Znamo pohvaliti?

»Skromnost je lepa čednost,« je eden tistih rekov, s katerim se zelo težko strinjam. Verjamem namreč, da je prav, da izrečemo tudi pohvalo, kadar presodimo, da je upravičena. Ne le drugim, temveč tudi sebi.

O tej prvi, torej o pohvali, ki jo izrečemo sebi, sem že pisala. Tokrat pa želim izpostaviti nekaj načel, ki jih velja upoštevati, kadar želimo pohvalo nameniti drugim.

1. Pohvalimo iskreno in odkrito.

Pohvala v smislu: »Daj ti to naredi, ker ti to res dobro narediš,« je po mojem mnenju vse prej kot iskrena, a izkušnje kažejo, da je žal tudi zelo pogosta. Zdi se mi, da je njen skriti namen preložiti nalogo, ki bi jo morali opraviti sami, na nekoga drugega, kar pa prav gotovo ne bi smel biti osnovni namen pohvale. Prav tako je pomembno, da pohvale ne izrekamo iz občutka dolžnosti ali ob nečem, česar se nam ne zdi vredno pohvaliti, saj obstaja velika verjetnost, da bo sogovornik to prepoznal. Če se ne bomo izdali z besedno komunikacijo, se bomo prav gotovo z nebesedno, in pohvala bo imela negativni prizvok.

OGLAS

2. Pohvalimo točno določeno vedenje.

Tako kot je pri podajanju kritike pomembno, da se osredotočimo na točno določeno vedenje, velja to tudi pri pohvali. Bodimo čim bolj konkretni, pohvalo navežimo na konkretno situacijo in pohvalimo vedenje, ki smo ga res prepoznali kot pohvale vredno. Pomembno je tudi, da ne izrekamo pohvale le z namenom poznejše graje drugega vedenja, temveč z namenom izpostaviti nekaj, kar pri sogovorniku cenimo. V izrekanje pohvale lahko vključimo tudi svoje razumevanje vedenja, ki ga izpostavljamo. Npr. »Cenim, da si mi pustil povedati svoje mnenje, kljub temu da vem, da se z njim ne strinjaš. Ob tem sem se počutila slišano in sprejeto.«

3. Izrecimo pohvalo, takoj ko opazimo želeno vedenje.

Verjetnost, da bo sogovornik pohvalo dobro sprejel, lahko povečamo s tem, da jo izrečemo takoj, ko opazimo želeno vedenje. Pohvala, ki jo izpostavimo dolgo po tem, ko je bilo vedenje opaženo, ima lahko manjši učinek, če se oseba tega vedenja ali konkretne situacije, v kateri je bilo prisotno, niti ne spomni več. Poleg tega povečamo možnost, da bo oseba pohvalo sprejela kot priznanje za svoj trud, kar bo morda tudi pozitivno vplivalo na nivo njene motivacije.

4. Izberimo pravi čas in kraj.

Osebe, ki o sebi nimajo dobrega mnenja, ki o sebi verjamejo, da pohvale niso vredne, jo bodo velikokrat težko sprejele oz. se bodo ob tem, ko bo izrečena, počutile nelagodno, morda se bodo celo sramovale. Zato je pomembno, da znamo presoditi, ali je pohvalo bolje izre
i pred drugimi ali pa morda na samem. Ne želimo namreč, da bi se oseba ob naši pohvali počutila nelagodno.

5. Sogovornik lahko pohvalo sprejme ali zavrne

Žal živimo v kulturi, kjer pohvale nismo vajeni dajati, še manj pa prejeti. Zato tudi ne preseneča, da je pogosto ne znamo sprejeti. Saj poznamo primere, ko nekdo pohvali naše oblačilo, mi pa mu hitimo razlagati, da je staro že sto let in smo ga po naključju potegnili z dna omare. Ko dajemo pohvalo, je pomembno, da smo pripravljeni na to, da različni ljudje pohvalo razumejo različno. Če jo razumem kot uvod v kritiko, kot da imaš nekaj za bregom in jo izrekaš le zato, potem jo bom težko sprejela. Če jo razumem kot neiskreno, ker o sebi mislim, da je nisem vredna, bom pri njenem sprejemanju ravno tako imela težave. Če prepoznam, da sogovornik pohvale ni sprejel, mu lahko povem, s kakšnim namenom jo izrekam, ter tudi, čemu se mi zdi pomembno, da jo sprejme in s tem prevzame odgovornost za dobro opravljeno delo.