Zdravilo duha

Povzetek iz knjige Zdravilo duha

Vse je teklo kot po maslu. Poklicno sem bil na vrhuncu uspeha, avtor dvanajstih uspešnic, raziskovalec in medicinski antropolog z doktoratom iz psihologije, učitelj in zdravilec. Sledili so mi po vsem svetu. Šo­la svetlobnega telesa in Družba štirih vetrov, ki sem ju ustanovil, sta se skokovito razvijali; več kot 5.000 študentov se je izučilo v energijski me­di­cini, številni so me spremljali na potovanjih v Amazonijo in Ande. In vse to so le javno vidni dosežki. Bolj pri srcu so mi bili številni notranji darovi, ki sem jih prejel na duhovni poti, vključno z najdragocenejšim od vseh — ljubljeno partnerko, ki me spremlja na poti.

Življenje me je zaustavilo, prav ko je vse kazalo, da res ne bi moglo biti boljše. Nenadoma sem se znašel v bitki za preživetje, ki je zahteva­la vse, česar sem se bil naučil v tridesetih letih raziskovanja z nekateri­mi najbolj nadarjenimi svetovnimi zdravilci. Tudi šaman sem, izučen v starodavnih zdravilnih metodah staroselcev v pragozdovih in gorah Ju­ž­ne Amerike, Karibov in Azije.

OGLAS

Amazonski deževni pragozd še zdaleč ni Beverly Hilton. Kadar sem torej povedal ljudem, s čim se ukvarjam, so me radi vprašali: »Ste nori?« Razumem njihovo zaskrbljenost. Šamanstvo ni za vsakogar. Uče­nje je zahtevno in naporno in iztisnilo je visoko ceno.

Bil sem v Mehiki kot glavni govornik na konferenci o šamanizmu, ko sem brez vsakršnega opozorila odkril, da ne morem prehoditi 30 me­trov, ne da bi se zgrudil od izčrpanosti. Prijatelji so počutje pripisovali noremu potovalnemu urniku, vendar sem vedel, da je z mano nekaj hu­do narobe.

Nekaj dni pred prihodom v Mehiko so me zdravniki specialisti v Miamiju temeljito telesno pregledali in opravili vse mogoče preiskave. Ko sem jim telefoniral iz Mehike, novica nikakor ni bila dobra. Očitno sem si med leti raziskovanj v Indoneziji, Afriki in Južni Ameriki nabral dolg seznam nevarnih mikroorganizmov, med katerimi je bilo pet različnih vrst virusov hepatitisa, tri ali štiri različice parazitov, cel kup stru­penih bakterij in raznoliki nevarni črvi. Srce in jetra so bila tik pred razpadom, so ugotovili zdravniki, možgani pa prerešetani od črvov.

Ko sem zaslišal besede: »Za vaše možgane gre, doktor Villoldo,« sem se pogreznil v obup. Ironično, a nedavno sem bil objavil knjigo z naslovom Power Up Your Brain: The Neuroscience of Enlightenment. Zdravniki so mi svetovali, naj poiščem najboljšo možno zdravniško oskrbo in se takoj prijavim na seznam bolnikov, ki potrebujejo presaditev jeter. Toda, kje naj najdem zdrave možgane?

Po konferenci je bila žena Marcela namenjena v Amazonijo, kamor naj bi popeljala eno najinih ekspedicij k pragozdnim šamanom, ki po­tujejo onstran smrti. Stal sem v odhodnem terminalu na kankunskem letališču in strmel v možnosti pred seboj: izhod 15, let v Miami, kjer me bodo sprejeli na zdravljenje v eno izmed najboljših zdravstvenih sre­­dišč, ali izhod 14, let v Limo in Amazonijo, kjer bom z Marcelo v de­želi svojih duhovnih korenin. Vsi izidi preiskav so govorili, da umiram; zdrav­niki so celo izjavili, da bi pravzaprav moral biti že mrtev. Miami je bil logična izbira. Toda v tistem trenutku sem zbral pogum in usmeril pri­hodnost tja, kjer so bile moje besede — živeti, kar učim. Tiste noči sem napisal v dnevnik:
Počutil sem se, kakor da bi bil zadnji dan v mojem življenju. Ob mi­sli, da zapuščam to prelepo zemljo, me je preplavila žalost, in predavati sem moral 150 ljudem! Vedel sem, da moram oditi v pragozd z Marcelo. Sicer bi odšel v bolnišnico v Miamiju in iskal zdravilo na na­pačnem kraju. Zdaj se z žensko, ki jo ljubim, vračam na vrt, kjer sem odkril svojo pot.

