Meditacija je notranje popotovanje k samemu bistvu našega obstoja. Ko govorimo o meditaciji, ne govorimo o nečem, kar počnemo, da bi se sprostili, temveč o vračanju v stanje zavesti, ki je že po svoji naravi mirno, jasno in povezano z virom življenja. Notranji mir ni cilj, ki ga moramo doseči v prihodnosti – to je nekaj, kar že obstaja v nas, le dovoliti mu moramo, da pride na površje.
Kaj je meditacija
Meditacija je pot navznoter, način, kako se povežemo s tistim tihim prostorom znotraj sebe, kjer um utihne in duša spregovori. Običajno je naša energija razpršena navzven – razmišljamo, delujemo, se odzivamo na svet okoli nas. Meditacija pa pomeni zavestno obračanje vase, proti tistemu centru, kjer smo preprosto prisotni.
Ko um mirno opazujemo, ne da bi se z njim istovetili, se začne razkrivati širša zavest. Takrat spoznamo, da nismo naše misli, temveč zavest, ki jih opazuje. To opazovanje je že prvi korak k notranjemu miru.
Meditacija ni zgolj vaja uma – je tudi dejanje srca. Ko se srce umiri in usmeri k Višjemu, se tudi um spontano utiša. Zato je prava meditacija hkrati tihost in predanost, zbranost in odprtost.
Kaj je notranji mir
Notranji mir pogosto razumemo kot odsotnost motenj, tišino brez zunanjih dražljajev. V resnici pa je mir stanje zavesti, v katerem ne iščemo več opore v zunanjem svetu, ampak počivamo v notranji povezanosti z lastno dušo. To ni stanje brez izzivov, temveč stanje, v katerem tudi sredi izzivov ohranjamo notranjo jasnost in ravnotežje.
Ko spoznamo, da mir ni nekaj, kar moramo ustvariti, temveč nekaj, kar že obstaja v nas, se začne naša notranja poravnava. Takrat življenje ne izgleda več kot neprestan boj, temveč kot tok, s katerim se lahko skladno premikamo. Tudi v trenutkih napetosti ali izgube nas ne prevzame več nemir – v sebi čutimo sidro, središče, ki je neomajno.
Kako meditacija vodi k notranjemu miru
Vsaka duhovna pot se začne z notranjo odločitvijo. Preden sedemo k meditaciji, je dobro v sebi začutiti iskreno namero: željo, da bi živeli iz svojega centra, iz tišine, iz duše. Takšna odločitev usmerja celotno prakso. Meditacija ni tekmovanje s samim seboj, temveč nežno vračanje k svoji biti.
V praksi meditacije najprej umirimo telo in dih. S tem umu damo signal, da se lahko sprosti. Dih postane tišji, pozornost se usmeri navznoter. Ne trudimo se pregnati misli – dovolimo jim, da pridejo in gredo. Sčasoma začutimo, da med mislimi obstaja prostor – tišina, v kateri smo resnično živi.
Najlepši trenutek meditacije pride, ko nehamo »delati« meditacijo in preprosto smo meditacija. Takrat se razblini meja med tehniko in izkušnjo, med iskalcem in tistim, kar išče. V tišini se razkrije notranji mir, ki ni posledica napora, ampak sproščenosti v Bivanje.
Ko se takšno stanje začne dotikati našega vsakdana, postane življenje samo razširjena oblika meditacije. Odločitve sprejemamo z več jasnosti, odnosi postanejo mehkejši, manj reaktivni. Ne živimo več iz nagona ali strahu, temveč iz globlje navzočnosti. In takrat ugotovimo, da notranji mir ni več le izkušnja, temveč spremljevalec vsakega trenutka.
Pogoste zmote na poti
Marsikdo meni, da notranji mir pomeni pasivnost ali umik iz sveta. Toda resnični mir ni bežanje od življenja, temveč polno sodelovanje z njim – vendar iz tišine, ne iz nemira. Pogosta zmota je tudi ločevanje med meditacijo in vsakdanjim življenjem, kot da bi obstajala dva svetova. Ko pa enkrat začutimo notranji mir, vidimo, da je prav življenje samo naša največja meditacija.
Druga zmota je pričakovanje takojšnje popolnosti. Notranji mir se razvija postopoma. Dnevi, ko se zdi, da je um preveč nemiren, niso neuspeh – so priložnost za poglobitev. Tako kot se valovi morja ne nehajo premikati, a pod gladino ostaja tišina, tako tudi mi s prakso dosežemo tisti sloj zavesti, ki je vedno miren.
Kako prakticirati v vsakdanjem življenju
Vsak dan si vzemimo nekaj minut, da se zavestno ustavimo. Naj bo to zjutraj ali zvečer, ko se dan umirja. Sedimo mirno, dihajmo počasi in opazujmo svoj notranji prostor. Ko se pojavi misel, jo sprejmimo in nato pustimo, da odplava.
Po meditaciji dovolimo, da se mir razlije v dan, da oblikuje naš način govorjenja, poslušanja, odločanja. In kadar se v vsakdanjih okoliščinah znova znajdemo sredi nemira, se spomnimo: mir ni nekaj, kar moramo iskati, ampak nekaj, v kar se vračamo, kar je že v nas.
Skrivnost meditacije ni v zapletenih tehnikah, temveč v iskrenem vračanju v tišino, ki je že prisotna v tebi. Notranji mir ni rezultat zunanjih sprememb, ampak prepoznavanje, da je tvoja resnična narava že mir. Meditacija ti to ne daje – le razkriva ti, kar si ves čas bil.
Naj tvoje življenje postane izraz te tišine. Naj bo vsak dih, vsak pogled in vsako dejanje odmev notranjega miru, ki izhaja iz srca.
Več lahko prebereš v knjigi Skrivnosti meditacije in skrivnosti notranjega miru >>














































