Kaj daš od sebe

V prejšnjem mojem prispevku (bralcu predlagam, če še ni, da prebere prispevek »Kar daš od sebe, dobiš nazaj«) sem pisal o naših temeljnih, zavednih in nezavednih, prepričanjih, ki definirajo naše misli, čustva in dejanja in so posledično vzrok in gonilo našemu izkušanju realnosti. V ozadju vele-umne besedne zveze »kar daš od sebe, dobiš nazaj«, je v resnici preprosta fizika, ki sem jo skušal prikazati v omenjenem prispevku. Obstaja pa še preprostejši način fizikalne razlage: »Z enako silo, kot udarimo predmet, predmet udari nas nazaj«. Morda se to sliši preveč banalno, ampak, znane so vzporednice med mikro in makrokozmosom. Ali, kot je nekoč rekel Hermes Trismegistus: »Kakor zgoraj, tako spodaj, kakor znotraj, tako zunaj, kot v vesolju, tako v duši«. V tokratnem prispevku bom ideje te teme še razširil.

Na naše temeljne definicije (kar razumite enako kot temeljna prepričanja) je treba vselej gledati kot na omejevalnike (omejitev je še ena »sopomenka« za temeljno definicijo), ki iz naše duše »izklešejo« našo osebnost. Življenja na Zemlji ni mogoče živeti brez osebnosti. Pravzaprav je osebnost nič manj kot personalizacija božanskega. Dejstvo, da je polni potencial naše duše močno omejen, nas ne naredi nič manj božanske. Vedeti je treba, da nismo mi tisti, ki imamo dušo, ampak je duša tista, ki »ima nas«, oziroma, ki ima osebnost, s katero se mi identificiramo. Ni točna ideja, da mi duhovno rastemo. V resnici gre za duhovno prebujanje, saj Mi smo že duhovne entitete (besedo entiteta sem uporabil namenoma, če se vam zdi, da je beseda bitje omejena na človeka). Ideja, da mi duhovno rastemo, pa je iz nekega drugega vidika tudi pravilna, saj duša nikoli ne obstaja v svoji »surovi obliki«, pač pa je vedno oblečena v nekakšno osebnost, ne glede na to v kakšni realnosti se nahaja. Še več, duša z osebnostjo je vedno tudi oblečena v nekakšno telo. Izkustveno dušo je torej treba razmeti kot trojček: telo – osebnost – duh, ne glede na to, kje in kdaj se v stvarstvu nahaja. In ta trojček je tisti, ki preko izkušenj duhovno raste, dokler ne spozna samega sebe v popolnosti, ko lahko »odvrže« koncepta telesa in osebnosti in se, »osvobojena« Duša, združi z Virom.

OGLAS

Resničnega namena obstoja ne moremo spoznati, a zdi se, da je naš osnovni namen izkušanje realnosti in preko tega spoznavanje samega sebe. Za izkušnje na Zemlji potrebujemo točno takšne vrste telo in točno takšno vrsto uma (um je lahko v rabi namesto osebnost), kot ju ljudje imamo. Vsak posameznik pa ima prav specifično telo in prav specifični um. Telo in um omejita našo dušo, tako kot vodovodni ventil, ki je le nekoliko odprt, omeji polni pretok vode. Tistemu delu duše, ki »pronica« skozi omejitve, bomo rekli naš duh. V skladu s odpadanjem omejitev (ventil se vedno bolj odpira) naš duh raste, dokler se ne izenači z dušo. Temu definitivno lahko rečemo duhovna rast.

Ugotovimo lahko, da obstajata v grobem dve vrsti omejitev, torej dve vrsti temeljnih prepričanj, ki jih lahko povežemo s koncepti izkušanja realnosti. Prva vrsta omejitev je tista, ki »pripada« kolektivni soglasni realnosti, druga vrsta pa specifični individualni realnosti. Temeljnih definicij kolektivnega soglasja ne moremo spreminjati in so nujne. Računalniško bi rekli, da so del strojne opreme (hardware). Pred inkarnacijo smo se vsi do zadnjega strinjali, da ne bomo hodili po vodi, hodili skozi zidove, premagovali gravitacije, da ne bomo negorljivi, nezlomljivi, da imajo predmeti težo in potrebujemo za dvigovanje mišično moč in podobno. Za specifične individualne temeljne definicije (ki se lahko pojavijo tudi v večjih ali manjših kolektivih) lahko računalniško analogno rečemo, da so del programske opreme (software). So nenujni del omejitev in jih pod določenimi pogoji lahko spreminjamo ali odstranjujemo. Individualne temeljne omejitve so odlična podlaga za nauk, ki ga potencialno osvoji (ali pa ne) naš trojček telo-um-duh. Primeri individualnih prepričanj. Če bom dolgo na mrzlem, bom zbolel. Če bom denar zadržal zase, bom veliko privarčeval. Nisem dober v izražanju, zato gotovo ne bom sprejet na to delovno mesto. Če bom priden, me bodo imeli radi. Če bom pogoltnil aspirin, me bo glava nehala boleti. Če bom še naprej jedel meso, bom dobil raka. Če bom grešil, bom prišel v pekel. Če bom stregel/stregla partnerki/partnerju, me ne bo zapustila/zapustil. In podobno.

