Fisterre je poseben kraj, ki bi ga bilo vredno doživeti tudi brez Camina. Energetski naboj kraja je tako izjemen, da sem ostala tam več dni. Čutila sem, da se mora med nama odviti še zadnji del zgodbe in nisem ostala praznih rok.
Že obisk rta Cabo Fisterra, ki se nahaja kar na koncu sveta ali vsaj na skrajnem severozahodu evropske celine, na najbolj zahodnem delu Španije in ga največkrat omenjajo kot najbolj zahodno kopensko točko Evrope, je bil posebno doživetje. Zgodovinsko obarvan skrajni del Galicije nosi v sebi mnoge zgodbe med drugim tudi to, da je v časih, ko so še verjeli v to, da je zemlja ploščata, verjeli tudi to, da se tam svet konča. Šele pomorščak Krištof Kolomb in njegovo odkritje Amerike nato mit počasi razblini.
Obiskala sem ga trikrat in vsakič doživela nekaj povsem drugega. Prvič je bilo vse vezano na konec poti in na to, da sem končno le dosegla znak z 0.0 km. Nekega posebnega veselja ob tem nisem čutila, saj sem si želela na eni strani nadaljevati pot, a duša me je peljala nazaj v svet, da prenesem sporočilo.
Ko smo s prijatelji caminerosi sedeli na klifu in gledali zahajajoče sonce, je vsak doživljal trenutek po svoje. Z Jess in Claudijo smo dvignile plastične kozarčke s šampanjcem, ki ga je Jess imela skoraj vedno pri roki (nikoli se ne ve kdaj bo čas za slavje 🙂 ), gledale v zahod in se spominjale najlepših in najtežjih delov Camina. Nato smo vzele vsaka svoj paketek namenjen kurjenju v ognju in opravile s svojimi spomini, ki nas ne podpirajo več. Sonce in veter, ki se je dvignil takoj za tem, zvezdnato nebo in kopica sorodnih duš, v nas stopijo še zadnje spomine ločenosti. Skupaj začutimo enost.
Naslednji obisk opravim sama in sledim desni strani rta. Razgled, neokrnjena narava, zahajajoče sonce in le zvok valovanja, me odnesejo globoko v srce dežele, v katero se brezpogojno zaljubim. Svoj pohod tokrat zaključim na delu, kjer se nahajajo čudežni kamni, v katerih moč so verjeli že Kelti. Ti s svojo kulturo močno zaznamujejo celo Galicijo in čutiti je, da se v današnjih časih znova vrača v zavest ljudi. Posebno mesto na teh čarobnih energetskih mestih najdejo rituali soncu ter posebni ritual za plodnost. Rt se dviga v hrib Facho, ki s svojo veličino navduši prav vse. Na Fachu so v predkrščanskih časih izvajali posebne rituale namenjene čaščenju sonca in matere zemlje.
Uležem se na ogromno zaobljeno skalo in uživam v horizontu, ko se sonce spaja z morjem, luna pa sočasno dviga na drugi strani rta. V mislih se povežem s keltskimi boginjami, ki me spomnijo dolgo nazaj pozabljene primarne ženske moči. Namignejo mi, da moram naslednjo noč meditirati ob polni luni na enem od posebnih kamnov.
Tako doživim še tretji pohod na rt, ko z lučko na glavi in spalno vrečo v roki sopiham proti vrhu. Usedem se na kamen in popolnoma predam čarobnemu trenutku lune in njenega lesketanja v prostranem morju. Če bi mi nekdo namignil, da bom tako zaključevala svoje potovanje, mu res ne bi verjela, saj še meni zveni vse preveč popolno. A ker si dovolim popolnost, brezpogojno se ji odprem, se zgodi. Brez sramu, krivde ali kakšne druge ovire. Brez projekcij drugih, da se ne da. Zgodi se v polni moči. V energetski spirali, ki združi sočasno moje telo in dušo ali bolje me ponovno spomni, da ta združitev pravzaprav nikoli ni bila potrebna, saj je ločenost le iluzorna misel. Moj um se povsem umiri in iz točke neutralnega sočutja se povsem predam trenutku. Opazovanje mogočne moči narave in ponižna predaja le tej, razpiranje srca, ki vzvaluje v koherenci – popolni harmoniji, čistost misli, sprejemanje moči, ki jo kot človek – ženska imam….Na tej točki zaslišim glas, ki me prijazno opomni, da je čas da sprejmem to celovitost svoje narave in naj intuitivno poslušam signale na poti kako to v popolnosti ozavestiti. Nato se zavijem v spalno vrečo in pod polno luno nekje na sredi rta zaspim. Nekje ob treh zjutraj se ponovno odpravim v mesto.
Naslednji dan me pot vodi do mistične plaže, kjer doživim nov val radosti. Ob spustu na neverjetno primarno ohranjeno plažo, kjer v večernih urah svoje mesto dobijo umetniki, iskalci svobode iz vseh celin in tisti, ki se odločijo za umik iz ponorelega sveta, se v meni zgodi globok premik. Pred sabo namreč v fizični obliki zagledam moj, čisto moj, sveti kraj, ki ga zvizualiziram pred leti v eni svojih srčnih meditacij. Tam se mi izriše točno takšen kraj in vanj se nato vračam vsakič, ko čutim, da sem se iz srca pomaknila v um. A da ga bom videla v živo? O moj bog kako otroško veselje je privrelo na dan. In hvaležnost.
Meditacija na takšni plaži mi znova prinese globok stik z vetrom, ki mi pripoveduje o tem kako pomembna je za žensko senzualnost. Oblečena le v spodnje perilo povsem divja in predana uživam v bučanju valov in vetru, ki se silovito zaganja v moje telo. Je mogoče čutiti toliko senzualnosti v stiku z naravo? Je mogoče v sebi prebuditi daleč pozabljeno strast in notranjo moč matere Gaie? Pa še kako :). Ker o Keltski kulturi in paganskih ritualih ne vem še danes veliko, se mi je zdelo povsem neobremenjeno in nedolžno odkrivanje čarobnosti narave čudovita izkušnja. Iz polja nič, brez projekcij, brez misli, brez idej sem si v popolnem trenutku dovolila odkrivati. In pridobila tako zelo pomemben del moči, ki bi ostal sicer zaklenjen v moji maternici. Čista, naravna moč ženske energije, ki diha z naravo, se ji predaja, jo posluša in nato njena vedenja kanalizira v življenje. To napolni nato integriteta, dostojanstvo, avtentičnost, milina, sočutje, neutralni um in predvse zrelost.
