Odlomek iz knjige Božja rešitev
Vprašanje: Iz česa je Višja sila, ki ji nekateri pravimo “Bog”? Ali gre za samostojno Duhovno entiteto, za nekakšno ogromno človeško bitje z določenimi potezami, ki bi bile za našo vrsto prepoznavne ali pa bi ji bile celo podobne?
Moj odgovor: Element oziroma vidik Najvišje stvarnosti, ki ji številni ljudje pravijo Bog, v moji veri ne bi bil opisan kot ena entiteta v smislu, kot izraz uporablja večina ljudi.
Nanj ne bi gledali kot na ogromno, veliko, gromozansko “osebo” s človeškimi moškimi ali ženskimi telesnimi značilnostmi niti ta ne bi bil podvržen človeškemu čustvenemu doživljanju, na primer strahu, jezi, razburjenju, odobravanju, soglašanju ali kakršni koli potrebi.
Ne bi bil niti opredeljen kot sila brez samozavedanja ali zavesti (kakršna je, recimo, težnost). Namesto tega bi bil definiran kot samozavedajoča se energija – bistveno bistvo, ki ve zase.
Glejte na to enako, kot bi si morda predstavljali misel. Vaša misel ni oseba, temveč je energija, se pa zaveda same sebe. Lahko razmišljate, o čem razmišljate. Lahko celo mislite na nekaj, na kar ste mislili, ko ste na nekaj mislili. V ta hodnik ogledal greste lahko tako daleč, kolikor želite. To se približa tistemu, kar ima v mislih, ko rečem, da je Bog samozavedujoča se energija, ki ve zase.
Moja vera bi tudi učila, da je ta energija značilno vibriranje kozmosa, posebna in točno določena frekvenčna modulacija, ki je obenem izvorno in urejevalno načelo vsega fizičnega in nefizičnega. Če bi govoril o prispodobah, bi morda celo imenoval Boga za “matično celico vesolja”.
V sorazmerno novejšem času smo izvedeli, da imajo vsa živa bitja t.i. matične oziroma izvorne celice. To so celice, ki se v katerem koli fizičnem telesu izoblikujejo najprej. Nobenih posebnih lastnosti nimajo, temveč namesto tega prenašajo genski zapis za vse mogoče lastnosti.
Če se zatečemo k prispodobi, bi lahko Boga opisali kot bistveno bistvo, ki se diferencira in postaja vse, čemur pravimo fizično in metafizično.
Tako je Bog vir vsega – in zato ne potrebuje ničesar.
Moja vera bi tudi učila, da Bog ni zgolj vir vsega, temveč tudi vsebina vsega. Vir in Vsebina bolj ali manj povesta vse. To pomeni, da bi bila predstava, da v vesolju obstaja “ločenost”, nesporazum. Nismo nič bolj ločeni niti drugačni od Boga, kot je val, ki potuje po gladini oceana, ločen ali drugačen od oceana samega. Je pojavitev oceana v določeni obliki in se vrne v ocean, ko je njegovo individualno izražanje končano. Prispodoba je idealen opis našega odnosa z Božjim.
Moja vera bi učila, da je Bog prvotna brezoblična oblika tega bistvenega bistva – ki ob svojem izražanju in projiciranju dosega edinstven, izjemen in točno določen učinek, saj poraja nekaj, čemur bi zavedajoča se bitja rekla “občutek”.
Ljudje, ki so sami izkusili, da se jih je dotaknil Bog, že tisočletja poskušajo prikazati ali opisati ta občutek. Vedno znova se odločajo za besede, ki bi jih, gledano skupaj, po mojem mnenju bilo mogoče povzeti z enim samim izrazom, ki sem ga izbral: Čista ljubezen.
Povedano z manj besedami, moja vera bi torej razglašala, da je Bog Čista ljubezen.
