Življenje je prekratko, da bi lovili mavrico. Predragoceno je, da bi se zanašali na čudežno moč štiriperesne deteljice. Prave rešitve, ki jih iščemo, imamo največkrat pred nosom; toda žal nam pogled nanje zastirajo neverjetni kupi traparij in poplava tako imenovane zdrave pameti, ki se na koncu izkaže za nesmisel.

»Preveč opravkov imam.«
»Več bom opravil, če bom delal več stvari hkrati.«
»Biti moram bolj discipliniran.«
»Moral bi biti zmožen delati tisto, kar želim, kadarkoli to želim.«
»Moje življenje bi moralo biti bolj uravnoteženo.«
»Mogoče ne bi smel imeti tako velikih sanj.«

Če boste te misli ponavljali dovolj pogosto, se bodo spremenile v laži o uspehu, ki pa vam v resnici preprečujejo, da bi ga dosegli. Tukaj so tri najpogostejše:

OGLAS

1. Mogoče ne bi smel imeti tako velikih sanj

Velikopotezno mišljenje je za doseganje izjemnih dosežkov ključnega pomena. Za uspeh so potrebna dejanja, za dejanja pa je potrebno razmišljanje. Toda tu se zaplete; edina dejanja, ki lahko postanejo odskočne deske do velikih uspehov, so tista, ki jih vse od začetka usmerja velikopotezno mišljenje. Ko prepoznate povezavo, boste postopoma začeli doumevati pomen velikih misli.

Velika vprašanja so lahko zastrašujoča. Veliki cilji se sprva lahko zdijo nedosegljivi. Toda kolikokrat ste se namenili narediti nekaj, kar se je v tistem trenutku zdelo težko predstavljivo, nakar ste ugotovili, da je pravzaprav veliko lažje, kot ste mislili? Včasih so stvari lažje, kot si predstavljamo, včasih pa so, resnici na ljubo, lahko tudi veliko težje. Takrat se je pomembno zavedati, da na poti do velikih dosežkov tudi sami postajate večji.

Veliki cilji zahtevajo rast, toda ko prispete na cilj, ste veliki tudi vi! Tisto, kar se je od daleč zdelo neosvojljiva gora, je v resnici, ko prispete tja, le majhen grič – vsaj glede na to, kako veliki ste medtem postali sami. Vaše razmišljanje, vaše spretnosti, vaši odnosi, vaš čut za to, kaj je mogoče in kaj je za to potrebno, na poti do velikega rastejo.

Ne bojte se velikega. Bojte se povprečnosti. Bojte se tratenja časa. Bojte se tega, da ne bi živeli na polno.

Ko se bojimo velikega, zavestno ali podzavestno delujemo proti temu. Bodisi se zatekamo k manjšim izkupičkom in priložnostim bodisi bežimo proč od tistih velikih. Če pogum ni odsotnost strahu, temveč njegovo preseganje, potemtakem velikopotezno mišljenje ni odsotnost dvomov, temveč njihovo preseganje. Samo veliko življenje vam lahko omogoči, da uresničite svoj pravi potencial.

2. Vse je enako pomembno

Kot se je izrazil Henry David Thoreau: »Biti zaposlen ni dovolj; zaposlene so tudi mravlje. Pravo vprašanje je, kaj je tisto, kar nas zaposluje.« Opraviti sto nalog, iz kateregakoli razloga že, je klavrn nadomestek za opravilo tiste ene, ki nekaj pomeni.

Ni vse enako pomembno in uspeh ni igra, v kateri zmaga tisti, ki naredi največ. Toda natanko takšno igro iz dneva v dan igra večina ljudi.

Uspešni ljudje delujejo drugače. Občutek imajo za to, kaj je bistveno. Razmišljajo le toliko, da se odločijo, kaj je pomembno, nato pa dovolijo, da to usmerja njihov dan. Uspešneži prej naredijo to, kar drugi nameravajo narediti pozneje, in preložijo ali morda celo ne naredijo tega, kar drugi naredijo prej. Razlika ni v namenu, temveč v prednosti. Uspešne ljudi k delovanju vedno žene jasen občutek, kaj ima prednost.

3. Več bom opravil, če bom delal več stvari hkrati

Ko poskušate narediti dve stvari hkrati, ju ne morete ali pa nočete narediti dobro. Če mislite, da je večopravilnost učinkovit način, kako narediti več, se pošteno motite. Večopravilnost je učinkovita pot, kako narediti manj. Kot pravi Steve Uzzell: »Večopravilnost je zgolj priložnost, da zamočimo več kot eno stvar hkrati.«

Preklapljanje med dvema preprostima opraviloma, kot sta gledanje televizije in zlaganje oblačil, je hitro in razmeroma enostavno. Toda če se ravno ukvarjate s preglednicami, ko v vašo pisarno prikoraka sodelavec, da bi z vami razpravljal o nekem poslovnem vprašanju, vam sorazmerna kompleksnost obeh opravil onemogoča neoviran preklop od prvega do drugega. Vedno je potrebnega nekaj časa, da se lotite novega opravila in da se ponovno lotite tistega, ki ste ga opustili, pri tem pa ni nobenega zagotovila, da boste lahko nadaljevali natanko tam, kjer ste končali. To ima svojo ceno.

»Cena dodatnega časa zaradi potrebe po preklopu je odvisna od tega, za kako kompleksna ali preprosta opravila gre,« pojasnjuje raziskovalec dr. David Meyer. »Giblje se lahko od podaljšanja časa za petindvajset odstotkov ali manj pri preprostih opravilih vse do preseganja za več kot sto odstotkov pri zelo zapletenih nalogah.« Preklapljanje med opravili terja davek, za katerega se le redki ljudje zavedajo, da ga plačujejo.

Če preklapljate med dvema opraviloma, izgubljate čas, ko se vaši možgani preusmerjajo k novi nalogi. Vse te milisekunde se nabirajo. Po ocenah raziskovalcev kar osemindvajset odstotkov povprečnega delovnega dne zapravimo zaradi neučinkovitosti preklapljanja med opravili.

Če zaradi svoje raztresenosti resnično izgubimo skoraj tretjino svojega delovnega dne, kolikšna je kumulativna izguba časa v celotni karieri? Če dobro premislite, utegnete spoznati, da lahko, če za to ne najdete prave rešitve, dejansko uničite svojo kariero oziroma nikdar ne dosežete ciljev, ki ste si jih zastavili.

Več o skrivnostih uspešnih ljudi pa preberite v eni najbolj prodajanih poslovnih knjig Ena stvar, v kateri je razkrita presenetljivo preprosta resnica o doseganju izjemnih rezultatov.