Tartuf želi postati bolj dober

OGLAS

Nekdo pride na mojo Vodeno meditacijo. Jaz jo odvodim tako kot najboljše znam. Nekomu se uspe sprostiti in mu je meditacija všeč in nekomu drugemu se zdi meditacija brezvezna, moj glas pa ga spravlja ob živce. Sem torej jaz kriva, da ga meditacija ni zadovoljila? Ali bi se uspel sprostiti, če bi meditacijo odvodila boljše? Je problem v meni, da se vsi obiskovalci ne morejo isto uspešno sprostiti?

Strogi sodnik v meni mi odgovarja: “Ja, mogoče bi mu bilo všeč, če bi se bolj potrudila… Če bi se odločila za drug stil, bi bilo drugače… Če ne bi tako neumno pozdravila na začetku, bi morda še kdo pokazal interes….”

Razlagam si, da če bi se drugače oblekla, če bi uporabila druge besede, drugo temo, postavila drugo ceno, bi se stvari odvile drugače.

OGLAS

Stvar je torej v moji napačni presoji. Mojemu pomanjkanju sposobnosti. To je krivo, da nekomu nekaj ni všeč. Če bi bila drugačna, če bi delala drugače, bi bili vsi zadovoljni z mano.

Ljudje imamo namreč močno potrebo po tem, da ustrežemo drugim in da smo v zameno za to nagrajeni z potrditvijo in sprejemanjem. Tudi kadar ljudje ustvarjamo, nam je pomembno, da so drugi z našimi stvaritvami zadovoljni.

Če jih ne sprejemajo, je to skoraj enako kot če ne sprejmejo nas samih. A dejstvo je, da se bo včasih zgodilo, da kadar bomo ljudem nekaj ponudili ali predstavili, jim dali na razpolago svoje sposobnosti v obliki storitev ali izdelkov, se izrazili skozi umetnost ali kaj podobnega se lahko zgodi, da nekaterim ljudem to ne bo všeč in da v tem ne bodo prepoznali vrednosti. Takrat se pogosto vprašamo, kaj smo mi naredili narobe? Se to dogaja zaradi nas? Smo mi naredili usodno napako?

Breme odgovornosti je veliko. Samo zaradi ene moje slabe odločitve je lahko vse dobljeno ali vse izgubljeno. Pritisk, preden nekaj naredimo in občutek krivde, ko naredimo, nam lahko uničuje sam proces ustvarjanja.
Prav je, da ljudje stremimo k svoji viziji, da znamo iz odzivov drugih razbrati kje se še lahko izboljšamo, da ne krivimo drugih, ampak se vedno vprašamo ”Kaj lahko jaz popravim?”

A včasih se to naše prevzemanje moči, da je samo od nas odvisno kako bo naše delo sprejeto, prevesi v ekstrem. In noben ekstrem ni zdrav.

Če si naprtimo vso odgovornost za zadovoljevanje drugih, bomo slej kot prej postali razočarani, imeli občutke krivde in samoobsojanja.

Ljudje sebi naprtimo preveč zaslug. Za dobre in za slabe stvari. Vedno mislimo, da smo mi tisti, ki smo odgovorni za vse in da je od nas odvisno to, ali se bo nekaj zgodilo ali se ne bo, to, ali bo ljudem nekaj všeč ali ne. Če nam nekaj uspe, si rečemo, “To je zaradi mene.” Če nam ne uspe, si prav tako očitamo; “To je zagotovo zaradi mene.”

Resnica pa je ta, da je naša odgovornost glede tega precej manjša. Ali pa je sploh ni. To ali smo nekomu všeč, ali je nekdo zadovoljen z našimi izdelki in storitvami itd., sploh ni nujno nekaj, kar je povezano z nami.

To, ali se nekdo uspe sprostiti na moji meditaciji, ni odvisno od tega, kako jo vodim jaz, kakšna sem, kakšne besede uporabljam, kakšne odločitve sklepam, ampak je odvisno predvsem od njega.

Njegove usode, tega, kako je potekal njegov dan, tega, koliko misli se prepleta po njegovi glavi, tega, kakšen karakter je, tega, koliko je dojemljiv za meditacijo. In vse to nima nič opraviti z mano.

In ljudje smo pripravljeni za nekaj, kar se nas sploh ne tiče, prevzeti nase težko breme, krivdo in nezadovoljstvo.

Zakaj? Če smo nekaj naredili najboljše kakor znamo, je to vse, kar je na naši strani. Niti malo več naprej od tega, ni naša naloga.

Ustvariti moramo balans med tem, da smo odprti za mnenja ljudi, ki nam lahko postrežejo s koristnimi predlogi, po drugi strani, pa smo suvereni in pomirjeni glede tega, da se bodo pojavili tisti, ki jih ne bomo uspeli zadovoljiti in da to ne pomeni, da je nekaj narobe z nami.

Kako bodo ljudje sprejeli naše delo, našo ponudbo, naše stvaritve, ni odvisno samo od nas. In ne moremo se odločiti bolj pravilno ali bolj popolno, da bi lahko ustregli vsem ljudem. Da bi lahko zadovoljili vse okuse in bili vsem všeč.

To breme je pretežko. Dajmo si ga iz ramen! Moja naloga ni, da poskušam za vsako ceno poskusiti svojo aktivnost v svetu skoordinirati tako, da bo dovolj posplošena za zadovoljevanje večine ljudi.

To kar delamo, bo nekemu človeku izjemo všeč in ista stvar nekomu drugemu ne bo. Tako kot določena hrana. Nekomu so tartufi odlični, nekdo pa jih ne prenese.
Se morajo tartufi potem bolj potruditi? Biti bolj okusni, manj specifični, da bi bili všeč več ljudem? Ne, nikakor. To ni stvar tartufa, ampak tistega, ki okuša.

Naša naloga je samo, da nekaj sproduciramo z veseljem, tako dobro kot znamo v tem trenutku, z iskreno naravnanostjo se razvijati in prispevati nekaj dobrega. Kako pa bodo drugi to konzumirali že ni več naša stvar. Naj bo ustvarjanje in kreativnost naša svoboda in sprostitev, ne breme.
In ko si bomo to dali iz pleč, bo vse veliko lažje.