Znanost in religija

Vidimo lahko, da etični in duhovni razvoj ne dohaja eksplozivnega razvoja materialne tehnologije. To neravnotežje lahko pripelje do uničenja človeške civilizacije in življenja na sploh. Javnost je prežeta s kratkotrajnimi vrednotami, večna duhovna načela so do skrajnosti zapostavljena. Izgleda, kot da je prišlo do osnovne krize vrednot, ki še poslabšajo trenutne ekonomske, družbene in politične napetosti ter skupaj z ekološkimi problemi  sili ves svet še bližje k samouničenju.

Znanost je vsekakor veliko prispevala k razvoju in blagostanju človeštva na mnogih področjih. Vendar pa so po drugi strani vedno vidnejši stranski učinki industrije in tehnologije, ki nas soočajo z resnimi nevarnostmi, kot so uničenje okolja, pomanjkanje surovin, jedrska vojna ter hitro padanje človeških vrednot in etičnih norm.

Polno in uravnovešeno življenje ne pomeni samo povečanje zunanjih kvalitet življenja, ki jih povečujejo znanost, ampak, kar je še bolj pomembno, prevlado trajnih duhovnih vrednost. To osvetljuje bistvo človekove psihe in zagotavlja popoln razvoj vsakega posameznika. Vloga prave religije, ki ne poudarja zunanjega vidika in se usmerja na iskanje ‘jedra’, je prav v tem.

Obstaja torej potreba, tako z vidika proučevanja resnice kakor tudi z vidika boljšega življenja v prihodnosti, da pride do sinteze znanosti in religije, tako, da bosta ena drugo dopolnjevali v korist vsega človeštva.

Če se obrnemo malo nazaj v zgodovino vidimo, da so že v 16. stoletju začeli nastajati konflikti med znanostjo in religijo. Galileo Galilei je podpiral Kopernikovo trditev, da se Zemlja vrti okoli Sonca in s tem prišel v konflikt z inkvizicijo. Kasneje je Charles Darwin vplival na znanost in celoten svet s hipotezo o evoluciji vrst. Tako je znanost dobivala vedno večjo vlogo pri ‘odkrivanju resnice’. V 19. stoletju se je zelo močno utrdil determinizem, ki je izključeval svobodno voljo in Boga. Vse naj bi se odvijalo avtomatično in mehanično. Posledica vsega tega je bilo, da je religiozni pogled na svet vedno bolj slabel. Postalo je celo starokopitno razmišljati o Stvarniku, ki stoji za celotno kreacijo. Z velikimi uspehi na področju elektronike, računalništva in medicine je postajalo očitno, da je samo še vprašanje časa, da bo človek v popolnosti spoznal sebe in svet, ki ga obkroža. Vendar pa se je vsa stvar malce zapletla. Zmagoviti pohod se je ustavil. Fizika je naletela na resne ovire. Izraziti predstavniki univerzalne fizikalne teorije zdaj dojemajo, da te teorije ne morejo nikoli biti primerno testirane z eksperimentom. Danes se tudi ve, da determinizem, ki je v devetnajstem stoletju dominiral, ni več pravilen. Z odkritjem kvantne mehanike je namreč postalo jasno, da se ‘ravno vse’ ne odvija deterministično. V sredini dvajsetega stoletja so računalniški strokovnjaki že skoraj verjeli, da je misel mehanska in tako skoraj izpolnili La Mettrijeve sanje osemnajstega stoletja o ‘človeku stroju’. Vendar pa v zadnjih letih, ko so računalniki postali vedno bolj zmogljivi, izgledajo sanje, da bi simulirali človeške možgane, vedno bolj oddaljene v prihodnost. Ko sta Watson in Clark leta 1953 odkrila spiralo DNA, so mnogi znanstveniki mislili, da je bila odkrita zadnja skrivnost življenja. Od takrat so molekularni biologi imeli velik uspeh v metanju luči na mehanizme živih celic. Vendar, ko molekularna biologija odkriva neverjetno kompleksnost teh visoko preciznih mehanizmov, izgleda cilj o razlagi izvora življenja vse težje dosegljiv.

Kongres je bil razdeljen na več sej glede na različne discipline. Tu so bili fiziki, biologi, matematiki, teologi, filozofi, sociologi itd. Teme na kongresu so se nanašale na kvantno mehaniko, naravo zavesti, naravo uma, na odnos med vrednotami in znanostjo, zgodovino, religijo.

