Razlog za tako stanje je preprost. Ogromno razumskega znanja in angažiranja: mnogo prebranih vsebin s področja osebne in duhovne rasti ter psihologije, mnogo obiskanih seminarjev, predavanj, tečajev, meditacij, morda celo terapij, a premalo resnične prakse, ki se začne z delom s podzavestno ravnijo.
Ključno vprašanje, ki nas v taki situaciji pelje v pravo smer, je, kakšna prepričanja in (družinske) vzorce nosim, da se ponavlja vedno isto? In naslednje, kako zares prekiniti družinske vzorce in spremeniti “tista” prepričanja, ki nas vedno znova postavijo v podoben čustveni vrtiljak? So predavanja in občasni spletni tečaji dovolj? Izkušnje pravijo, da žal ne.
Številnim znana situacija je, da preprosto ne morejo več enako, da si želijo spremembe, delajo na sebi, a kljub temu se še vedno znajdejo v istem/podobnem. Razumsko in zavestno vedo, da si želijo drugače, in morda tudi, kako si želijo. Življenje pa jim še vedno dostavlja enako. Zakaj? Ker vzrok leži v podzavesti. Ta pa nam na zavestni (vsakdanji) ravni ni dosegljiva do takšne mere, da bi lahko dosegli trajne spremembe. Vstopiti je torej treba v globlja sproščena stanja in ”pravilno” komunicirati s podzavestjo.
Zakaj zavestna raven ni dovolj?
Danes je že dobro poznana informacija, da se ključne čustvene vsebine in vzorci oblikujejo do šestega oz. sedmega leta starosti. V otroštvu. Vemo, da je v tem obdobju otrok kot spužva, ki sesa vse iz okolice natančno tako, kot je. Če npr. vidi in čuti, da je mama ves čas žalostna, uboga, vloga žrtve (četudi mama z nasmeškom govori, da je vse v redu), se bo otrok sčasoma poistovetil s to vlogo – v odrasli dobi bo lahko nadaljeval vlogo žrtve ali pa do nje gojil velik odpor – odvisno od preostalih dinamik v družini.
Otrok torej zaznava neposredno vzdušje in energijo v družini, ki se zapiše na podzavestno raven, zato se je pri razreševanju treba lotiti predvsem podzavestne ravni. Pred odgovorom, kako, pa si odgovorimo še na eno pogosto vprašanje.
Ali so vsi vzorci in prepričanja, ki jih imamo oblikovane, družinski?
Odgovor na to vprašanje je malce kompleksen. Danes vemo, da od prednikov podedujemo več kot fizično konstitucijo. Podedujemo njihove nerazrešene vsebine, čustvena stanja, travme, zamere, načine delovanja, torej družinske vzorce in prepričanja (Podedovana družinska travma, Mark Wolynn). Ko se rodimo v družino, ki ima že oblikovane načine delovanja in čustvovanja, vstopimo v svet prednikov – naših prednikov. Družinsko dinamiko prevzamemo nase. To pomeni disfunkcionalne in funkcionalne vsebine. Hkrati pa se med člani z našim prihodom in v nas začnejo ustvarjati nove dinamike – v skladu z našimi dušnimi lekcijami in poslanstvom (ki smo si jih izbrali še pred rojstvom v to življenje). Sicer se tesno prepletajo ene in druge. Vse to je del nas.
Pomoč pri prepoznavanju in razreševanju vzorcev in prepričanj
Prepoznava disfunkcionalnega ponavljanja
Najprej je treba prepoznati vzorec – prepoznati, da se nam nekaj ponavlja. Ko prepoznamo, pa poiskati moč v sebi, da za čustveno doživljanje ne krivimo drugega, saj nas v resnici najbolj ovira pri preseganju omejujočih družinskih vzorcev projekcija (projekcija je, preprosto povedano, da je „nekaj“ zunaj nas „krivo“, da se nam dogajajo težke stvari, in tisto zunaj, bodisi oseba bodisi situacija, se mora spremeniti, da bomo v redu). Ta faza je lahko v resnici precej dolga, saj naš nižji jaz/ego težko sprejme, da smo mi tisti, ki (si) ustvarjamo situacije in odnose, kot si jih. Veliko lažje je reči “ah, z njim/njo je nekaj narobe” in iti naprej do naslednjega kot sprejeti svoj delež in na koncu tudi MOČ za spremembo v svoje roke. To seveda ne pomeni, da druga oseba ne nosi svoje odgovornosti, vedno jo. Le to nam ne pomaga prav veliko. Nam pomaga “naš” del.
