Izpoved budističnega meniha o anksioznosti

OGLAS

Ko ste izučeni kot budist, o budizmu ne razmišljate kot o religiji. Nanj gledate kot na vrsto znanosti, metodo za raziskovanje svojih izkustev s tehnikami, ki vam omogočijo preučiti svoja dejanja in odzive brez presojanja, z namenom spoznanja: »Aha, takole deluje moj um. To moram storiti, da bom izkusil srečo. Temu se moram izogniti, da se izognem nesrečnosti.«

V svojem bistvu je budizem zelo praktičen. Gre za to, da počnete stvari, ki gojijo mirnost, srečo in zaupanje, ter se izogibate stvarem, ki izzovejo anksioznost, brezup in strah.

Bistvo budistične prakse ni toliko v prizadevanju spremeniti svoje misli ali vedenje, da bi tako postali boljši človek, ampak v spoznanju, da ste, ne glede na to, kaj si mislite o okoliščinah, ki določajo vaše življenje, že dobri, celoviti in popolni. Gre za to, da spoznate inherentni potencial svojega uma. Drugače povedano, budizma ne zanima toliko, kako se popraviti, ampak kako spoznati, da smo tu in zdaj že celoviti, čudoviti, da smo že tako dobri, kot lahko sploh upamo.

OGLAS

Ne verjamete, kaj?
Saj dolgo tudi jaz nisem.

Naj začnem s priznanjem, ki bo morda zvenelo čudno iz ust nekoga, ki ga imajo za reinkarniranega lamo, ki naj bi v preteklih življenjih počel vse vrste čudovitih stvari. Od najzgodnejšega otroštva so me preganjali občutki strahu in anksioznosti. Kadar sem se znašel med ljudmi, ki jih nisem poznal, mi je srce pričelo divje razbijati in pogosto sem se pričel potiti. Za nelagodje, ki sem ga izkušal, ni bilo nobenega vzroka. Živel sem v lepi dolini, obkrožali so me ljubeča družina in množice menihov, nun in drugih ljudi, ki so se poglabljali v prebujanje
notranjega miru in sreče. A kljub temu se me je anksioznost držala kot senca.

Bilo mi je kakšnih šest let, ko mi je prvič malce odleglo. Iz otroške radovednosti sem pričel zahajati v hribe okrog doline, kjer sem odraščal, in raziskovati votline, kjer so neštete generacije praktikantov budizma preživele svoja življenja v meditaciji. Včasih sem vstopil v kakšno votlino in se pretvarjal, da meditiram. Samo sedel sem in v umu ponavljal mantro Om Mani Peme Hung, mantro oziroma ponavljanje posebne kombinacije starodavnih zlogov, ki jo pozna skoraj vsak Tibetanec, najsi bo budist ali ne. Včasih sem sedel po ure in v umu recitiral mantro, ne da bi prav razumel, kaj počnem. Kljub temu me je pričel prevzemati občutek miru.

A tudi po treh letih sedenja v votlinah in poskušanja dognati, kako meditirati, se je moja anksioznost še vedno povečevala, dokler ni dosegla stopnje, ki bi ji na zahodu verjetno postavili diagnozo panična motnja. Nekaj časa mi je stari oče, velik meditacijski mojster, ki o svojih dosežkih ni rad govoril, dajal neformalne napotke, potem pa sem končno zbral dovolj poguma, da sem prosil mater, naj mojemu očetu, Tulku Urgyenu Rinpočeju, prenese mojo prošnjo za formalni študij pri njem. Moj oče je pristal in naslednja tri leta me je poučeval različne metode meditacije.

Sprva nisem kaj dosti razumel. Poskušal sem umiriti um na način, ki mi ga je razložil, a um ni hotel počivati. Pravzaprav sem v tistih zgodnjih letih formalnega uka opazil, da sem bolj raztresen kot kdajkoli poprej. Vse me je motilo – fizično neudobje, zvoki iz okolice, nesoglasja z drugimi ljudmi. Leta kasneje sem spoznal, da mi pravzaprav ni šlo na slabše, ampak da sem se le pričenjal vedno bolj zavedati nenehnega toka misli in občutkov, ki ga nikoli prej nisem opazil. Zdaj, ko sem videl druge ljudi iti skozi enak proces, razumem, da gre za običajno izkušnjo pri ljudeh, ki se šele učijo preučevanja svojega uma z meditacijo.

Čeprav sem res pričel izkušati kratke trenutke mirnosti, pa sta me groza in strah še naprej preganjala kot lačna duhova – še posebej, ker sem moral iti vsakih nekaj mesecev v samostan Šerab Ling v Indiji (poglavitna rezidenca dvanajstega Tai Situ Rinpočeja, enega največjih danes živečih mojstrov tibetanskega budizma in enega mojih najvplivnejših učiteljev, katerega izjemne modrosti in dobrote pri vodenju mojega razvoja ne bom mogel nikoli poplačati) študirat k novim učiteljem in med neznane učence, potem pa spet nazaj v Nepal na uk k svojemu
očetu. Tako sem živel skoraj tri leta, se prevažal med Indijo in Nepalom in prejemal formalne nauke od svojega očeta in učiteljev v Šerab Lingu.

Eden izmed mojih najhujših trenutkov se je pripetil malce pred mojim dvanajstim rojstnim dnem, ko sem šel v Šerab Ling s posebnim namenom, ki me ga je bilo že dolgo groza: da me ustoličijo kot inkarnacijo prvega Yongeya Mingyurja Rinpočeja. Na stotine ljudi se je udeležilo obreda in cele ure sem sprejemal njihova darila ter jim podeljeval blagoslove, kot bi bil resnično pomemben, ne pa le prestrašen dvanajstleten deček. Čez nekaj ur sem postal tako bled, da je moj starejši brat, Tsoknyi Rinpoče, ki je stal poleg mene, mislil, da bom omedlel.

Ko gledam nazaj na to obdobje in na vso dobroto, ki so mi jo izkazali moji učitelji, se čudim, kako me je lahko bilo tako strah. Če gledam nazaj, vidim, da je bil temelj moje anksioznosti dejstvo, da nisem resnično spoznal prave narave svojega uma. Imel sem osnovno intelektualno razumevanje, ne pa neposredne izkušnje, ki bi pomagala uvideti, da je groza ali nelagodje, ki sem ga čutil, proizvod mojega lastnega uma ter da so mi neomajna osnova mirnosti, zaupanja in sreče bližje kot pa moje lastne oči.

V istem času kot sem začel formalni budistični uk, se je pričelo dogajati nekaj čudovitega; takrat tega še nisem vedel, a ta novi tok dogodkov je imel dolgoročen vpliv na moje življenje in je dejansko pospešil moj osebni napredek. Postopoma so se mi pričele razkrivati ideje in odkritja moderne znanosti – še posebej študije o naravi in delovanju možganov.