Amazonski šamani so me prijazno sprejeli. Tisti moški in ženske so bili prijatelji, ki so me poznali že desetletja. In kdo bi me poznal bo­lje kot Mati zemlja? Sprejela me je, kot lahko sprejme le mati. Ko sem pri­tisnil obnjo svoje telo, me je nagovorila: »Dobrodošel doma, sin moj.«

Tisto noč so priredili obred z ajahuasko, napitkom iz ovijalke Ba­nisteriopsis caapi, ki ga šamani uporabljajo za videnja in zdravljenje. Bil sem preslaboten, da bi se ga udeležil, in ostal sem v najini kolibi ob reki. Marcela je šla za naju oba. Vez med nama odseva v izrazu ljubezni, ki si ga izmenjujeva: »Desde siempre y para siempre.« — »Od nekdaj in za vedno.« Slišal sem šamana, ki je žvižgal, in njegove presunljive pesmi, ki jih je veter nosil čez reko, kjer sem se zatopil v lahno meditacijo.

Marcela se je vrnila čez nekaj ur — z nasmehom. Pačamama — Ma­ti zemlja — ji je govorila vso noč: »Sprožam rast vsega na zemlji. Albertu bom dala nova jetra. Vse drugo zna ozdraviti sam.« Pačamama je izra­zila svojo ljubezen do mene in hvaležnost, ker sem ji vrnil toliko njenih otrok. Z novimi jetri mi je dala življenje. Naslednji dan sem napisal:

Po jutranji jogi se mi je v jasni dnevni svetlobi prikazalo svetlobno bitje. Prišlo je iz reke in videl sem ga kakor v sanjah — ženski duh, ki se je dotaknil mojih prsi in mi dejal, da sem Pačamamin otrok in bom živel še dolga leta in da bo pazila name, kajti moje delo na zemlji še zdaleč ni končano.

Vrnitev v Amazonijo je bila začetek vračanja k sebi. Toda najprej sem moral opraviti veliko dela. Bil sem resno bolan. Moral sem odpotovati na zdravilno potovanje, kakršnega sem zahteval od drugih. In moral sem se opominjati: Nikakršnega jamstva ni, Alberto. Zdravljenje in celjenje ni eno in isto. Morda ne boš ozdravel; lahko umreš. Toda zaceljen boš, ne glede na to, kaj se bo zgodilo. Iz pragozda ne boš odšel v prejšnji ži­v­ljenjski slog.

Čutil sem, da mi življenjska sila odteka. Ko sem se v polmraku amazonskega svita zastrmel v zrcalo, sem videl, da je svetlobno energijsko polje okoli mojega telesa redko in bledo, da sploh ne žari, kakor bi moralo. Moj obraz je bil enake sive bledice, kakršno sem opažal na umirajočih pacientih.

Pregledal sem dnevni rokovnik in odpovedal vsa predavanja, govore in tečaje. Najprej sem odpovedal dogovor v Švici, kjer naj bi sode­loval z znamenitim brazilskim zdravilcem po imenu Joao de Deus. Ni­sem ga še osebno srečal, poznal pa sem vodjo njegove organizacije. Čez nekaj dni me je poklical in mi ponudil zdravljenje na daljavo. Pozneje sem napisal v svoj dnevnik:

Joao je s svojimi entitetami delal na meni in čutil sem mogočnega du­ha ob glavi. Jasno sem zaznal, kako mi iz jeter odstranjujejo zavozlane vrvi, kako vlečejo ven debela vlakna. Druge entitete so delale na mo­jem srcu, tretje pa so mi duhovno »operirale« možgane. Bil sem na smrt zdelan. Naslednjih štiriindvajset ur se nisem mogel dvigniti iz postelje.

