Ko začutimo, kako so si telesni elementi med seboj v sporu in v kontradikciji, ko med njimi ni harmonije, takoj reagiramo s strahom in trepetom ter začnemo iskati pomoč nekje v svetu: pri zdravnikih, zdravilih in pri spremembi načina življenja. Toda, ko čutimo mentalne elemente v disharmoniji, sploh ne reagiramo enako, temveč nasprotno: to bolezen tajimo – sebi in drugim.
Globoko v sebi že vemo, da je um zelo nejasna stvar, katerega ne moremo doseči, ne da si bi ustvarjali neke ideje o njem, a hkrati se najbolj bojimo pogledati prav v njegovo globino. Bojimo se, da ga bomo morda zgubili; bojimo se, da bo um šel nekam proti naši volji; bojimo se, da bomo izgubili moč nad seboj. Strah je. In to je zato, ker tudi um ni izjema in resnično pripada naravi tvorjenja in razkrajanja. In strah, ne gleda kdaj in kako, je pravzaprav indikator resnice minljivosti.
In tu je seveda želja po kontroli, ki naj bi potišala strah ter bi nam prinesla srečo in blaginjo. Želeti si srečo in blaginjo je seveda čisto v redu in naravno in nimamo namena potlačiti tega stran. Tudi želje so lahko v redu; prav tako lahko rečemo za razvijanje kontrole.
Toda, zakaj ne moramo kontrolirati strahu, praznine, neprijetnosti, trpljenja in drugih nezaželenih mentalnih pojavov?
Zato, ker so ti prisotni prav zaradi mentalne disharmonije, ki ji pravimo nevednost.
Nevednost pomeni, da ne vemo kaj in kako kontrolirati in doseči srečo. Ni začetka od kar smo začeli posvečati svojo pozornost, napor in želje v stvari, ki so podvržene in podrejene starosti, bolezni in smrti. Očitna stvar je telo ali telesa. Neradi vidimo, kako totalno nesmiselno je vlagati nekaj v vrečo iz kože, v katero so potisnjeni meso in kosti. Telo se mora ves čas obnavljati in popravljati, ali celo skrivati grdo stran svoje narave. Toda to je narava, ko si čez čas obnovitev in razpad nista več v ravnotežju, ampak sledi le razkroj.
Enako velja tudi za lastnino: tudi ta gre v koš starosti in smrti. Pred nas pridejo stvari, a jih vzamemo kot »moje«. Ali ni res, da če stvar enkrat pride, tudi odide? In ne govorimo le o stvareh, ki jih zaznavamo s čutili, ampak tudi čast, slava, oblast in moč. Kakšna slast je biti nad vsemi drugimi »ubogimi« in »revnimi« ljudmi! Ah, slast, tako trenutno prijetna, a tako dolgoročno je boleča.
Vse stvari v katerih čutimo užitek, ki nam koristijo in so ljubljene, pripadajo kralju Smrti. A mi se radi postavimo na mesto Gospodarja in mislimo, da ko stvari razpadejo, ko izginejo od nas, da mora biti nekaj narobe tam…, tam nekje zunaj nas, kjerkoli, samo ne v naši nevednosti. Ne uvidimo, da je bilo vse, kar smo jemali kot »moje«, le sposojeno.
Nimamo modrosti, da bi vedeli, da stvari v resnici ne odhajajo, ampak se vračajo tam, kamor resnično spadajo, k kralju Smrti. Očitno smo bili res slabi »Gospodarji«, saj je bila naša kontrola zaman.
Toda naj Gospodar ne obupa, saj je na svetu namreč poznana moč, ki je izven oblasti Smrti, izven njegovega teritorija in izven njegove vednosti. To je moč, ki ni niti odvisna od starosti, bolezni in smrti, ampak moč znanja. S tem znanjem, se nič več ne branimo, ko moramo vrniti kar je sposojeno in mi nič več ne trgujemo s Smrtjo.
Svojo kontrolo uravnamo v tistih stvareh, ki jih lahko resnično kontroliramo – to so naše srce ali um, naše predpostavke, mnenja, težnje, poželenja, odpori in naša dejanja. To so stvari, ki jih lahko spremenimo s svojo voljo.