PRIMER: Npr., da smo prepoznali, da v svoje življenje pritegnemo vedno isti ali podoben tip partnerja – zaljubimo se, nato pa nas ta zapusti brez pojasnila (podobne dinamike se lahko dogajajo tudi znotraj partnerskega odnosa). Ostanemo sami. Čustveno prizadeti in ranjeni. Žalostni, jezni, zmedeni. Če zmoremo čuječe pogledati na dogajanje, bomo prepoznali v tem svoj vzorec, ki pritegne takšne moške, ali zaradi katerega se ta ponavlja vedno znova – in če si bomo dovolili še globlje, bomo prepoznali tudi prepričanje v ozadju.
Oddaljitev od težave
Pomembno je, da si dovolimo čutiti bolečino in je ne odrivamo. Vendar v njej ne obtičimo (!), ne krivimo drugega (s svojim deležem se bo tako ali drugače ukvarjala druga oseba) itn., sprejmemo svoj delež. Po tem sledi oddaljitev. Od daleč, najprej razumsko pogledamo dogajanje od začetka do konca s to osebo ali osebami. Pri tem smo najbolj pozorni na svoja doživljanja in čustva. Po potrebi zapišemo vse misli in čustva, da jih še bolj jasno prepoznamo – kakšna je gonilna sila zadaj. Kakšno prepričanje je lahko v ozadju?
Pri tem nam zelo dobro lahko pomagata čuječnost in meditacija. Po potrebi zapišemo. V tej fazi počasi zares prepoznavamo celoten vzorec: se zaljubim – me zapusti – čustveno trpim in ostanem zmedena, brez upanja itn. A to je vse razumska zavestna raven. Ki pa je seveda zelo potrebna, da razumemo, kaj se nam dogaja, ne bo pa rešila “problema”. Za prvo pomoč nam lahko pomaga tudi, če prepoznamo in zapišemo čim več negativnih misli in čustev v ozadju oz. da prepoznamo tudi prepričanja ter jih nato preobrazimo v pozitive in začnemo krepiti pozitivna prepričanja. Npr. najbolj splošen primer za osebo zgoraj, je lahko prepričanje “moškim oz. ženskam ni za zaupati, ker …”, ki ga lahko zamenjamo s “hvaležna sem za moške/ženske, ki so zaupanja vredni. Le takšne privlačim v svoje življenje”. A za popolno transformacijo vzorca je treba delati s podzavestjo – TO JE KLJUČNO.
Podzavestna raven in razreševanje družinskih vzorcev ter spreminjanje prepričanja
Za to fazo je priporočljiv dober terapevt. Do določene mere seveda lahko delamo na sebi tudi sami s pomočjo vodenih procesov, ki jih najdemo na YouTubu npr. ali v knjigah ali preko online tečajev itn.. Ker vse to poteka na, več ali manj zavestni ravni, je napredek na takšen način običajno dosežen le do določene mere. Dobro usposobljen terapevt nam drži ljubeč prostor, da v odnosu z njim dejansko lahko naredimo premike.
Transpersonalna hipnoterapija in/ali podedovana družinska travma sta krasni metodi, ki vam pri tem lahko pomagata. Podedovana družinska travma se priporoča takrat, ko je nekaj dela na sebi že narejenega. Transpersonalna hipnoterapija pa je mednarodno uveljavljena terapevtska metoda, ki deluje razmeroma hitro in trajno. S kakršnokoli metodo že, ključno je, da pridemo do podzavestnih vsebin.
Ključna vsebina za razrešitev se nam kaže v sami bolečini
V našem primeru (oseba zgoraj) je najverjetneje izvor v otroštvu. Oseba je bila na podoben način zapuščena oz. je doživela zapuščenost ob ravnanju pomembnega starejšega (starša) in ostala z istimi bolečimi čustvi vedno znova sama – nihče ji ni povedal, da je dragocena, pomembna, da jo ima rad in da je z njo vse OK, zato je razvila negativna prepričanja o sebi in odnosih. Ker ni mogla predelati navala čustev, se je oblikoval vzorec (in prepričanje), ki se ponavlja še danes. Ponavlja se, ker se želi razrešiti. Razrešitev se, torej skriva v čutenju, spuščanju in ljubečemu sprejemanju sebe v tem stanju ter preobrazbi doživljanja (npr. se začnemo zavedati, da si zaslužimo več). Torej, ljubeči prisotnosti, odpuščanju… Ta faza se sicer precej razlikuje od človeka do človeka. Saj je vsak na svoj način doživljal otroštvo in v tem našem primeru zapuščenost v otroštvu. To je seveda zelo splošen primer, ki pa je tudi v praksi pogost.
Tekst: Mojca Koprivnikar
Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza
Podedovana družinska travma (Mark Wolynn)
Angelska učiteljica iz Šole Diane Cooper