Doseženo sposobnost, ki nam omogoča naše omejitve začeti odstranjevati, imenujemo duhovno zorenje. Duhovna zrelost ni točno določena točka našega življenja, ampak je obdobje, ki traja od tedaj, ko ugotovimo, da lahko po svoje preoblikujemo ali odstranjujemo naša prepričanja (običajno najprej škodljiva prepričanja nadomeščamo s koristnejšimi), pa dokler ne odvržemo še zadnjo individualno omejitev, s čemer postanemo svobodni (razsvetljeni) človek.

Pustimo ob strani nujne kolektivne omejitve, saj te preprosto privzamemo kot dejstvo, in se raje osredotočimo na individualne omejitve. Najprej, zakaj so sploh tu? Kot že nakazano zgoraj, gre za potencial, ki je osnova za naš uk. Naša osebna prepričanja so kot fatamorgana – mislimo, da vidimo realnost. Pustimo ob strani tudi koncept karme, saj niti ne vemo točno kaj to je. Če pa že imamo o karmi svoje predstave, pa ne moremo vedeti, kaj od teh omejitev je karma, torej nekakšna posledica našega delovanja nekje nekdaj, ali naša neharmonična odvisnost od nekje nekdaj, kaj pa »učna naloga«, ki si jo je duša zadala za točno to inkarnacijo. Vse od naštetega nosi potencial za uk, ki smo mu podvrženi, in ta je vselej, na koncu koncev, duhovne narave. To pomeni, da se ob pravilno absorbiranih naukih približujemo samemu sebi, ali drugače, da naš duh vedno bolj »postaja« naša duša. Kaže, se povezava med osvojenimi nauki in padanjem omejitev. Na tem mestu še enkrat opomnim, da so omejitve naša temeljna prepričanja, ki nimajo nujno stika z resnico. V prejšnjem prispevku sem zapisal, da prepoznamo najprej motečo refleksijo od zunaj, šele nato, če smo voljni, najdemo v sebi »napačno« prepričanje, ki ga z raznimi tehnikami skušamo odstraniti, ali vsaj nadomestiti z drugim prepričanjem. Tehnike pa nikoli niso tako učinkovite, kot nekakšen katarzični dogodek, ko prepričanja padejo, kot se zdi, kar sama od sebe. Včasih se nam kljub vsemu nekatera prepričanja trdovratno upirajo (nič čudnega, to je tako, kot da bi sami sebi hoteli dati okoli vratu zanko, hkrati pa se temu upirali). Če se spomnimo, da prepričanja=omejitve nosijo v sebi potencial za nauk, je torej zaključek, da dotična omejitev v sebi še vedno nosi večji potencial nauka, kot smo ga že uspeli izluščiti.

Vse ob svojem času. Učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Dva modra stavka, ki kažeta na pomembnost »vrstnega reda«, hkrati pa kažeta na sinhronost. Nekatere zadeve niso tipa: »zato ker se je zgodilo to, se je zgodilo ono«, ampak so sinhrone – hkratne: »hkrati s tem se zgodi ono«. Seveda je to še kako res. Čas je namreč konstrukt fizične realnosti (nekateri celo pravijo, da je konstrukt pogojujočega uma) in z gledišča nefizičnega (duhovnega) se sploh vse dogaja zgolj v enem neskončnem zdaj. Spomnil sem se ene dobre analogije, kjer je opazna pogojenost in sinhronost obenem. Predstavljajte si nihajno tehtnico. Na levi strani imamo posodo polovico napolnjeno z vodo. Na desni strani imamo posodo prazno. Ravnovesje je seveda močno porušeno v prid leve, napolnjene posode. Kar pa tudi ni res. Dejstvo, da je polna posoda na tleh, prazna pa dvignjena, JE TUDI ravnovesje; je rezultat vseh trenutnih dejstev. Nato v prazno posodo počasi nalivamo vodo. Desna stran se pod težo dolite vode počasi spušča do ravnovesja (tega kar mi ocenimo kot edino pravo ravnovesje) in še naprej proti tlom, leva stran pa se od tal dviguje. Ali lahko rečemo, da spuščanje na desni povzroča dviganje na levi, ali da dviganje na levi povzroča spuščanje na desni? Ne moremo nič od tega. Samo zdi se nam, da so te povezave vzročne. V resnici so sinhrone. Kar sluti na vzrok vsemu je časovni proces, ki ga prepoznamo kot »dolivanje«. In takisto je tudi v življenju. Nekaj malega je vzrok, večina pa sinhronost. Ampak, ubadati s tem, kaj je kaj, se mi ne zdi preveč smiselno. Podobno tudi: ali omejitve padajo, ker naš duh raste, ali naš duh raste, ker padajo omejitve? Zato raje, kot da iščemo vzrok vzroka za vzrok, se zahvalimo za vse, ker prav vse je prispevalo, da smo danes to kar smo in pazimo na naše odzive od tega trenutka dalje. Kolikor pač zmoremo. Ker več kot zmoremo tako ali tako ne moremo (spet sinhronost). Tisto, kar pa zmoremo, pa naredimo na način, da bo naš odziv prijazen do sebe in drugih. Se pravi, da bo hkrati v skladu z “do sebe smo resnični”, in “pustimo drugim vso svobodo, ki jo rabijo”. Tako zagotovo sinhrono duhovno zorimo in postajamo boljši človek.

Morda je ta prispevek v stiku z resnico.

Morda pa ne in je le moja fatamorgana…

Ivan

Aja, še to bi želel povedati. Hvala vsem, ki berete moje prispevke.