V svetišče

Polastilo se me je silno hrepenenje. Kaj počnem tu – drgetajoč, osamljen, na pol sestradan in tako daleč od doma? Je bilo moje iskanje zaman? Strmel sem v zvezde, ki so se svetlikale med vejami starodavnega bananovca. Nočne ptice so otožno pele. Žrtveni ognji so osvetljevali rečni breg, na katerem so sveti možje z zavozlanimi lasmi, ki so jim kot vrvi viseli čez kolena, v plamene darovali ostra zelišča. S tlečega pogorišča so z rokami zajemali pepel in se mazali po telesu. Po končanem obredu so se odpravili proti svetišču, kamor sem si nadvse želel tudi jaz.

Bilo je spomladi 1971 v Pašupatinathu v Nepalu. Tistega večera se je tja zgrinjala množica romarjev. Bil sem komaj odrasel mladostnik in zdelo se mi je, da sem svetove daleč od doma v predmestju Chicaga. Hrepenel sem po zavetju svetega kraja, kjer bi v molitvi lahko prosil za duhovno vodstvo. Uro pred tem sem se približal mogočnemu vhodu starodavnega templja, okrašenega z izklesanimi bajeslovnimi levi, kačami, bogovi in boginjami. Ko sem se poln pričakovanja vzpenjal po kamnitih stopnicah, me je čuvaj nenadoma s palico udaril v prsi, da sem se hlastaje za zrakom sesedel na kolena. S policisti ob strani mi je zaprl pot in zatulil: »Tujec si! Izgini!« Poveljnik s turbanom na glavi in v vojaški uniformi je žarečih oči planil naprej in s palico zamahnil po napisu Tujcem vstop prepovedan.

»Poberi se,« je zarjovel. »Če se boš vrnil, te bomo neusmiljeno pretepli in vrgli v ječo! In ne vem, kaj bo naredila pobesnela množica.« Podrejenim je naročil, naj bodo na preži. Ves potrt sem odtaval na rečni breg. Vneto iskanje duhovnega smisla me je pripeljalo do tod. Poti nazaj ni bilo.

Ko sem zdaj opazoval svete može, sem se nečesa domislil. Pokleknil sem k enemu od pogorišč žrtvenega ognja, obe roki zaril v topel pepel in ven izbezal koščke žerjavice. Drgetaje sem si s pepelom premazal suhljato telo, od zlepljenih las do otrdelih bosih stopal. Zadušljivi prah mi je dražil nosnice, dušil grlo in sušil usta. Okrog ledij in prsi sem si ovil bombažni rjuhi, zamazani od reke, in se spet odplazil proti vhodu. Srce mi je močno razbijalo.

Isti stražarji s palicami v rokah me tokrat niso prepoznali in so me spustili mimo. Ko sem vstopil na veliko odprto dvorišče, sredi katerega je stal starodaven oltar, sem pomislil: Če me ujamejo, me lahko ubijejo. Nekaj tisoč ljudi je v neurejeni vrsti čakalo, da bi videlo oltar. Spuščali so samo po enega.

Potrpežljivo sem se postavil na konec vrste in se po polžje pomikal naprej. Mimo mene je nenadoma stopil policijski komandir, ki mi je že prej preprečil vstop. Adrenalin mi je stekel po žilah, zajel sem sapo in se obrnil stran. Postavil se je naravnost predme, se zastrmel v moj s pepelom premazani obraz in zalajal vprašanje v hindiju. Ničesar nisem razumel. Zavedal sem se, da bo konec z mano, če bom črhnil eno samo angleško besedo. Ker ni dobil odgovora, je bolščal vame in me tokrat še precej glasneje zasul s plazom novih vprašanj. V mislih se mi je odvrtel prizor izgubljenih let v umazani nepalski ječi oziroma še kaj hujšega. Brezizrazno in nepremično sem obstal, saj sem vedel, da je izurjen v odkrivanju sumljivih reči. Me je prepoznal? Lahko sem samo ugibal.

