Po definiciji Svetovne zdravstvene organizacije zdravje ni le odsotnost bolezni, ampak splošna vrednota in bistveni vir produktivnega in kakovostnega življenja slehernega posameznika in skupnosti kot celote. Če se torej danes srečujemo z naraščajočim trendom revščine in splošnim občutkom nemoči, je jasno, da je pravzaprav bolna »skupnost kot celota«.
Zdrava družba temelji na zdravih posameznikih, ki se zavedajo tega kdo in kaj so, iz kje izhajajo in čemu pripadajo. Zdrava družba posamezniku pomaga prepoznati individualne kvalitete in ga usmerja, da jih razvija tako, da z njimi bogati sebe in družbo. Ena od prioritet zdrave družbe so tudi kvalitetni in etični medsebojni odnosi.
Moje mnenje je, da je vzrok bolne družbe globalizacija, ki nam je bila pred nekaj desetletji predstavljena kot privlačna možnost splošnega gospodarsko-ekonomskega sodelovanja, kulturnih izmenjav … V ozadju smeri, v katero se je začela družba razvijati, pa je nedvomno želja po dobičku, ki je namenjen le peščici izbrancev. Z zaostritvijo tržne konkurence in vzpostavljanjem prostega trga, pa je začela realizacija te želje potekati skozi zmanjševanje plačil za opravljeno delo, iskanje poceni delovne sile, izkoriščanje družbenih razlik, ponekod pa tudi vključevanje otrok v delovne procese.
V takšnih okoliščinah lahko gospodarsko/ekonomsko ekspandira recimo Kitajska, kjer je v preteklih desetletjih vladajoči režim poskrbel za to, da je bila pri prebivalstvu/delovni sili vsaka želja po ekspanziji osebne svobode zatrta v kali.
Če se sedaj osredotočimo na države evropske unije vidimo, da je njihov trg preplavljen s poceni izdelki, delno iz držav s poceni delovno silo, delno pa iz korporacij, ki so z različnimi metodami pocenitve delovne sile na trgu uspele obstati. Izdelki manjših, srednjih pa tudi razmeroma velikih podjetij, cenovno niso bili več konkurenčni. Podjetja so se najprej zadolževala, potem pa začela propadati. Zelo veliko podjetij v državah EU, z redkimi izjemami (npr. Nemčija) se je začelo usmerjati predvsem v trgovsko dejavnost – poceni kupiti in nekoliko dražje prodati. Proizvodnje je zato vedno manj, vedno manj je delovnih mest, ljudje, ki službe še imajo, pa se jih oklepajo tudi za ceno nezadostnih in nepoštenih plačil, različnih oblik izkoriščanja in slabih odnosov.
Kako se vse to odraža na vse ravni družbe?
Nivo držav / družbe
- Mednarodne korporacije zavzemajo trge (pre)zadolženih držav, ki jim zaradi dolgov prepuščajo oziroma prodajo vse več resursov. Na ta način umirajo nacionalne identitete, dejanske oblasti pa nimajo politiki, ampak omenjene korporacije.
- Z ustreznimi reklamnimi prijemi korporacije poskrbijo za to, da so ljudje prepričani, da določene materialne dobrine, s katerimi je preplavljen trg, morajo imeti, »če naj kaj veljajo«. Na ta način materialne dobrine zamenjujejo klasične vrednote, kvalitetni in etični medsebojni odnosi pa v takšnih družbah niso več pomembni. V vedno večji meri jih uporabljamo le kot orodje za to, da pridemo do materialnih dobrin, ki v našem umu vedno bolj zavzemajo mesto, ki ga v zdravi družbi zasedajo vrednote.
- V takšnih družbah razvoj individualnih kvalitet posameznikov ni prioriteta. Edukacijski sistem jih oblikuje tako, da so čim bolj prilagojeni nastalim razmeram.
- V medijih prevladujejo novice, ki vzbujajo strah in ogroženost (potencialne vojne, stavke, recesija, porast kriminala …). S tem se fokus ljudi zožuje na željo po golem preživetju. Ljudje postanejo dezintegrirani – da nimajo več prave opore v družbi poskrbijo države tudi z nekaterimi zakoni. Primer je kadilski zakon, oziroma njegova druga plat. Odkar je v veljavi, so gostinski lokali bistveno bolj prazni – ljudje se manj družijo, manj imajo opore drug v drugem.
- Za takšno družbo je značilna kolektivna identiteta žrtve, ki daje ljudem občutek, da je za stanje, v katerem so, kriv nekdo drug (sistem, recesija, šef v službi …). Zato popolnoma izgubijo občutek osebne odgovornosti za stvari, ki se jim dogajajo – kdor pa misli, da nima nikakršne odgovornosti za stanje, v katerem je, pa seveda tega stanja ne more spremeniti. Ljudi se loteva brezup, prisoten pa je tudi občutek jeze, ki pa je ne izrazijo v situacijah, ki jih dejansko jezijo.