Iz Amazonije sva z Marcelo odletela v Čile, v najino Središče za energijsko medicino, kjer sva vodila intenzivne delavnice. Samostan/umik je blizu andske gore Akonkagve, najvišjega vrha v Ameriki. V starem inkovskem jeziku aconcagua pomeni »kamor prideš, da srečaš Boga«. Potreboval sem natančno to. Bil je čas za srečanje, s katerim sem tako dolgo odlašal. Bil sem osredotočen samo na celjenje in moral sem se mu popolnoma predati.
Moje telo je bilo cestni zemljevid pragozdov in gora, kjer sem de­lal kot antropolog in nabiral drobna bitja, ki so se naselila v meni. Pra­gozd je živ biološki laboratorij, in če dovolj dolgo živiš v njem, postaneš del eksperimenta. Poznal sem antropologe, ki so umrli zaradi bolezni, kakršne so se pritajile v meni.

Amazonski deviški deževni pragozd sploh ne pozna bolezni, toda vanj prideš šele skozi skrajno umazane izpostave zahodne civilizacije. Indijanci so dovolj pametni, da ne onesnažujejo svojih naselij in pitne vode, belec pa se je obdal z morjem smeti in odplak.

Duhovno zdravilo, ki sem ga prejel od šamanov, je bilo močno, ven­dar sem ga moral dopolniti z zahodnim. Zdravniki so me začeli zdraviti proti črvom — z zdravilom, kakršno sem dajal svojim psom, in z antibiotiki, da bi pobili druge parazite. Težava je bila v tem, da so se slednji skrivali v črvih, ki so, ko sem jih ubil, sproščali v moje možgane svoje parazite. Situacija je postala brezizhodna. Možgani so mi goreli za­radi vnetnih agensov in prostih radikalov, ki so jih proizvajala zdravila ter mrtvi in umirajoči paraziti. Moral sem jih razstrupiti, da ne bi do­cela zblaznel.

Možganska megla in zmedenost sta bili izrazito očitni, ko sva z Marcelo igrala črkovnico. Igra je postala barometer mojega duševnega zdravja. Nisem se mogel domisliti besed. In nato sem začel izgubljati občutek o sebi. Pograbila me je panika. Kaj če bom pozabil, kdo sem? Kaj če se ne bom več zavedal sebe? Z obzorja je zrla vame norost — videl sem jo, čutil in dihal. Naganjala mi je strah v kosti.

Ironično, a rešil me je prav strah, da bom izgubil sebe. Naslednje tri mesece sem zgolj opazoval norost, ki sem jo doživljal. Šamani (in bu­disti) poznajo izjemno prakso samoizpraševanja, ki se začne z vprašanjem: »Kdo sem?« Čez čas se začnete spraševati: »Kdo je, ki sprašuje?« Tako sem se začel spraševati: »Kdo je, ki blazni?«

Nisem se imel kam skriti. Videl sem norost in tudi drugi so jo vi­deli. Kot vedno pa je trpljenje imelo tudi drugo plat. Medtem ko se je moj duh pogrezal v brezdanje globine, je duša poletela. Začel sem do­jemati, kdo sem od začetka časov in kdo bom po smrti. Glodajoči strah je uravnovešala božanska ljubezen. Bival sem v obeh svetovih, ne da bi kateremu pripadal. V dnevnik sem napisal:

Potem ko je Buda videl smrt, bolezen in starost, je zapustil palačo svo­jega otroštva. Živel sem s temi tremi starkami s koso in se trudil zapu­stiti palačo nevednosti in nadutosti, ki sem jo bil zgradil. Predal sem se trpljenju in ekstazi.

Ni besed, s katerimi bi primerno opisal kraj teme, kamor sem se potopil, toda Janez od Križa, mistik iz šestnajstega stoletja, ga je zagotovo razumel. V svoji jetniški celici je napisal: »V tisti mili, srečni noči odšla skrivaj sem, neopazno, in ne da kaj bi opazila, mi pot kazala je le luč, ki mi v srcu je žarela.«(1) Tudi jaz sem bil v ječi in tudi moja duša je gorela. Sanjal sem:

V najini koči sem, na nekakšnem križnem hodniku. Čakam na duhovno zdravljenje. Zdravljenje z vodo je že za mano, toda iniciacija z ognjem še ni nared.

Bil sem bolnik, ki naj bi umrl, in če naj bi živel, se bom moral za­zreti smrti naravnost v oči. Moral bom črpati iz vsega, kar sem se bil naučil med hojo po šamanski poti: vseh zdravilnih praks, vseh tehnik za rast novega telesa s sprožanjem produkcije matičnih celic v možganih, srcu in jetrih.