In to je tudi Budni spoznal v svoji izkušnji. Ko je bil še sam mlad in neveden, je mislil, da sreča pride, ko ima vse materialne dobrine, vse užitke sveta, znanje in varnost, a njegovo srce je drhtelo. Potem je mislil, da lahko kontrolira srečo z odporom do sveta in telesa s trpinčenjem, a srce je drhtelo. A spomnil se je, da je že kot otrok doživel stanje, ki je preko poželenja in odpora, nervoze in otopelosti ter spekulativnega iskanja spoznal resnico, ki je preko dualnosti, preko tvornosti. Njegova kontrola ni bila več usmerjena v posvetne stvari, ko izbiramo med običajnim »ljubim« in »ne ljubim«, ampak je izbral srednjo pot med poželenjem in sovraštvom. In to je pot prave kontrole.
Budni je rekel, da kaj lahko kontroliramo, so pogledi, nameni, govor, dejanje, način življenja, trud, pozornost in zbranost.
Teh osem elementov je skupaj imenoval kot »Plemenita osmeročlena pot«, saj je to edina pot do resnične plemenitosti, ki ni nastala zaradi kraje in podcenjevanja drugih, ampak gre preko pogojenosti, ki niti ne škoduje tebi niti drugim.
In kako lahko razvijemo to pot na praktičen način?
Vse se začenja s pravilnim pogledom. Tu bi rad omenil starogrškega filozofa, predstavnika stoikov, Epikteta (živel od leta 55 do 136). On je razdelil želje na tri skupine: naravne in pomembne, naravne in nepomembne in nenaravne.
Naravne in pomembne so hrana, obleke, streha nad glavo in zdravila, ki so pomembna za preživetja telesa. To so želje za telo, ne za ego.
Naravne in nepomembne so na primer spolni odnosi: je naravno, a ni potreben za preživetje.
A nenaravno pride, ko si nič več ne želimo hrane za preživetje ampak začnemo izbirati med neštetimi izbirami. Enako je pri oblekah: koliko oblek telo resnično potrebuje in koliko čevljev si lahko stopala obujejo? Prav tako gre za bivališča in druga udobje.
Te »nenaravne želje« nastanejo, ko prenehamo uporabljati surovine za skrb za telo, ampak za potešitev vseh predpostavk, ki jih imamo o sebi in svetu.
In naj ponovim: mi hočemo stvari in pozornost od drugih samo zato, ker mislimo, da so naše predpostavke stabilne in da so vredne vzdrževanja. A, kot je telo, so tudi vse druge stvari v lasti Smrti. In če si vzamemo kredit od tega botra, bomo resnično večno v dolgovih. Smrt ničemur ne prizanese in naš čas z mafijo bo vedno poln skrbi in strahu. In bolj ko bomo v dolgovih, več novega kredita si bomo hoteli vzeti, saj je bila sedanja skrb prevelika. In potem gre to tako naprej: bolj ko si želimo, več dobimo; več ko dobimo, več si želimo. A problem se ne konča tu! Mi še vedno zaslepljeno mislimo, da smo mi »gazda« ter s tem napuhom hodimo po ulici, zaničujemo druge, osvajamo ene in ustrahujemo druge.
A ko se srečamo z botro Smrtjo, bo vse, kar smo cenili, od nas vzeto: status, bogastvo, družina in varnost. Ko se nam vzame preobleka, potem se pokažemo nagi, tako kot resnično smo: revni v srcu.
To ni le neka zanimiva misel! Le predstavljate si, ko nas zelo ljubljena oseba, otrok, partner, starši, zapusti ali celo umre. Takrat umre naš kos srca, ves ta del, ki je bil pogojen z drugo osebo. Srce ne ve več kako živeti: postane nejasno, izgubljeno, trpeče, drhteče. Predstavljamo si človeka, ki je izgubil vse, kar si je pridobil in zgradil: občutki so ostri, kot da bi bili zabodeni z nožem in trpijo, kot da se bi jih napelo na mučilno mizo. In iz te sobe se slišijo kriki, solze, pekoče bolečine. In vsa ta muka ni zaradi stvari v svetu, ampak je zaradi formuliranih predpostavk.
