Vse prevečkrat se izgubljamo v poplavi informacij in je težko izluščiti prave novice, ki bi nam lahko koristile in ki jih sploh zmoremo predelati. Mnogi ljudje mislijo, da znajo poslušati, vendar izkušnje kažejo, da to največkrat ni povsem res.
Aktivno poslušanje pomeni, da govornika aktivno in konstruktivno izmenjujeta svoje mnenje. Ko eden govori, ga drugi posluša in medtem že pripravlja repliko. To pomeni, da trenutnemu govorniku ne sega v besedo in ga pusti, da do konca oblikuje misel ter nato pove tisto, kar želi povedati. Enako velja tudi obratno, se pravi za drugega govornika.
Na žalost opažam, da vse preveč ljudi ne zna več poslušati, zatopljeni smo v svoje misli in v svoj prav ter v pogovoru želimo nadvladati sogovornika ali pa ga enostavno kar ignoriramo. To vsekakor ni aktivno poslušanje in lahko navsezadnje vodi v kreg, slabo voljo in nerazumevanje, da ne omenim, da pravo sporočilo, ki smo ga želeli posredovati, sploh ni prišlo do ušes in posledično do možganov tistega, ki mu je bilo namenjeno.
Zakaj pišem o poslušanju sogovornika? Zelo pogosto se dogaja, da bodisi partnerja med seboj ali starši do otrok pravijo, da se pogovarjajo med seboj, ko pa se njihova komunikacija preko pogovora pobližje pogleda, se hitro uvidi, da se med pogovorom ne slišijo, ne gredo iz svoje obrambne lupine in ne želijo biti konfrontirani z vsebinami, ki jih druga stran odpira.
Zato je komunikacijo zelo težko začeti, saj sta za konstruktivni dialog potrebni dve strani, ki se zrelo vedeta in se zavedata, da je le preko aktivnega poslušanja in dogovarjanja možno reševanje težav, ki se sčasoma nakopičijo.
Pri tem je pomembno, s kakšne pozicije moči nastopata akterja v komunikaciji, pogovoru. Če se zavedata, da bosta lahko s pogovorom rešila kakšen problem in si to obe strani enako močno želita, potem se bosta tudi poslušali in vrednotili tisto, kar ena in druga stran imata za povedati. To bosta počela brez slabih namenov, brez zamer in očitkov.
Ko se pogovor sprevrže v nametavanje očitkov, ko se začnejo iz preteklosti vleči stare zamere in nikoli razjasnjene prizadetosti, tedaj to ni več aktivno poslušanje in konstruktivni pogovor temveč je le še prilivanje olja na ogenj nerešenih težav.
Vse zgoraj napisano velja za pogovor med starši in otroki, velja za pogovor med partnerjema, prav tako pa velja tudi za komunikacijo med prijatelji in ljudmi, ki so si toliko intimno blizu, da jih povezuje skupna preteklost in iz tega izvirajoči nerešeni problemi.
Če si posameznik vzame čas in želi doprinesti k resnično možni rešitvi nesporazuma, si bo vzel čas in voljo, da bo prisluhnil sogovorniku s spoštovanjem in željo, da ga resnično »sliši«, ne samo posluša. Kajti, vse premnogo krat eden od partnerjev drugega ob načenjanju kakšnega težjega problema enostavno »izključi« iz dojemanja njegovih besed in zanj predstavlja govorjenje drugega zgolj nekakšen šum.
Bilo bi zelo lepo in primerno, pa ne zgolj zaradi bontona, da se ljudje med seboj slišimo, poslušamo kar nam je namenjeno in smo aktivni pri reševanju problematike, zaradi katere teče pogovor. Konstruktiven pogovor lahko veliko pripomore k boljšim odnosom in lepšemu so-bivanju in je eden od delčkov medsebojnega zaupanja, ki tvorijo mozaik naših življenj.