Telefoniral sem prijatelju, Davidu Perlmuttru, uglednemu nevrologu, s katerim sva napisala knjigo Power Up Your Brain. Skupaj sva oblikovala strategijo zdravljenja z močnimi antioksidanti, ki naj bi sprožali produkcijo živčnih matičnih celic za obnovo možganov. Naslednje mesece so sledile neštete iluminacije za izbris odtisov bolezni iz sve­tlob­nega energijskega polja obenem z intravenoznimi infuzijami antioksidanta glutationa za razstrupitev jeter, priklici duše, da bi si povrnil tiste dele sebe, ki sem jih izgubil v poškodbi, in zunajtelesna izkustva, v kat­e­rih je moj duh poletel naravnost na Budova polja, v bardo, v nebe­sa. Energija se je pretakala, srečevala ovire in spet stekla. Medtem ko sem se boril za življenje, sem nihal med vrhunci in padci. Čas je polzel mi­mo kot lena reka, in stopil sem iz njega, zavedajoč se, da se moram spo­prijateljiti z večnostjo. V dnevniku sem opisal enega od priklicev duše:

Lahno udarjam po bobnu in potujem v spodnji svet v poskusu, da bi si priklical dušo. Vem, da zamisel ni dobra. Šaman, ki zdravi samega sebe, ima norca za bolnika. Vendar poznam Varuha, Inka Huascarja, in popelje me v sobo ran, kjer je mlaka krvi, ob kateri se prebudijo spo­mini na otroštvo in prelivanje krvi med kubansko revolucijo.
Naletim na majhnega dečka, ki mi zaupa svoj dogovor z bogom, da ne bo nikoli umrl, zaradi česar ne more zapustiti pekla, v katerem je. Raztrgam tisti dogovor duše in sestavim novega, ki pravi: »Življenje in smrt in ponovno rojstvo živijo v meni.« Otrok je srečen in pridruži se mi. Nato naletiva na desetletnega dečka, žalostnega in resnega, ki po­jasni, da mora ostati, ker pazi na manjšega. Mali je pri drugem letu, ko je zaradi okužene igle zbolel za hepatitisom C, dobival krvne trans­fuzije, ki so mu rešile življenje. Povem desetletniku, da je mali zdaj z menoj in nasmehne se mi.

Tisto noč sem sanjal:
S prijatelji gledam v grob, prekrit s cveticami. Zakopan sem v njem. Prijatelji pravijo, da lahko ostanem tam, če želim, vendar jim zagoto­vim, da ne bom potreboval tistega kosa zemlje. Vidim, kako se moja duša dvigne od tal.
V sanjah najdem uteho. Toda kljub vsem duhovnim darovom, ki sem jih prejemal, je bilo moje telesno počutje še naprej bedno. Bal sem se, da izčrpavam vso preostalo življenjsko silo, ki naj bi jo uporabil na koncu življenja, da bi zavestno umrl. Kot piše v Bhagavadgiti: »Stopnjo bo tako bivanja dosegel, kot mu v mislih je in ki mu z njo prežet je duh, ko svoje zapusti telo.«(2)

Nenehno sem se spraševal: »Kje je moje žarišče?« Čutil sem, da se mi um opoteka na robu prepada. Zapis v dnevniku pravi:

Trpljenje je najhujše, kadar verjameš, da si na koncu obstoja in se so­očaš z izničenjem. Odkril sem duhovni svet, nadaljevanje življenja, in ga sprejel. Danes sem si rekel: »Saj se bom le vrnil domov. Morda bo hudo — rojstvo ni bilo lahko — vendar se vračam domov.« Srečo imam, saj poznam pot. Tolikokrat mi je bila pokazana. V šamanskih obredih sem umrl desetine smrti, videl sem svoje telo gniti in veneti in šel sem k zvezdam. Poznam nebesa in pekel. Toda prav kakor so mi prigova­rjali duhovi, ko sem bil star dve leti, mi zdaj govorijo, da moj čas še ni prišel.
Vendar sem vedel, da imam tokrat izbiro. Lahko bi se odločil, da ostanem v svetu duha, čeprav so mi duhovi govorili, da mojega dela še ni konec. Vrnil naj bi se v vsakdanje življenje. Um je poglabljal telo v stanje razpadanja in nato v dokončno predajo. Vedel sem, da se bo zgo­dilo nekaj pomembnega. Toda najprej sem moral obiskati kraljestvo mrtvih.

Alberto Villoldo, povzeto iz knjige Zdravilo duha >>