Ko razvijemo vednost in pravilni pogled, ko uvidimo, da je zelo nevarno, če se oprijemljemo vsega tvorjenega, začnemo uravnavati svoje želje tako, da se osvobodimo bremen. Šele potem bo celotno naše srce plemenito, tudi takrat, ko bo iz naše glave odvzeta krona.
Poleg pravilnega pogleda so še drugi členi Plemenite osmeročlene poti:
- Naši nameni bodo pravilni: želeli si bomo stvari, ki niso podvržene čutnemu poželenju, jezi in zlobi. Srce bo radodarno, ljubeče in sočutno. To pomeni, da ne dajemo pozornosti stvarem, ki bi lahko kasneje povzročile še več preglavic.
- Besede ne bodo več lažnive. Le zakaj bi zdaj spreminjali resnico? Z govorom ne bomo hoteli več škodovati drugim za neko osebno ugodnost. Torej, grobo in zahrbtno govorjenje ne pride več v poštev. Človek se bo tudi izogibal čenčam, praznim obljubam in nesmiselnemu govorjenju.
- Fizična dejanja bodo za korist tega telesa in za korist drugih. Delamo, kar je dobro in s svojimi dejanji ne škodujemo drugim. Tu ni več opcije ubijanja bitij, kraje in spolnega nadlegovanja.
- Način življenja je zdaj bolj zdrav in humanitaren. Ne delujemo in ne trgujemo s stvarmi, ki so lahko škodljive katerimkoli bitjem: da sodelujemo v kriminalu, trgovanju z orožji in mamili, organiziranju nelegalnih stvari. Delujemo v delih in službah, ki ne zavajajo drugih ljudi, ampak spoštujemo same sebe in druge ljudi. Tako postane naše življenje prosto slabe vesti.
- V vsem tem delovanju je vedno prisoten tudi pravi napor. Trudimo se, da nam slabe stvari ne pridejo več v naše srce ter da razvijamo dobre stvari. Trudimo se, da obdržimo dobre stvari in da opustimo slabe stvari.
- Razvijemo pozornost, ko vidimo stvari okoli sebe in v umu, take kot so. Takrat se začnemo zavedati svojega uma ali srca v vsakdanjem življenju. Takrat si pridobimo nazaj samospoštovanje in lahko čutimo, kako um postane manj zasužnjen in vedno bolj enoten in osvobojen.
- Z meditacijo stopimo nazaj od čutnega sveta, stran od Smrti. Spoznamo, da se da razumeti naravo, ki ni več odvisna od dualnosti, to je od poželenja in odpora. Naše misli nič več ne tavajo med različnimi idejami, ampak pride do poenotenja uma. Sreča in prijetnost prideta ne zaradi čutil, ampak prav zaradi njihove odsotnosti. To je sreča, ki ni več odvisna od čutnega sveta.
A ni poti, če za svojo bit ne prevzamemo vse odgovornosti.
Kot telo, ima tudi um neuravnotežene elemente in bolezen. In mi smo tisti, ki moramo iti sami k zdravniku, to je k Budnemu, da jemljemo zdravila, to je Učenje o naravi, in da spremenimo način življenja, kot ga živijo plemeniti ljudje, ki so bili tudi sami ozdravljeni bolezni. Tu ni nobenega na svetu, ki bi nam lahko odklenil verigo: ne ljubljena oseba, ne bog ali angeli, niti ne Budni.
Srečo in mir dosežemo, ko obdržimo svoj um v stanju, ki je podoben naravi. To pomeni, da uvidimo stvari, ki so nad našimi predpostavkami. Od takrat naprej naš prst ne bo več obsojal niti drugih niti ne sebe.
Tisti, ki je odmahnil vojsko kralja Smrti,
kakor velika poplava odplavi krhki most iz trstičja,
je zmagovalec, komur so izginili strahovi,
je ukročen, trden in je spoznal Razbremenitev.
Thag. 1:7
