A ste vedeli, da smo na tem svetu prepleteni? Seveda ste. Pa ste pomislili, koliko ste prepleteni z nekom drugim, z vsemi? No, to pa je druga zgodba.
Že od malega namreč nas učijo biti prepleteni. Če ne drugače s tem, ko nas učijo, ko nas priučujejo na ta svet. Takrat smo zelo prepleteni, če ne z drugim, s tem, kar okušamo, kar čutimo, kar zaznavamo. Tudi občutek oddaljenosti je neke vrste prepletenost.
In bolj se prepletano s svetom, bolj dobivamo občutek o tem, kakšen je svet. Bolj gremo vanj, bolj se nanj navežemo. Navezani smo na besede, na čustva, na misli.
Ko vzide sonce nas le malo doživlja sončni vzhod takšen kot je. Najprej seveda pomislimo, oh, glej, svetlo je. In potem, vaj nekateri, se oblečemo, popijemo kavo ali pa kar gremo na bližnji hrib. Vse to je neke vrste matrika v našem občutku za Jaz, v našem energetskem polju.
In če gremo še naprej, seveda nas starši učijo, kako čustvovati, se odzivati, čutiti… In to se na neki ravni zapiše v nas. In bolj to počnemo, bolj smo zapacani z vsemi temi predstavami, kakšen je svet in kako se v njem obnašati, da bomo normalni.
Si mislite, da nekdo ne bi imel v polju občutka, da je potrebno hoditi po zemlji? Seveda se s tem energetskim zapisom že rodimo, saj nas mama energizira z njim, svoje pa še doda oče. Pozneje pa k temu še dodaja svet.
In potem nismo samo energizirani z občutkom, da moramo biti na zemlji. Informirani smo seveda tudi s tem, kako se odzivati na čustva, ko nas starši, tete, strici, ko smo še dojenčki silijo, da se naj nasmehnemo. Šale pa nam seveda tudi govorijo sošolci.
Da, vse to nas oblikuje. In bolj je ta energetski zapis znotraj našega polja, bolj se seveda nanj odzivamo, saj isto privlači isto. Bolj smo sami sebe zbombardirali s tem, kar smo mislili, da moramo, in bolj nas je svet učil, s čimer se moramo zbombardirati, bolj je to postalo gosto.
In v čem je ‘keč’?
Vsaka stvar, pa četudi skupek vej, ki jih prenaša veter ali kepa snega, postane večja, ko se jo dovolj časa kotali. In prav to tudi počnemo z energijo, s čustvi, mislimi, občutki. Seveda to počnejo tudi spomini, koncepti, ideje.
Vse to ima nekje začetek, torej je nekje izhodišče. Nekaj tega sicer prinesemo v obliki karme iz preteklih življenj. Na to nimamo kaj dosti vpliva, saj morajo to skozi življenjske situacije razplesti, da bomo spet prišli čim bolj k izhodišču.
To je naša življenjska zgodba, ki želi biti oživljena skozi nas v tem določenem življenju in na to, če bo to del nas ali ne, nimamo kaj dosti vpliva. Tudi ta je seveda prepletena z drugimi.
To sicer morda ni takoj očitno, vendar pa se skozi preživljanje časa pokaže, da je temu tako. Ta prepletenost je dober način učenja o tem, kako postati boljši, seveda pa tudi slabši. Te prepletenosti ne zanima, kaj se pravzaprav dogaja. Namen je le, da se razplete.
