Že tri tedne premišljujem, če bi delil, to kar sem dobil, kot odgovor. Pa se mi to pisanje, ki ga želim, deliti vedno bolj izmika. Veste o Covidu je danes kar nekaj teorij in ljudje zagovarjajo eno ali drugo, zelo malo pa jih, četudi so med zagovorniki zelo »poduhovljeni« ljudje, pa pomisli, da bi pogledalo, kaj se za tem skriva.
Ne mislim teorije teh in onih, kajti četudi si povezan na svoj kanal, če si v teoriji teh, se ti bo zelo verjetno pokazal rezultat kot teorija, če se ne umakneš dovolj od svojega verovanja. Verovanja, pa čeprav temeljijo na lastno izkušnjo, lahko dostikrat vodijo v ulico, ki prej ali pozneje postane zelo zamegljena.
Verovanja so namreč, če nisi pazljiv, zelo lepljiva, saj na sebe zlepijo kar nekaj tega, kar se z njimi lepo- Vse namreč, kar je podobno ali pa le diši po podobnem, nosi predznak lepljivosti. In enkrat, ko se ta dva, tvoje in tisto od drugih, začne ovohavati, no, potem se ovohava vedno bolj, vse dokler se ne prepozna kot eno in isto in začne verovati isto zgodbo.
Verovanja sama po sebi niso napačna, a vedno je dobro biti pazljiv, da se gre za tvoje lastno verovanja, kajti če ne, se kaj hitro zlepiš z nečim, kar ni tvoje. In takrat že vemo, kam gre zgodba.
Malo po malo in vedno bolj in zelo hitro postaneš odvisnih od tega, kar v tvojo čašo zliva nekdo. In enkrat, ko popiješ čašo, ki so ti jo nalili drugi, no potem zelo hitro začneš oboževati njen okus.
Seveda govorim za tiste, ki so zelo lepljivi ali z drugimi besedami namagneteni, da sprejemajo vse kar pride na njihovo potovanje.
In kaj me je spodbudilo k pisanju tega članka. Slišal sem namreč da kar nekaj ljudi, ki jih spoštujem, dobiva ista sporočila. In zgodba se je začela razpletati. Pa ne zato, ker so to povedali oni, ker je tudi moje videnje pravzaprav malce drugačno.
A ta drugačno me ne odvrača od tega, a to delim z vami, saj ta drugačnost kaže v isti zaključek, kot moja. Mogoče bo moja drugačnost pripeljala do tega, da bomo skupaj s temi, ki vidijo drugače, globlje, lahko dovolila, da se stvari osvetlijo še bolj.
Torej oni dan sem šel gledat kakšen je pravzaprav ‘templejt’ oz. osnovni odtis virusa.
In kaj sem dobil, videl. Da virus ni samo virus, kar sedaj verjetno vedo že mnogi. A zanimivo tukaj je bilo to, da sem odkril, da virus kot virus oz. njegovo jedro RNK še vedno služi temu, čemur je namenjeno, torej, da okužuje, šibi in pošilja ljudi na neko potovanje, kjer morajo okrevati, da se pozdravijo.
A tukaj ni bilo to, kar je bilo zanimivo.
Kar je bilo zanimivo, pa je bilo to, da je nad samo osnovno vijačnico RNK visel en oblak. In kaj je bilo tu zanimivo, je bilo to, da je ta oblak inteligenten in se obnaša kot neke vrste bitje, ki opravlja svojo funkcijo.
Ta oblak mi je med komunikacijo z njim zaupal, da bolj seje strah oz. občutke, ki spodbujajo strah skozi kemijo, bolj postane aktiven. Torej je to kot neke vrste win-win situacijo za njega, človek pa seveda bodi tudi tisto, kar išče, občutke strahu.
In ker nekateri oblastniki, mediji, posamezniki vidijo, da je pravzaprav spodbujanje občutkov tisto, ki premika množice, jih pravzaprav le-ti s svojo interakcijo s svetom spodbujajo še bolj. Ta način pa zagotavlja, da je virus vedno bolj aktiven.
In v čem je keč? Ljudje, ki so relativno imuni na strah, se pravi tisti strah, ki jim ga komunicirajo razni vodje na mnogih področjih življenja, tisti so prav neodzivni na virus.
Seveda imamo mnogo takšnih, ki so odzivni in vedno več jih nastaja odzivnih, saj veste ko strah dobi mlade, jih je vedno več in vedno več ljudi okuži. In to še ni vse.
Bilo mi je povedano, da je to potek naravne evolucije, kjer se mora vsak pobrigati zase in sam poskrbeti za svojo »vibracijo« oz. zavedanje svoje vibracije, kar pa je zelo težko, ko imamo tiste, ki še vedno raje sejejo strah, kot bi ljudi mirili.
Pri razširjanju in produciranju strahu gre za dokaj naravni proces. Imamo tiste, ki strašijo in imamo tiste, ki so prestrašeni, a to ni point. Point je v tem, da evolucija želi, da se naučimo biti sami s sabo, ter poslušati sebe, ne drugih.
Je že res, da se ljudje hranimo s čustvi in vibracijami drug drugega, ko iščemo tolažbo, »duhovno rast«, uspehe, vendar pa zares zraste le tisti, ki zaupa sam sebi, vsi ostali pa ko tista vibracija v kateri so mine, spet padejo tja, kjer so bili.
Vem, da je malo čudno, to kar se dogaja. A potrebno se bo zagledati vase in soočiti s tem, kar nas odvrača od nas samih. Seveda prej prepoznati, kaj je naše in kaj ni in če tega ne vemo se tudi spopasti s to težavo, ne da rinemo na druge svoja upanja, da bi nas potem drugi pokrili s svojo verzijo resnice, da bi se počutili varno, a ne?
