudje, ki ostajajo brez dohodkov in predvsem izguba znanja. Koliko uspešnih podjetij, ki so imela tudi svoje razvojne oddelke, smo izgubili! Mladi, kakovostni kadri, ki jim je Slovenija leta plačevala šolanje, odhajajo v tujino in prinašajo dobičke tistim, ki niso vanje do zdaj vložili niti centa. Izkušeni delavci, ki bi lahko prenašali svoje znanje na mlajše rodove, tega ne morejo več početi. Tako siromašimo sami sebe. Uspešna podjetja in države se zavedajo, da je treba vlagati v ljudi in jih tudi cenijo kot svoje največje bogastvo.
…
Tako kot so nekoč bolj spoštovali umsko kot fizično delo, se še danes mnogi izogibajo delu v proizvodnji, ker si predstavljajo, da tako delo ni ustvarjalno. Vendar pa je pogosto prav obratno. Inženir ali tehnik, ki uvede izboljšavo ali patentira nov uporaben izdelek, je prav tako kreativen kot umetnik na filmskem platnu. Ni dovolj, da nam ljudje ploskajo! Koliko umetnikov je zabredlo v razne odvisnosti in tragično končalo, ker niso bili osebnostno dovolj močni, da bi prenesli breme slave. Več je vredno dobro opravljeno delo, tudi če ni splošno prepoznavno in priznano, ki pa nas navda zadovoljstvom in nam daje samozavest, da zmoremo.
KRI NI VODA
Velik del našega življenja zavzemajo sorodniki. Ne nasedajmo reku “Žlahta je strgana plahta”. Resda se včasih vnamejo prepiri okoli dediščine ali drugih premoženjskih zadev, vendar pa je družina pogosto edina, ki nas podpre in nam pomaga v stiski ali bolezni. Cenimo jo in pokažimo svojim družinskim članom, koliko nam pomenijo. Spoštujmo družinske tradicije in se udeležujmo skupnih srečanj ob različnih praznovanjih. To ne pomeni, da ne ohranjamo svoje svobode in svojega načina življenja. Če pričakujemo, da nas bodo cenili, in nam pustili, da živimo po svoje, tudi mi spoštujmo njih in njihov način življenja. Zavedajmo se, da smo v najnežnejših letih od njih vsrkali določene vrednote in vzorce vedenja, ki nas povezujejo za vse življenje. Raje razmišljajmo o reku “Kri ni voda” in da smo z njimi povezani tako, kot ne bomo mogli biti z nikomer drugim. Od partnerja se lahko ločiš, sorodniki pa so tvoji za zmeraj. Značilno je, da se mnoge družine, ki so se v aktivni dobi razteple po vsem svetu, na stara leta spet najdejo in obnovijo stike. V družini smo življenje začeli in v njej ga končamo. Mogoče nismo bili vedno srečni v njej, nas je pa veliko naučila. Bodimo hvaležni za to.
(Izvleček iz članka)
Dr. Vojka Bole-Hribovšek
www.karmaplus.net