Eden od zaključkov kongresa je bil, da znanost vsekakor še vedno odkriva stvari, ki so v nasprotju z religioznimi idejami, vendar to še en pomeni, da so te stvari pravilne.

Sami znanstveniki priznavajo, da še vedno ne razumejo določenih stvari v sami osnovi. Znanstvene ideje se lahko drastično spremenijo, kar se je v zgodovini že mnogokrat izkazalo. Podobno bi seveda lahko rekli za religije. Ne moremo trditi, da ljudje danes popolnoma razumejo religijo. S poudarjanjem zunanjih religioznih vidikov se pozablja na bistvo religije. Mnogokrat se v imenu religioznih dejavnosti skrivajo osebni interesi. Vse to kaže na napačno razumevanje religije.

Mnogi znanstveniki so menili, da sta tako znanost kakor tudi religija v bistvu sredstvi za opazovanje resnice. Ravno zaradi tega naj ne bi bilo nobene kontradikcije med njima. Sama moderna znanost uporablja pri spoznavanju sveta 3-D pristop in sveta zaradi tega ne more spoznati v višjih dimenzijah; zaradi tega je omejena. Vsekakor pa je sposobna, da človeku v določeni meri pomaga priti do boljšega in lažjega življenja, če jo le-ta ne začne pretirano izkoriščati za svoje čutno zadovoljevanje. Ravno tu pa se pojavi vloga religije in duhovnosti. Religija je namreč znanost za razumevanje pravega bistva življenja, za razumevanje transcendence, ki je onkraj človekovega uma in čutil ter je nepojmljiva. Z drugimi besedami, namen znanosti je, da poskuša razumeti delovanje univerzuma, namen religije pa naj bi bil razumeti namen tega univerzuma. Vidimo torej, da je povezava duhovnega in materialnega napredka zelo pomemben za družbo. Konec koncev, brez pravega duhovnega znanja ne moremo pravilno razumeti in uporabljati materialnih dobrin. Po drugi strani pa je do določene mere, kljub temu, da smo duhovna bitja, težko živeti samo od duhovnega oz. religioznega znanja. Zato nam lahko notranji duhovni razvoj, ki ga uči religija, skupaj z zunanjim oz. znanstvenim razvojem prinese boljšo in srečnejšo prihodnost. Omeniti je treba tudi to, da se že pojavljajo znanstveniki, ki razmišljajo o drugačnem pristopu pri opravljanju svojega dela. Kot primer, že sam Albert Einstein je menil, da rešitev problema merjenja v kvantni fiziki zahteva novo raven neposrednega opazovanja resničnosti. Pričakoval je, da se bodo v prihodnosti pojavili znanstveniki, ki bodo imeli bolj prefinjen in oster način opazovanja, kot so ga imeli tedaj. Razvoj opazovanja naj bi bil glavna naloga znanstvenikov. Če se Einstein ne moti, potem postane dejstvo, da so religiozni mistiki težili k metodam za povečanje percepcije z namenom, da bi neposredno zaznali realnost, relevantno. Na tem področju torej obstaja možnost, v kateri lahko religiozni mistiki in fiziki sodelujejo. Mednarodno zna profesor Henry P. Stapp, kvantni fizik in raziskovalec v laboratoriju Lawrence Berkeley na univerzi v Kaliforniji, se je resnično poglobil v preučevanje Gaudija Vaišnava Vedante z namenom, da ugotovi, ali bi znanost lahko to jemala kot vir pri svojem delu. Po preučitvi Gaudija Vaišnava Vedante je predlagal, da bi v zvezi s tem izvedli raziskovalne projekte, ki bi lahko prispevali k napredku znanosti.

Zaključimo lahko, da je bil kongres vsekakor velik korak naprej v smeri združevanja teh dveh velikih svetovnih nazorov. Prišlo je do zdravega dialoga in sodelovanja med znanstveniki in predstavniki religij, kar bo gotovo prispevalo k odpravljanju težav, s katerimi se danes sooča človeštvo. Prinesel je novo razumevanje obeh področij in s tem tudi sovpadanja enega z drugim. Velja omeniti prof. Charlesa H. Townesa, fizika in Nobelovega nagrajenca, ki je dejal, da ima kvantna mehanika prostor za religijo in Boga ter da želi znanost s svojimi raziskavami spoznati Stvarnika.