- V takšnih družbah je seveda med ljudmi sila veliko psihičnih problemov. In kaj ljudem družba ponuja – med drugim strokovno psihološko pomoč, ki ni usmerjena na ekspanzijo posameznika na vseh ravneh, ampak na to, da se posameznik čim bolj prilagodi (bolni) družbi.
- Ker je treba za isti ali manjši denar delati vedno več, staršem zmanjkuje časa za to, da bi kvalitetno opravili svojo vlogo. Za ukvarjanje z otroci nimajo časa, zato jim ne dajejo ustrezne čustvene hrane in občutka varnosti, ne vcepijo občutka pripadnosti, ne kažejo razumevanja do njihove individualnosti, sprejemanja njihove osebnosti, pozabljajajo na to, da je treba otrokom dati občutek, da odraščajo v kvalitetne osebe in ne podpirajo jih pri doseganju njihovih ciljev. Otroke skušajo vzgojiti tako, da bo z njimi čim manj problemov (prilagoditi jih družbi, ki je bolna). Ker so starši v identiteti žrtve, v kateri prevladuje čustvo jeze, za katerega sem že omenil, da ga žrtve ne izražajo v situacijah, ki jezo inicirajo, jo pogostokrat izražajo skozi maltretiranje partnerjev in otrok – skratka, šibkejših od sebe. Otroci, ki izhajajo iz takšnih družin, imajo v odraščanju probleme z identiteto in integriteto, kasneje pa nezmožnost uresničitve ciljev na posameznih življenjskih področjih.
Je rešitev v duhovnosti?
Težke razmere, v katere je zabredla družba, pa so po drugi strani priložnost za njeno ekspanzijo, saj so običajno težave iniciator kvalitativnih sprememb. V ljudi je inkodirana potreba po ekspanziji na vseh ravneh, zato pod pepelom splošnega nezadovoljstva tli želja po spremembi, ki jo veliko ljudi išče v duhovnosti, zato se je paralelno z destruktivnimi procesi v družbenem razvoju, razvijal tudi »trg duhovnosti« – police knjigarn so polne ezoterične literature, pestra pa je tudi ponudba takšnih in drugačnih delavnic osebnega razvoja.
V Sloveniji je v kvantitativnem smislu vrhunec zanimanja za duhovnost za nami, vendar razlog temu ni le vedno slabša ekonomska situacija. Želja po spremembi je v ljudeh konstantna, zaradi kolektivne identitete žrtve pa teh sprememb v glavnem niso sposobni udejaniti sami, ampak iščejo pomoč in vodstvo od zunaj.
In če je ponudba duhovnosti dovolj kvalitetna, da so pri tistih, ki se zatekajo vanjo dejansko opazne kvalitativne spremembe v njihovih življenjih, bo marsikdo tudi v današnjih razmerah našel denar za izobraževanje v tej smeri.
Trenutno smo v fazi, ko je precej ljudi opazilo, da veliko avtorjev duhovne literature in duhovnih delavnic ne ponuja poti k želeni spremembi, saj pogostokrat niti sami ne razumejo, kaj duhovnost pravzaprav je.
Iskalci duhovnosti se zavedajo, da pomeni proces odraščanja in edukacijskih procesov nekakšno programiranje našega uma. Na osnovi teh programov se odzivamo na življenjske procese, hkrati pa nas oddaljujejo od naše biti. In problem velikega dela ponudbe duhovnosti je v tem, da išče pot k srečnejšemu življenju skozi različna preprogramiranja uma, ne pa skozi ustvarjanje prostora, ki bi mu omogočil izraz lastne avtentičnosti.
Že Einstein je recimo rekel, da nas stanje zavesti, ki nas je pripeljalo v težave, ne more spraviti iz težav, veliko metod kvazi duhovnosti pa poskuša graditi spremembe na ideji, da bi »izbrisali« programe, za katere um, ki je v težavah meni, da so neustrezni, z ustreznejšimi, ki pa jih spet kreira um v težavah. Zato ustreznih rezultatov seveda ni.
Trenutna slabša prodaja ezoterične literature in slabši obiski tovrstnih delavnic torej nisi le posledica slabše kupne moči potencialno zainteresiranih, ampak dvomljive kvalitete. Zakonitosti trga pa so pač takšne, da je pričakovati ustrezno selekcijo na trgu duhovnosti in porast kvalitete ponudbe. Ko bo do tega v zadostni meri prišlo, pa bodo nove razmere prepoznali tudi zainteresirani – za tisto, kar začutiš da dejansko potrebuješ, se denar vedno najde.
