V času materialnosti, kjer pač je vse materialno, svet gleda na vzrok in posledico, kot na nekaj, kar je potrebno, da pokrene gibanje. In tudi je, če gledaš iz vidika materialnosti. Vendar pa se na tem svetu dogaja še nekaj drugega.
Narava nam zelo dobro kaže, da lahko obstaja, pa ne govorim o vetru, življenju, temveč o naravi, kot dejstvu, da lahko obstaja brez gibanja. To je sicer za veliko večino prebivalstva na Zemlji pojem. Kaj pa je pravzaprav pojem, kot se ga pojmuje?
Pojem je po slovarju slovenskega knjižnega jezika: »miselna tvorba, določena z bistvenimi lastnostmi, značilnostmi konkretnega ali abstraktnega predmeta, predmetov« Torej nekaj, kar se nanaša na misel.
Zanimivo je v dandanašnjem svetu, da so vse samo definicije, ki izhajajo iz misli, nihče pa ne pogleda pod te definicije, kaj pravzaprav so. Vsaka definicija je zelo omejena, saj okvirno nekaj definira, a kar se mi poraja v glavi je to, kako sploh nekaj definirati, če ne poznaš pravega ozadja tega.
Če besede obstajajo v naši zavesti in se jih zavedamo, kdo je potem tisti, ki se jih zaveda? Smo to mi?
Misli so vsekakor nekaj, kar se pojavlja znotraj nas, znotraj tega, ki jih opazuje, saj se veliko ljudi zaveda, da misli pridejo in gredo naprej, ko je za to čas, izginejo torej. In kaj je zanimivo, ta, ki jih opazuje oz. se jih zaveda, še vedno obstaja takšen kot je bil prej. In tudi ostal bo tak.
Ta, ki opazuje vse to dogajanje, torej tudi misli, besede, gibanje, čustvovanje, ta je vedno enak. Vse to, kar se pojavlja znotraj njega, je torej večno prihajanje in odhajanje. A kdo je pravzaprav ta, če že gledamo iz vidika naših besed? Ga je sploh možno definirati?
Vsekakor ne z orodji, ki izvirajo iz sveta delovanja, torej prihajanja in odhajanja.
Ta, ki samo je, ta ne izkuša ne prihajanja, ne odhajanja. To se mu le zgodi, ko se prilepi na to, kar prihaja in odhaja. Potem vsekakor postane, to kar se mu dogaja. In takrat je dogajanja.
To kar se prilepi nanj, ni njegova narava, podobno kot drevesa niso lastnosti narave. Drevesa so samo nekaj znotraj narave, kar vzklije, zraste in odmre.
Na celem svetu je tak proces, če gledaš z vidika tega, kar se dogaja znotraj materialnosti.
A v trenutku, ko se zaveš občutka Jaz sem, imaš možnost, da pogledaš na stvari malo drugače. A kako0?
Nobene potrebe ni, da se lepiš na to, kar se ti dogaja znotraj tega občutka. To sicer ljudje počnejo, ker mislijo, da je takšna njihova narava. Kar pa je zanimivo, pa je to, da imamo ljudje prečudovite lastnosti razlikovanja in odločanja se, v katero smer bomo šli.
Je že res, da nas celo življenje trenirajo, da naj gremo v smeri materialnosti in dogajanja v in z materijo, a če se zavedamo sebe, potem lahko vedno bolj vidimo, da mi nismo materija, in da obstaja nekaj več, kar nas lahko opiše.
Opiše nas, če že želimo spet opis, nekaj, kar obstaja znotraj nas in nekaj, kar je dosti večje kot mi sami. Vendar pa opisi niso dobri, ker če obstajajo, potem še vedno obstaja nekdo, ki opisuje in nekdo, ki bere ta opis, dvojnost torej. Mi pa želimo onstran tega.
Kako torej tja?
Najlažja pot je, da se začnemo družiti s tem, ki samo je. In to je občutek Jaz sem.
