Tako je pogosto govoril veliki jogi in učitelj Svamidžija, ustanovitelja sistema Joga v vsakdanjem življenju, Paramhans Svami Madhavananda.

S tem je mislil, naj se odrečemo svojih slabosti in zaživimo srečno življenje. Za to pa moramo najprej spoznati seme sebe, ne da bi se skušali olepševati in slepiti, prav tako pa moramo prepoznati tudi svoje dobre plati in jih razvijati. To dosežemo s prebujanjem kundalini – notranjega znanja, modrosti. Z njo lahko začutimo vibracije in sevanja (tatve) v vesolju in bolje razumemo njegove zakonitosti. Pri tem ne gre za fizični pojav, ampak za razvoj zavesti. Kundalini se dviga iz muladhara čakre na spodnjem koncu hrbtenice do sahasrara čakre na temenu.

Nadiji in čakre

Prana – Božanska energija, življenje in zavest teče po energijskih kanalih Nadijih. Na telesni ravni nadijem ustrezajo živci, vendar njihovi učinki segajo nad fizično raven.

Trije najpomembnejši nadiji so:

• ida, ki izvira iz leve strani telesa in predstavlja lunin princip,
• pingala, ki se začne na desni strani telesa in simbolizira sončev princip, ter
• sušumna, ki teče po osrednjem kanalu hrbtenjače in predstavlja zavest. Nadija ida in pingala potekata vzdolž hrbtenice in se nekajkrat križata. Na teh mestih so glavne čakre ali energetska središča v telesu.

Imamo osem glavnih čaker: muladhara ali korensko središče, svadhišthana ali križnično / trebušno središče, manipura ali sončevo / popkovno središče, anahata ali srčno središče, višuddhi ali grleno središče, agja ali središče med obrvmi, bindu ali mesečevo središče in sahasrara ali temensko središče.

Čakre, ki se nahajajo od nožnih prstov do medenice, so živalske čakre in kažejo na naš razvojno-zgodovinski izvor v živalskem kraljestvu. Vzdolž hrbtenice so človeške čakre, višje ali »Božanske čakre« pa so med vrhom hrbtenice in temenom. Vsaka čakra ima svojo vlogo in je povezana na fizičnem nivoju s posameznimi organi, na višjih nivojih pa z določenimi psihičnimi lastnostmi in sposobnostmi. Kadar čakre dobro delujejo, smo uravnoteženi, srečni in uspešni. Jogiji so razvili tehnike za čiščenje in uravnovešanje čaker. To so dihalne vaje, meditacija, asane, krije in petje manter. Z njimi omogočimo, da se zavest iz nezavednega preko podzavesti, zavesti in nadzavesti razvije do kozmične zavesti, kar imenujemo samorealizacija ali razsvetljenje. O čakrah in kundalini piše Paramhans Swami Maheshwarananda – Svamidži v svoji knjigi Skrite moči v človeku, ki je bila pred kratkim prevedena v slovenščino in je že v prodaji. V več nadaljevanjih bomo predstavili nekaj osnovnih podatkov o čakrah in njihovi vlogi v našem življenju.

Muladhara čakra

Muladhara čakra je na spodnjem koncu hrbtenice pod trtico. Je meja med živalsko in človeško zavestjo. Njeni pozitivni vidiki so ustvarjalnost, življenjska energija in prebujanje skritih sposobnosti, negativni pa nezavednost in neznanje. V njej sta ego in ponos. Ego v pozitivnem smislu je volja do življenja, brez katere ne bi mogli obstajati v fizičnem telesu. Muladhara je temelj, iz katerega se vzpenjamo po lestvi čaker, korenina, iz katere črpamo hrano za naš duhovni razvoj. Ko ozavestimo, kaj se skriva v njej, lahko najdemo negativne lastnosti kot so bes, zamere, strast, pa tudi veselje, harmonijo in bližino Boga. Spoznati moramo obe plati sebe, da očistimo vse, kar se je v nas nakopičilo in odstranimo ovire iz preteklosti ter napredujemo na duhovni poti.

