Vse ve, ki ste mlade med dvajsetim in tridesetim letom, se vam zdi starost po štiridesetem letu že tako zelo oddaljena, da se vam zdimo ljudje, ki smo v teh najlepših letih že zreli za odpis in nekako se vam zdi, da to je pa res že starost, ko je človek obnemogel in da si bo počasi omislil parcelo na kakšnem pokopališču.
No, malo heca mora biti, vseeno pa je zgornja trditev resnična. Ko smo mladi, se nam zdi, da smo kralji sveta in prav je tako. Imamo energijo, ideje, voljo in želje spremenit svet. Ko preko tridesetih let pridemo še malo naprej v starosti, se pokaže, kaj smo do sedaj res že naredili, spremenili, razumeli in dojeli in se počasi tudi že zavedamo, da smo nekako na polovici življenja.
Res je, da to spoznanje zna močno udariti in soočanje z lastno minljivostjo mogoče za koga res ni najbolj prijetno. Pri tem pa je fajn, če ostanemo optimistični in zadovoljni s tem, kar smo do sedaj dosegli. Ja, prve globoke gubice se nam pojavijo okoli oči, smejalne gubice se poglobijo in nekaj sivih lask že kuka na plano. Pa kaj? Štirideseta leta so super!
Kako naj ženske sprejmemo, da smo na polovici svojega bivanja? Nekatere tega ne zmorejo preboleti in se začnejo vesti otročje ali pa se zapustijo glede videza, češ saj sem zdaj že stara, le kdo bi me pogledal, torej je vseeno kako sem videti. Ena moja prijateljica s totalno hudimi in seksi nogami je za svoj štirideseti rojstni dan v smeti vrgla vsa krila, ki so bila nad kolenom, češ sedaj sem pa stara in je konec z vsemi radostmi življenja. Brez veze, jaz pravim, da se pri štiridesetih pravo življenje šele začne!
Če smo zadovoljne v svoji koži, z vsemi gubicami in sivimi laski vred, potem nas ne moti ne naš EMŠO, ne kaj si bodo drugi mislili o nas. Namreč, da smo prišle do teh najboljših let, smo se marsikaj že naučile o življenju, o odnosih in pridobile neko modrost, ki ti je ne da nobena šola ali univerza, pa tudi nobena knjiga ali tečaj. To modrost in določeno umirjenost ti da le življenje samo, seveda ob pogoju, da si srečna, ker živiš, da si zadovoljna, ko gledaš najstniške otroke, kako se prebijajo v svoj prostor pod soncem in ko se še vedno nežno in ljubeče stisneš k svojemu dragemu ali dragi.
Menim, da smo ženske v štiridesetih carice in smo seksi, da bolj ne moremo biti. Vemo, kdo smo, zavedamo se svojih atributov in tudi svoje potrebe biti zadovoljne in zadovoljene. Znamo biti pohotne in nežne, želimo biti pocartane in znamo pocrkljati druge, predamo se z vso strastjo, saj nimamo kaj izgubiti, pa tudi ne obremenjujemo se več s tem, kako smo videti pod močno svetlobo brez oblačil. Pa kaj, takšne smo kot smo, cenimo kar smo pridobile in vemo, kaj imamo.
Res je, danes smo štiridesetletnice drugačne kot so bile naše mame ali babice. Naš čas sedaj prihaja in lahko še toliko zanimivih in vznemirljivih stvari doživimo, včasih pa temu ni bilo tako. Mame in babice so bile videti v »starih časih« bolj zgarane in izčrpane od vsega dela, naporov, nerazumevanja in slabše skrbi za svojo dobrobit. Razdajale so se in drugi so bili vedno pred njimi samimi.
Danes smo dame malo bolj sebične v smislu, da želimo biti fit, urejene, seksi in še dolgo aktivne tako v službi, kot doma in med svojimi prijatelji. Gremo na kakšno porcijo botoksa v veke, čelo ali ustnice, kirurgi nam privzdignejo dojke, da so videti kot pri mladostnicah, potimo se v fitnesu in tečemo po naravi in ker toliko skrbimo za sebe, se dlje časa počutimo mlajše.
Sicer so pa modri ljudje že od vekomaj znali povedati, da si videti mlad toliko, kolikor se sam počutiš v svoji notranjosti in če smo navihane in vesele ter srečne same s seboj, potem bomo še dolgo zadovoljno živele. In tako je tudi treba.
