Ko si odvisen od čustev

OGLAS

Čustva so nekaj, kar se pojavlja. S tem, ko se pojavi, pa je že obsojeno, da tudi odide. Vsa čustva so takšna. In če se zapletemo v njih, če smo vajeni na ena čustva, no, potem imamo mogoče težavo, saj je njihova narava bežeča.

Če smo navezani na njih, potem imamo težavo, kajti, ko jih več ni, potem jih pogrešamo in jih želimo nazaj. Mnogi smo naučeni, da iščemo čustva, ki bi nam znotraj prebudila občutek, da je to čustvo spet tu, zunaj nas.
Ta dinamika se s pridom izkorišča v industriji, marketingu, televiziji in še kje. In to ni zdrava praksa, saj nas poškoduje, še bolj nas lahko naredi odvisne od zunanjih impulzov, ki pa sploh niso resnični.

Za nekaj trenutkov nam res da občutek, da smo izpolnjeni, zadovoljni, potem v naslednjem pa, spet izgine.
Narava čustev je minljiva in ne vem kako se sploh lahko zanašamo na to, da je nekaj, kar je obarvano s čustvi resnično, če je resica nekaj stalnega, čustva pa so bežeče in minljiva. Vsekakor je dobro premisliti o tem. O tem morajo pošteno premisliti vsi, ki se na tak ali drugačen način želijo osvoboditi odvisnosti.

OGLAS

Odvisnost o kateri govorim ni od fizičnega, zunanjega sveta, od slabih ljudi, sladkorja, denarja ipd. Odvisnost o kateri govorim je odvisnost od navideznega, torej od občutkov, čustev, misli, od vsega tega, kar znotraj nas ustvarja, spomin, da smo nekaj že imeli ali da nekaj želimo.

Želja je pravzaprav spomin na nekaj, kar je že znotraj nas, nek občutek, čustvo, stanje, ker se gre pravzaprav za stanje, ki potem prebudi občutek, čustvo. A tokrat se ne gre za nekaj, kar ga zbudi od zunaj, temveč za nekaj, kar ga prebudi oz. ga vzdržuje znotraj.

A ni namen duhovnih praks najti nekaj stalnega, kjer nisi odvisen od nenehne spremembe zunanjega, motečega sveta?

Življenje je vsekakor ‘ringišpil’, igralnica, kakor dolgo se držimo otipljivih stvari. In zanimivo je, da tisti, ki delamo na sebi, pravzaprav hočemo iti preko teh, da se razblinijo, da jih ni več.

Seveda obstajajo tudi tisti, ki si želijo več otipljivih stvari, a dokler je stvar otipljiva v naši zavesti, ima naravo, da se izmuzne. Vse namreč kar počnemo v duhovnosti je, da poizkušamo izkoreniniti tisto, kar je otipljivo in minljivo. Hočemo nekaj stalnega. A kaj je to stalno?

Naše bitje, naša vrojena narava, vse to je stalno. To se ne spreminja, ker je to nekaj, kar je znotraj nas, ne nekaj, kar se daje ali dodaja na nas.
Vse kar je dodano na nas, bo prej ali pozneje odšlo, podobno kot čez nekaj časa zbledi make-up ali telo samo, če že hočete. Tudi telo je minljivo.