Svadhištana čakra

Svadhištana čakra je na stičišču trtice in križnice, približno 3 cm od konca hrbtenice. Je prva razvojna stopnja človeka, povezana s podzavestjo. Njeni pozitivni vidiki so moč volje in moč delovanja, negativne pa sebičnost, strast, ponos, zavist, dvom, lenoba. Podzavest posname vse vtise, ki vplivajo na nas, pa naj se tega zavedamo ali ne. Na ta način vse, kar se nam zgodi v življenju vpliva na nas. Naša prihodnost je tako odvisna od naših dosedanjih in sedanjih dejanj. To pa pomeni, da smo sami odgovorni za to, kar se nam dogaja. Vedno imamo možnost izbire. Tudi če nas doletijo stvari, na katere nimamo neposrednega vpliva, kot so na primer vojne ali naravne nesreče, še vedno lahko sami odločamo, kako se bomo odzvali nanje. Če spoznamo, kaj se skriva v naši podzavesti, svoje motive in ravnanja, lahko predvidimo posledice svojih dejanj in svoje delovanje prilagodimo cilju, ki ga želimo doseči.

Kundalini, ki se je prebudila v muladhara čakri, naleti v svadhištani na ovire naših negativnih lastnosti: jeza, sovraštvo, pohlep, ljubosumje, nasilje, okrutnost, strast, ošabnost, dvom o samem sebi in otopelost. Dokler jih ne opustimo, ne moremo zares napredovati. To pa ni lahko. Po eni strani bi se jih radi osvobodili, po drugi pa nam naš ego govori, da bomo izgubili svojo identiteto in osebnost, če se jim bomo odpovedali.

Duhovni napredek v svadhištana čakri

Da bi lahko napredovali v razvoju zavesti, moramo prečistiti lastnosti, ki so v sadhištana čakri. To dosežemo s preseganjem njihovih negativnih in z razvijanjem njihovih pozitivnih vidikov. Prvi pogoj za to pa je, da jih prepoznamo in si jih priznamo. Tisto, kar poznamo, lahko obvladujemo. Tisto, česar ne poznamo, obvladuje nas. Strokovnjaki pravijo, da naša budna ali običajna zavest obsega le približno eno desetino naše zavesti, ostalih devet desetin pa je skritih v podzavesti. Zato ima ta pogosto odločujoč vpliv pri naših dejanjih, čeprav se tega ne zavedamo. Ko se podamo na pot duhovnega iskanja in razvoja zavesti in modrosti, si pogosto predstavljamo, da bomo od zdaj imeli opravka le s pozitivnim v sebi. Nekako si mislimo: »Zdaj, ko sem na duhovni poti, sem naredil(a) odločilen korak v pravo smer. Zdaj sem nad temi nepomembnimi vsakdanjostmi. Samo še malo pološčim, pa bom na cilju.« Na žalost pa ne gre tako preprosto.

Dokler ne prečistimo in ozavestimo svoje podzavesti, ne moremo zares napredovati, to pa je dolgotrajno in pogosto nič kaj prijetno opravilo. Meni je pri tem veliko pomagala misel Debbie Ford v knjigi Temna plat iskalcev svetlobe. Piše, da so naše negativne lastnosti v bistvu naše pozitivne lastnosti, ki so uporabljene v napačnih situacijah ali v napačni meri. Tako je jeza na primer lahko po eni strani destruktivna in rani druge in nas same, po drugi strani pa nam lahko da energijo, da spremenimo nekaj negativnega ali se nečemu upremo. Naše negativne lastnosti nam tako prinašajo tudi darilo, le prepoznati ga moramo. S tem odnosom se nam bo lažje soočiti s svojimi mislimi, čustvi in dejanji, na katere nismo ravno ponosni, in nam otežujejo življenje. Ne bomo se več obsojali in omalovaževali, ter si s tem še dodatno grenili življenja. Lažje bomo sprejeli same sebe, kakršni smo v resnici, in potem z razumevanjem in potrpežljivo razvijali tiste lastnosti, ki si jih želimo.

Jezo in sovraštvo premagujemo z empatijo, s tem da se poglobimo v tiste, na katere se jezimo, in skušamo razumeti njihove motive. Če razumemo, da se borijo z enakimi strahovi in bolečinami, kot mi sami, jim lažje oprostimo, postanemo obzirnejši in strpnejši. To velja tudi, kadar se jezimo sami nase zaradi svojih napak. Oprostimo si in imejmo potrpljenje tudi sami s seboj. Nismo popolni in tu smo, da se učimo in napredujemo. Tudi na prvošolčka se ne jezimo, da se uči šele številk in zato še ne zna reševati zapletenih enačb.

Pohlep in ljubosumnost pomenita odvisnost od lastnine, ko hočemo nekaj brezpogojno imeti in obdržati. Premagujemo ju z notranjo svobodo. Spoznati moramo, da ne bo konec sveta, če nečesa ali nekoga ne bomo imeli: Resnično nas osreči šele dajanje in ne prilaščanje za vsako ceno. Ste že kdaj slišali: »To je moje in s tem lahko naredim, kar hočem!« ali »Če jaz tega ne morem imeti, tudi nihče drug ne bo!« S takim odnosom uničujemo tisto, kar nam največ pomeni in česar si najbolj želimo. Ko damo svobodo drugim, se osvobodimo tudi sami!

