Takšna “astrologija sončevih znamenj” ima dvojno dinamiko: po eni strani Sonce dejansko opisuje center našega jaza, naš poglavitni življenjski cilj in razvoj, ki ga bolj ali manj lahko (za)čutimo kot konstanten pulz v nas, hkrati pa gre za izjemno kompleksen simbol, ki govori o naši integraciji v celoto, načinu zavedanja našega poslanstva, globokem prepoznavanju smisla in postajanja tistega, kar v resnici smo. ‘Biti to, kar sem’ se na videz zdi preprosta naloga, vendar pa spričo razvoja, pritiskov okolja, družine in kolektivnih zahtev to niti slučajno ni enostavno in zato je ‘uresničevati sončevo energijo‘ je pravzaprav ena najzahtevnejših in najglobljih življenjskih nalog.
KDO SEM – ALI BOLJE: KAJ POSTAJAM?
Ko smo torej neko znamenje ‘po horoskopu’, to v resnici še nismo zares, ampak to šele postajamo in ‘postajali’ bomo do konca življenja.
Je življenjska moč Sonca v resnici lahko docela izčrpana? Načeloma da, vendar tako, kot naša zvezda Sonce v primerjavi z našimi vsakdanjimi življenji sije z neskončno močjo in si ne moremo zamisliti, da bi v našem danem okviru kdaj ugasnila, je tudi astrološko Sonce takšna neskončna zvezda v nas, ki bo v okviru vsakdanje eksistence sijalo za vekomaj in nas vabilo vedno dlje in globlje v naš center. V okviru osebnega življenja Sonca ne moremo izčrpati, kajti vedno lahko o nas samih spoznamo še kaj več, preživimo še eno trdo noč in se soočimo še z eno zoro, ki prinese novo spoznanje. Sončevo znamenje je nenehen poziv, nenehen življenjski klic razvoja in postajanja. Potrebuje določeno mero izkušenj, premaganih izzivov, ki v nas okrepijo notranji center, oziroma je tisti, ki je sposoben preživete izkušnje, tako težke kot prijetne, razumeti v kontekstu nekega stabilnega, enotnega jaza. Ko nas različne izkušnje vlečejo na to in ono stran, ko se soočamo in premagujemo najrazličnejše ‘pošasti’, zdravo, pulzirajoče Sonce v nas vedno ve in se zaveda, da obstaja neki ‘jaz’, kateremu se te izkušnje dogajajo in ki jih razume ter povezuje v celoto v skladu s svojo naravo.
Vedeti, kdo je ta ‘jaz’, spoznati, kdo smo in kam nas vodi življenjska pot, pa ni enostavna naloga in kar nekaj izkušenj potrebujemo, da se tega notranjega centra resnično začnemo zavedati. Zato Sonce zares začne za nas same vzhajati šele po 30. ali celo 40. letu, potem ko smo najprej živeli po tujih pričakovanjih, se nato začeli zavedati, da moramo živeti svoje življenje, se soočili tudi z razočaranji, bitkami in bolečino ter s tem okrepili samozavedanje – in pri tem začutili, da se kamenčki na poti zlagajo v neki smiseln mozaik, kjer postajamo jasni predvsem sebi samim.
ČLOVEK, SPOZNAJ SAMEGA SEBE
Rimljani so Sonce imenovali bog Sol, ki izhaja iz besede ‘solus’, kar pomeni On sam. Korenine čaščenja Sonca segajo skorajda v vsako civilizacijo, v Egipt, kjer je bilo sončno božanstvo po posameznih obdobjih znano kot Ra, Atum, Amon in Aten pa tudi kot Osiris in Horus, med Kelte, kjer so sončevi miti govorili o ‘Čudežnem otroku’, ‘Duhovniku-Kralju, ‘Svetem vojščaku’ in ‘Žrtvovanem Heroju’, ki spominja na krščansko temo žrtvovanja in se tesno povezuje s sončevim simbolizmom, kajti svetloba se povrne, potem ko smo stopili globoko v temo.
Za Grčijo se zdi, da je bilo izvirno sončno božanstvo sprva Zevs, na katerega se je gledalo kot na kralja ter očeta bogov in ljudi, tistega, ki podeljuje dobro in slabo, opredeljuje zakone ter ščiti srce in dom, to pa že bolj konkretno nakazuje na način, kako danes živimo in doživljamo svoje astrološko Sonce, čeprav sta bila poglavitna grška bogova, povezana s Soncem, Apolon in Orfej, pa tudi heroj Herkules. Apolon je nosil liro, ki je imela sedem strun, po eno za vsak planet, kar je kazalo, da je bil obenem tudi varuh znanja in skrivnosti, imel pa je tudi puščico, s katero je lahko zadel cilj – in Sonce vsekakor predstavlja naše najgloblje življenjske cilje. Hkrati tudi ne smemo pozabiti na preroškega Apolona, ki se ga je pozivalo v Delfijskem oraklju, katerega je krasil napis “Človek, spoznaj samega sebe!” Ta kratek, a izjemno globok poziv iz samega temelja zahodne civilizacije, stare Grčije, čudovito povzame Sončev princip samospoznavanja, s tem pa dejansko tudi glavno vrednoto zahodne civilizacije, ki temelji na močnem, trdnem jazu, ki je sposoben premagovati življenjske ovire in si utirati svojo pot.