Mislim, da bi znanost lahko pogledala v model zavesti, ki je zapisan v starodavnih spisih, ne samo v Vedah, temveč tudi v drugih spisih (npr. budističnih itd.), kjer je zavest začetek vsega. V Vedah kakor tudi v budizmu je najprej zavest in šele potem pride materija, na zahodu pa je najprej materija in šele nato pride do zavesti. To je seveda velik problem za zahodnjake, ki poskušajo razviti koncept zavesti na podlagi materije. Tu v Indiji pa se stvar začne z zavestjo in na podlagi tega ni težko razviti koncept materije. Zato se znanost mora, kar jih že mnogo počne tu na tej konferenci, usmeriti na zavest. To sodi v širši kontekst znanosti o človeku, ki je opisan v Vedah, kakor tudi na znanost o svetu in konec koncev na znanost v njeni celoti. Znanost se mora obrniti v to smer. Ali morda poznate indijsko zgodbo o desetih trgovcih, ki so prečkali reko, da bi sklenili posel?

To je čudovita zgodba, ki lepo opisuje, kaj se ne dogaja znotraj nas (pa bi se moralo), kar se tudi ne dogaja v religijah, vendar tu govorimo o znanosti. To je torej stara indijska zgodba, ki govori o desetih trgovcih, namenjenih v drugo mesto, da bi sklenili kupčijo. Bil je čas monsunov in reke so prestopile bregove. Trgovci so morali prečkati reko, zato so se odločili, da bodo plavali. Ko so vsi prišli na drugi breg, so sedli, da se spočijejo. Eden od trgovcev je začel gledati naokoli in zazdelo se mu je, kot da bi nekdo manjkal. Prečkanje reke je bilo namreč precej nevarno dejanje. Zato se je odločil, d bi preštel vse ostale. Ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet!!! Preštel je še enkrat in dobil isto število. Zatem so tudi njegovi kolegi storili isto, vsak je poskusil prešteti in vsi so prišli do istega rezultata: devet. Bili so zaprepadeni, saj jih je bilo na začetku deset. Med tem časom je mimo prišel nek sadhu in opazoval vso zadevo. Nato jim je rekel, naj se pomirijo, češ da bo on rešil problem. Začel je šteti: preštel je 10 ljudi in mirno odšel dalje. Vsi so se oddahnili.

Glavno sporočilo te zgodbe je, da ne smemo pozabiti šteti samega sebe. To je bistvo te zgodbe. In zahodna znanost je pozabila šteti samo sebe. To se dogaja tudi mnogim religijam po svetu, ki postanejo tako utrujene s svojo teologijo, knjigami, filozofijo religije, z rituali, liturgijo. Pozabijo, da moramo iti nazaj v samo-opazovanje. Tu se vse začne. Mislim, da je to lekcija, o kateri lahko znanost razmišlja.

Imam še eno vprašanje. Kaj menite o Bhaktivedanta Svamiju, o njegovem prispevku k sintezi znanosti in religije ter o Bhaktivedanta inštitutu?

Sam delam z dr. T.D. Sinhgom in dr. Ravijem Gomatamom že trinajst let. Med tem časom ter pri organiziranju vseh treh konferenc sem tudi spoznal nauke Bhaktivedante Svamija Prabhupade. Čeprav sam ne sledim temu religioznemu stilu, prakticiram namreč drugo smer, moram reči, da zelo cenim vpliv in moč Šrila Prabhupade. Npr. pri samem organiziranju te konference smo morali delati po 18 do 20 ur dnevno, da je bilo vse nared. Sam sem moral pregledati brošuro, v kateri je bilo 300 do 400 citatov iz Prabhupadovih zapisov in izbrati 16 citatov, ki so sedaj napisani zunaj na teh plakatih. Tako sem vse to prebral; poleg tega sem bral tudi njegova dela, imam zbirko njegovih pogovorov z bhaktami o zahodni filozofiji in psihologiji. Čudovito. Absolutno mi je bilo všeč. In ravno iz teh šestnajstih citatov je razvidno, kako velika je bila vizija Bhaktivedanta Svamija Prabhupade, da med znanostjo in religijo ni nobenih meja, nobenih razpok.