Nasilje in okrutnost premagujemo s sočustvovanjem. Če razumemo, kaj povzroča trpljenje drugim, se lahko temu izognemo. Če maščevalno iščemo »zadoščenje«, ne bomo zaradi tega sami nič srečnejši. »Pravica« za vsako ceno, je pogosto največja krivica. Če nasilje prepoznamo kot izraz najglobljega strahu, nasilnežev ne bomo več sovražili, ampak bomo brez obsojanja poiskali načine, kako bi preprečili ali ublažili posledice njihovih dejanj. Svamidži večkrat pravi, da če že ne moremo drugim obrisati solz, vsaj ne bodimo njihov vzrok.

Strast so želje, ki se boleče razplamtijo v nas in mi skušamo ta plamen pogasiti. Neobrzdana strast je uničevalna. Kaže se kot fanatizem in vse vrste odvisnosti. Pozitivna plat strasti je veselje do življenja, vitalnost in energija, ki nam omogočajo, da živimo in delujemo v dobro vseh živih bitij. Tako postane ustvarjalna sila in gonilo duhovnega razvoja. Daje nam navdušenje in trdno voljo, da vztrajamo na začrtani poti.

Ponos je v svojem pozitivnem smislu izraz občutka lastne vrednosti in uspeha. Prav je, da se veselimo uspešno opravljenega dela. To nam daje zadovoljstvo in nas motivira za naprej. Strokovnjaki pravijo, da je veliko nezadovoljstva in stresa v sodobnem zahodnem svetu prav zato, ker si ne vzamemo časa za to, da bi uživali v sadovih svojega dela. Samo hitimo od naloge do naloge in se počutimo čedalje bolj ujete in zasute z delom, ki nam ne prinaša več notranjega zadovoljstva. Ponos postane škodljiv šele, ko se poveže s sebičnostjo, z lastno hvalo in ošabnostjo. Zavedati se moramo, da življenje upravlja nekaj večjega od nas, in brez te pomoči, bi bili vsi naši napori zaman.

Otopelost, lenoba in pasivnost povzročajo nezadovoljstvo, zlovoljnost in zatrejo naše talente. Pomanjkanje gibanja in motivacije v življenju zmanjšuje našo življenjsko energijo in vodi v bolezni. Seveda pa si je po opravljenem delu potrebno vzeti tudi čas za počitek in sprostitev. S tem si naberemo moči in obnovimo voljo za nadaljnje delo in ustvarjalnost.

Dvom nam otežuje življenje, ker poraja neskladnost. Še posebno škodljiv je dvom v nas same, v naše sposobnosti in našo življenjsko pot. Če dvomimo, delujemo, kot če bi vozili z zategnjeno ročno zavoro. Nič nam prav ne uspeva, ker se ničemur ne posvetimo z vsem srcem. Pa tudi če uspemo, ne znamo prepoznati vzrokov za uspeh v svojem delu in sposobnostih, ampak ga pripisujemo zgolj slepi sreči. Tako se nismo sposobni učiti iz izkušenj in razvijati zdravo samozavest. Namesto tega se počutimo nemočne žrtve, ki jih življenje premetava sem in tja, in ne znamo vzeti svojega življenja in odgovornosti zanj v svoje roke. Po drugi strani pa je dvom lahko koristen, če nam pomaga ohraniti zdravo razdaljo in kritičnost, da stvari vidimo take, kot so, in se ne zapletamo in si ne otežujemo življenja.

Razumevanje, modrost in odrekanje

Ko prepoznamo lastnosti v svadhištana čakri in jih razumemo, jih lahko prečistimo. Lahko se odrečemo njihovim negativnim platem in začnemo uživati srečno življenje z njihovimi pozitivnimi, kot je priporočal Pramhans Svami Madhavananda – Gurudži. Ko razumemo, da smo mi sami tisti, ki si z njimi grenimo življenje, nam to ne bo več težko. Sama se si vedno želela razumevanja in modrosti. Od Svetega pisma stare zaveze me je vedno najbolj pritegnila zgodba o kralju Salomonu in njegovi želji po modrosti. Če imamo razumevanje in modrost, lahko najdemo najboljše rešitve, če pa ne… No, saj tudi slepa kura zrno najde, ampak ne prav pogosto. Torej kaj smo rajši: kralji ali kure?

Avtor: Dr. Vojka Bole-Hribovšek