Identiteto pa se nam velikokrat želi vsiliti od zunaj. Na mnoge načine se nam daje vedeti, kdo in kaj smo, v miselni in čustveni sistem se nam že od otroštva vsajuje ideje o našem smislu, pomenu in temu, kdo ali kaj bi morali biti oziroma postati. Velikokrat ideja o tem, da je treba identiteto zares šele odkrivati, naleti na odpor, zlasti v tistem oziru, ko bi življenje radi živeli enostavno, premočrtno, s čim manj odstopanj in spraševanj. Vendar pa globoko v sebi čutimo, da je treba življenje osmisliti, in Sonce je tisti poziv, ki nas napoti na odkrivanje naše posebne naloge, občutja, da smo tu z razlogom, da ima naša eksistenca smisel in da smo nekaj unikatnega, posebnega. Spoznati svojo posebno usodo pomeni dejansko spoznati samega sebe, motivacijo, ki nas vodi skozi življenje, navdih, ki nas spremlja, občutek notranje trdnosti in gotovosti, ki je onkraj kolektivnega pritiska in lažnih, vsiljenih identitet.
KLIC IZ SRCA
Sonce nemalokrat živimo preko poklica, kajti že v sami besedi se skriva beseda ‘klicati’. Poklic ni ‘služba’, ampak je poziv, ki pokliče iz naših globin, iz samega bistva naše ustvarjalnosti in življenjske sle. V astrološki karti Sonce predstavlja princip ustvarjalne energije in kreiranja lastnega življenja, v bolj konkretnem smislu kaže, kakšne cilje si zastavljamo, kako jih udejanjamo, kjer in kako bomo te cilje privedli na zemljo in jim dali konkretno podobo. Sonce je namreč dokaj neotipljiva energija, je nekako ‘onkraj’, je princip vira svetlobe in motor življenja, ki ga je pravzaprav težko jasno opredeliti. Zato ga iščemo v različnih manifestacijah – življenjska naloga je najti pravi način za udejanjanje energije sončevega znamenja, zlasti ko nas kliče pot, ki ni v skladu s trenutno družbeno klimo ali kolektivnimi zahtevami. In vendar Sonce kot center naše zavesti, kot notranji plemeniti vladar, in od nas zahteva zlasti neomajno zvestobo samemu sebi.
Sonce vlada znamenju Leva, v človeškem telesu pa srcu in dejansko je srčika našega obstoja. Simbolika Leva namiguje na vladavino, kraljevskost, kjer se zastavlja naloga odkrivati lastno avtoriteto in vladati ne drugim, temveč sebi, kar pa posameznik lahko stori le tedaj, ko se spozna in si ostaja globoko predan. Globoko spoštovanje do lastne usode in bivanja je tisto, kar posameznikovo življenje resnično dela plemenito in tu Sonce od nas zahteva maksimum. Ne bo se zadovoljilo z nikakršnimi približki in kompromisi in vse življenje nas bo pozivalo k razvoju lastne unikatne narave.
V slovenščini obstaja čudovita beseda za pogum, in sicer ‘srčnost’, kar jasno namiguje, da pravi pogum in odločnost prihajata iz srca, to je takrat, ko človek živi v skladu s samim seboj, ko se odzove na klic iz svojih globin, hkrati pa da življenje iz srca ni za strahopetce.
Sonce je tisti klic v nas, ki nas poziva biti individualni posameznik s svojo lastno usodo, osvobojen družinskih kompleksov in dram. Močneje sije Sonce, manj se istovetimo s tujimi pričakovanji ter lažje razvijemo in živimo svojo osebno usodo. Sončev klic zazveni v srcu, v smislu iskrenosti, čistosti, ki ni otroško naivna, temveč obogatena z modrostjo in izkušnjami, ki so korak za korakom utrdile našo identiteto, nas potrdile kot edinstvenega posameznika, ki spričo svojih življenjskih izkušenj lahko dobrohotno, razumevajoče in sočutno sprejema tudi druge.
Zgolj v svojem notranjem centru trdno zasidran posameznik lahko razvija pristen, topel, sočuten odnos do življenja in s tem do drugih posameznikov, zgolj sebi predan človek je lahko predan tudi ciljem in drugim ljudem. V tem je resnična plemenitost, resnična avtoriteta in resnična identiteta, s katero se lahko odzovemo na klic življenja, rastemo in se globoko ukoreninimo v smisel svojega obstoja.
Avtor: Neda Baćić
www.karmaplus.net
