Ko človek živi v strahu, odreveni. Strah je tisti, ki poraja odrevenelost. V strahu se zapremo; zapremo vsa vrata in okna. Zaživimo v neznatni, temni luknji. Naše življenje že postane smrt. In ustvarimo oklep okoli sebe, trd, jekleni oklep, da smo zavarovani, zaščiteni in na varnem.
Tako se ne živi; tako se naredi samomor. To je pravi samomor. Pomeni, da že vstopate v svoj grob, kajti če živite tako omejeno, ne morete spoznati resnice, lepote, ljubezni, blaženosti, božanskosti. Če ničemur ne dovolite, da bi prodrlo v vas, kako naj bi vedeli, kaj vas obdaja? In če ne veste, kaj vas obdaja, ne morete nikoli spoznati samega sebe. Človek lahko spozna samega sebe samo v povezavi z drugimi. Najprej morate spoznati druge, da bi lahko spoznali sebe.
Psihologi pravijo, da otrok najprej ozavesti druge: mamo, očeta, brate, sestre, družino, stvari okoli sebe, sobo, stene, igra če. Potem se vse bolj približuje… In ozavesti svoje telo. Nekega dne zazna, da je ločen posameznik. Najprej ozavesti druge, določa se v povezavi z njimi. Drugi mu omogočijo, da se določi.
Človek, ki je obdan z lastnino, ne more spoznati svojega pravega jaza, ker je obdan s stvarmi. Če se presojate po stvareh, se lahko opredelite zgolj kot stvar, ne kot duša.
Samo v globoki ljubezni človek ozavesti svojo dušo, kajti v globoki ljubezni ozavesti dušo drugega, ta pa v vas spodbudi odziv, nekakšno resonanco. Nenadoma se zavedate nove razsežnosti, nečesa, kar presega čas in prostor. Drugi postanejo zrcalo, s katerim spoznate svoj obraz. Ljubezen je najboljše zrcalo, ki razkriva, kakšni ste.
Vase zaprt človek nikoli ne spozna, kdo je – saj ne more. Vse, kar ve o sebi, je lažno; živi z lažno identiteto. Misli, da je svoje ime, denar, moč in ugled, a vse to je nesmiselno – ni nič od na štetega. Je nekaj božanskega, nekaj, kar obstaja pred rojstvom, in kar bo obstajalo po smrti… Vendar se ne zaveda tega.
Človek mora postati mehak, ranljiv, odprt. Postati mora kot goba, da lahko vanj prodrejo sonce, dež in veter – vse to je dovoljeno, povabljeno, sprejeto, dobrodošlo. To mu omogoči, da vanj prodre obstoj. Dovoliti mora, da obstoj prodre do srži njegove biti, kajti to je edina možnost – če obstoj prodre globo – ko v vašo bit, ozavestite njegovo globino. Če prodre do samega jedra, ozavestite svoje središče. In to je samospoznanje.
Ampak človek se mora naučiti, kako biti mehak, odvreči oklep, odpreti vrata in okna ter se nič več ne oklepati strahu kako ljubiti drevesa, gore, reke in ljudi … Kajti ljubezen je ključ, ki odklepa vaša vrata. Nekomu se odprete samo, ko ljubite, kajti takrat vas ni več strah. Drugemu lahko dovolite, da vas doseže, in lahko mu zaupate. Veste, da vas drugi ne bo prizadel.
Ko začne človek zaupati celotnemu obstoju, spozna: »Ne bo mi škodoval, ker sem njegov del – kako naj bi celota škodila delu? Moja bolečina bi bila njegova, moja zagrenjenost njegova, ste zagrenjeni, je zagrenjen tudi del obstoja. Ko jokate, joka tudi obstoj, kajti vaše solze so solze celote. Celota, božansko, nima …« Ko drugih oči ali rok. Ko so vaše oči polne solz, srce pa prežeto z bolečino, je obstoj poln bolečine in solza. Kako naj bi celota škodila ali prizadela del? To je nemogoče! Ta strah je odveč.
Pravim samo, da opustite strah. Je absolutno odveč in vas pohablja, hromi. Je počasen strup, ki ubija ljudi, jih uničuje. Živijo, a ne zares – samo umrejo. Umirajo dolgo, sedemdeset, osemdeset let, počasi, del za delom. Samomora ne naredijo v trenutku, zato njihovemu početju ne pravimo samomor – ven dar gre prav za to.
