Porivanje energije 2. del

Narivki energije se torej najprej zgodijo v energetskem svetu, saj od tam izvirajo in torej najprej vplivajo tam. Nabirajo se počasi in se skozi naše izražanje tudi sproščajo. A če človek zaradi kakršnega koli vzroka ne sledi toku tega, kar želi biti izraženo (spreminja tok svojih misli, se ogiba govorjenju resnice, če izgovarja zabrisane misli in čustva ipd.), ti nabirki na nekem nivoju ostajajo nabirki in se ne sprostijo.

Edina pot, da sprostimo nabirek energije je, da izrazimo energijo, iz katere je sestavljen. To najbolje lahko vidimo pri maserju, ki nam, ko izrazi zakrčenost v delu telesa, ki je tam nastala, ker se nismo izrazili, nenadoma popusti. Vse zakrčenosti, tako v naši fiziologiji kot v energetskem telesu so tam zato, ker se nismo izrazili. Tu včasih pride celo do joka in blažjih ali intenzivnejših čustvenih izbruhov, saj so čustva in misli, ki jih poganjajo shranjene v njih.

Bolj se izražamo, tako z mislimi, dejanji in čustvi, bolj plahni naš balon, napolnjen z energijo tistega, kar nismo izrazili. Seveda pa postajamo bolj svobodni v svojem izražanju.
Lep primer je tudi, ko prekinemo zvezo, ki je za nas bila čustveno prepojena in smo nekaj časa v nekem čudnem stanju otopelosti. Po čustveni travmi imamo včasih zelo veliko potrebo, da rinemo s svojim razmišljanje in čustvovanjem, da bi se prejšnje stanje povrnilo in – rinemo nekam, samo zato, ker si nekaj želimo.

Nemalokrat imamo velike težave s sabo, saj smo zaprti, nekomunikativni, asocialni, ne želimo družbe drugega spola, skratka zapremo se v sebe in vztrajamo pri svojem; spet rinemo. In ko naenkrat naše srce razsvetli nova ljubezen, se kar nekaj nabranega kot čarovnija sprosti in svobodni smo. Vsaj nekaj časa, če ni splahnelo vse.

Težava pri ‘splahnelo vse’ je mnogokrat v tem, da se ne gre samo za izgubo ljubljene osebe, temveč je čustvena travma večja in je nemogoče sprostiti vse. In ko se nam pri ljudeh, ki nas obkrožajo, začnejo pojavljati podobni vedenjski vzorci, kot smo jih bili vajeni iz naše primarne družine, se zgodbe ponovijo, a tokrat na globljem nivoju.

Osebno učenje od vsakega posameznika je le njegovo lastno in to lahko tudi pomeni, da začne čez nekaj časa videti globine iz katerih ne morejo njegovi bližnji, a tu ne more storiti čisto nič, saj morajo sami prepoznati, za kaj se gre. On jim lahko stoji le v oporo, da lažje odkrijejo, kaj se z njimi dogaja.
In to najlažje stori na tak način, da v popolnosti stoji v svoji energiji, v svoji prisotnosti in naredi točno tisto, kar mora, saj bodo na tak način najlaže prepoznali to, kar je za njih dobro. V trenutku pa, ko se spusti v razglabljanje in razlaganje pa obstaja velika možnost, da se z njimi zaplete, kot se je že mnogokrat prej in da bo tudi sam imel problem s tem.
Ljudje smo iz tega razloga rojeni v okolicah, kjer nam je. Ker to vemo prepoznati kako je, nas to tudi iritira in se na vso to rinjenje odzivamo s proti rinjenjem, vse dokler ali ne sprevidimo ali nam ne poči.

Neglede katero opcijo izberemo, pride do sprostive, a z eno bistveno razliko. Ko prepoznamo kaj počnemo, bomo to prenehali početi, dokler pa ne, se nam bo zgodba ponavljala.