Prešinila me je nova zamisel. Z eno dlanjo sem si pokril usta, z drugo pa pomahal sem in tja. Tisti, ki se zaobljubijo molku, mauni babe, pogosto tako izrazijo svojo zaobljubo.

Komandir me je zgrabil pod roko in me odvlekel stran. Kam me pelje? Me bodo zaprli? Nekaj se je zadrl in v hipu sta pritekla dva druga policista. Prijeli so me in me med čakajočimi romarji zvlekli v največjo gnečo. Dvignili so palice in zarjoveli kot grom. Me čaka javno bičanje? Me bo besna množica raztrgala, ker sem oskrunil njihovo svetišče? Moški so vedno bolj kričali in ljudje so se razkropili. Čisto prestrašen sem čakal, kaj bo. Skozi vrvečo množico so me odvlekli k oltarju, pisani pagodi, iz katere se je vil dim sandalovega kadila. Spredaj je stal ogromen kamnit bik, na oltarju pa je bilo kamnito Šivovo božanstvo, okrašeno z izvezeno svilo ter bleščečim zlatom in dragimi kamni. Komandir je dvignil palico in me zgrabil za roko. Me bo pretepel kar tu pred sveto podobo?

Obkrožen s poročniki in z dvignjeno palico je nekaj glasno ukazal svečeniku, ki je nemudoma odhitel nazaj k oltarju. Trepetaje sem čakal. Iz svetišča se je prikazal visoki svečenik v rdeči svileni obleki. Na čelu je imel vpadljivo piko iz rdečega prahu, okrog vratu pa je nosil zlato ogrlico in niz posušenih semen rudrakše. V globokem, hipnotičnem tonu je izgovarjal mantro om namah šivaja.

Robustni komandir, ki se je kljub hladnemu vetru močno potil, je svečeniku spet zavpil nekaj, česar nisem razumel. Visoki svečenik je pozorno prisluhnil. Pokimal je, zaprl oči in za hip postal. Trenutki so minevali, nestrpna množica romarjev pa se je glasno pritoževala. Potem se je visoki svečenik zravnal, globoko zajel sapo in začel izgovarjati čarovne besede iz starodavnih sanskrtskih spisov. Osupnilo me je, ko mi je okrog glave zavezal svilen turban. Nato mi je čez rame ovil šal, me ovenčal z nekaj cvetnimi venci iz jasmina in kraljice noči, namazal čelo s sandalovo pasto in mi ponudil žafranovo vodo. Stal sem kot vkopan in postalo mi je jasno, da je policija zadrževala ogromno množico samo zato, ker mi je pripadla posebna čast, da sem lahko počastil Gospoda in da mi je tempelj izkazal spoštovanje. Policijski komandir se mi je ponižno priklonil, me s sklenjenimi rokami prosil za blagoslov in odšel.

Me zaradi preobleke res ni prepoznal ali pa je vedel, kdo sem, in me je le hotel nagraditi za odločnost? Tega ne bom nikoli izvedel. Ne glede na to, kakšen je bil razlog, sem čutil globoko ponižnost. Izzival sem človeške zakone in zaslužil sem si, da bi me pretepli, vendar se me je Gospod usmilil. Premazan s pepelom sem v umazani asketski obleki in z zavozlanimi lasmi stal pred oltarjem, nenavadno okrašen s svilo in cvetjem. Zaprl sem solzne oči, sklenil roke in molil, da bi se mi na potovanju razodela prava pot.

Vrnil sem se k rečnemu bregu in se usedel na hladno zemljo. Noč je bila brez mesečine. Zvezde so se svetlikale na temnem nebu in vetrič je polnil gozd z vonjem po jasminu. Sovje skovikanje je pretrgalo tišino. Gledal sem v deročo reko in se spraševal, kam me bo ponesla reka usode. Kako sem se znašel na tej poti, ki je tako tuja moji vzgoji, vendar tako blizu moji duši?

Iz knjige Pot domov