Ko je Buda govoril o navezanosti, ni želel reči, da ni prav imeti ljubeče občutke do družine in prijateljev – običajna napačna razlaga. Nekateri novinci v budizmu dobijo zmotno predstavo, da se morajo »ločiti« – oddaljiti in odrezati od sveta okoli njih, zato da bi se lahko razvijali v sijajni osami. Pravzaprav ni nič dlje od Budovih naukov.
Budovi nauki o navezanosti se nanašajo predvsem na našo nagnjenost zagrabiti določeno stvar, osebo ali situacijo in verjeti, da nas bo ta »stvar« osrečila – sistem prepričanja, zgrešen v samem bistvu. Ko se nam neka stvar zdi privlačna, smo naravno nagnjeni k temu, da pretiravamo z izpostavljanjem njenih pozitivnih vidikov in prikrivanjem negativnih. K hoji po tej nevarni poti nas spodbujata vedno lakomni trženjska in oglaševalska industrija, s ciljem oglaševati izdelke tako, da bodo naši občutki hlepenja izostreni do te mere, da nas bo z zadovoljstvom lahko navdala le še last tega izdelka.
Materialni predmeti, naj bodo še tako trivialni – kot npr. ure – ali velikanski – kot npr. zajetne transakcije korporacij – so zgolj eno žarišče navezanosti.
Mnogi smo sami sebe pahnili v izjemno nesrečnost zaradi obsesije z našimi morebitnimi, trenutnimi ali nekdanjimi partnerji, katerih ljubezen, kot smo takrat verjeli, naj bi naredila našo srečo popolno. Enako velja za ambicije v karieri. Kolikšen odstotek delovne sile resnično verjame, da bo osvojitev točno določenega delovnega mesta v paketu s statusom, z nagrado in igračkami izvršnih direktorjev vzrok izjemnega zadovoljstva? Kot velja za nekoč za novo uro, je spremenjen pogled na svet zgolj vprašanje časa.
Povzeto iz knjige Budizem za prezaposlene, David Michie
