Jernej Deželak: »Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje.«

Jernej je učitelj energijskih tehnik in se petnajst let ukvarja z raziskovanjem svojih sposobnosti. V Celju izvaja delavnice energijskih in dihalnih tehnik za razvoj zavesti, po izobrazbi je elektrotehnik, ljubiteljsko pa se ukvarja z oblikovanjem izdelkov iz lesa. Pogovarjala sva se o življenjsko pomembnih rečeh, o politiki, revoluciji, o sistemu, v katerem živimo in o duhovnih modrostih. O tem, kako živeti v miru s samim seboj in s svetom okoli sebe.

Jernej, kaj ti je v življenju najbolj pomembno?

To, da presežem vse lastne omejitve ter prebudim speče energijske potenciale in sposobnosti, kar pomeni, da dosežem totalno koncentracijo in ostrino uma, povezavo z duhom. Vem, kako bi moralo biti, in vsak dan se trudim doseči to stanje. To zame pomeni, de ne dovolim, da me vodijo sile lenobe, pasivnosti, ampak da sem buden, v volji, nameri in ostrini. Vsak dan je bitka. Vsak dan se je treba ponovno naravnati na to, ker lahko že naslednji dan pozabiš. Kar naprej se je treba opominjati, truditi, nič ne pride samodejno.

Kaj ti predstavlja sistem, družba, v kateri živiš, družbeni dogovori, pravila?

Preden sem začel delati na sebi in tudi še leta kasneje, sem bil kar naprej v jezi na sistem, zakaj je tega treba. Čutil sem jezo na vsako ureditev, od gospodarstva, bančništva, upravljanja države, politike, res čisto na vse … V resnici mi čisto nič ni ustrezalo. Paradoks pa je, da hkrati vsak ta sistem nosi v sebi, in najtežje je pogledati vase in to videti. Tudi sam sem imel s tem težave, zadnja leta pa si to lažje priznam, čutim in tudi vse bolj vem, kje v meni se skrivajo bančnik, politik, religijski vodja in gospodar vojne. Gre samo za notranja stanja energij, ki se manifestirajo navzven. Ljudje imajo podobna stanja v sebi, podobne vzorce o tem in potem je takšna realnost, kot je. Poanta pa je, da ta sistem v sebi transformiraš, energijo preobraziš …

Ali smo na te energije tako navajeni, da jih v sebi sploh ne zaznamo?

Gre za to, da nam te energije dajejo lažen občutek, da smo živi. Marsikdo v svojem pohlepu razmišlja, da kakšen pa bi bil svet brez vojne: najprej moraš sprožiti vojno, da lahko potem nekaj prodaš in da potem tam, ko je vse zrušeno, investiraš in prodajaš, nekaj zgradiš. Nato tak človek misli, da je mali ´bogec´ v svojem malem svetu pohlepnih ambicij. Te programe v sebi kolektivno nosi velik del človeštva, ki sploh ne pomisli na to, da bi svet lahko obstajal tudi brez vojne in pohlepa. Če tega ne moreš izživeti, to ne pomeni, da tega v tebi ni. V resnici smo si zelo podobni, imamo podobne misli in vzgibe. V resnici tudi moja jeza na sistem, sedaj to vem, ni bila toliko iz nekih človekoljubnih namenov, ampak iz tega, zakaj jaz nimam, on pa ima, torej iz pohlepa.

Torej duhovnost ni človekoljubna?

Duhovna pot te privede do šokantnih spoznanj, če greš res v svoje globine. Duhovni ego te tako ´farba´, da misliš, da si duhoven že, če samo malo razmišljaš o duhovnosti. Leta in leta sem tlačil resnične notranje vzgibe, kot je bila na primer energija surovega pohlepa. Samo domišljal sem si, da sem to razrešil. Ok, mentalno že … Pohlep se namreč ne navezuje samo na slo po denarju, poslu, znanju, ampak na pohlep po čemer koli, samo da uveljaviš svojo moč, svoj prav, da si prvi, naj… To je pohlep.

Ali imaš sebe za upornika proti sistemu?

Ni dobro biti ne upornik in ne pristaš oziroma ovca. Tretja točka je pot zavesti, da sprejmeš svet takšen, kakršen je. In če imaš ti svoje notranje vrednote, po katerih živiš, ti tudi sistem ne more narediti ne dobrega ne slabega. Ostajaš nevtralen, ne vpletaš se v noben spor, v nobene ideologije, ne v nasilje, ne stopaš ne na levo, ne na desno, ampak vztrajaš v tretji točki, ki je pot zavesti, pot duhovnega napredka. Če bi spoštovali svoje notranje duhovne vrednote, kot so ljubezen, sodelovanje, spoštovanje, potem takega sistema, kot je obstajal skozi celo zgodovino in obstaja še danes, ne bi bilo.

Kot nas uči zgodovina, se je uporništvo običajno kaznovalo. V redu, je bila revolucija, ampak revolucije niso ničesar spremenile, če že, je bila sprememba trenutna, ampak potem se je sistem nadomestil samo z drugo obliko. Globalno pa se ni nič spremenilo. Poleg tega si upornik – revolucionar ravno tako umaže roke. V bistvu je v obsodbi in hkrati ponovi isto: obsodi, ubije in potem sam postane diktator. Vsi sistemi revolucije so se izrodili – zrušili so obstoječe sisteme in jih zamenjali z drugimi. Nič se ni spremenilo, ker ni bilo notranje revolucije, revolucije v vsakem posamezniku, ni bilo notranje spremembe. Ne moreš na silo, z orožjem, s prelivanjem krvi spremeniti in razrešiti zunanjih problemov. Vsi ti zunanji problemi so odraz notranjih konfliktov, konfliktov v nas, konflikta s samim seboj.

Na kakšen način lahko presežeš ta konflikt znotraj sebe?

Da presežeš ta konflikt znotraj sebe, se ga moraš najprej zavedati in priti do točke, ko ti je dovolj vseh ideologij in načinov izkoriščanja, pohlepa, zunanje norosti, ko se nekako zaveš, da to ne vodi v pravo smer in da si ti sam odgovoren za svoje življenje. Nato poiščeš svojo pot, da izstopiš iz kroga zamer in medsebojnega obračunavanja, in začneš slediti tistemu pravemu, tihemu glasu v sebi, ki te usmerja v pravem delovanju. V Stari zavezi je 10 božjih zapovedi, ki lepo govorijo o tem. Če bi se ljudje tega držali in razumeli njihov pomen, ne bi bilo gorja in tudi ne bi nastal sistem izkoriščanja, politike, vojne – to kar imamo sedaj, temveč bi bilo možno sodelovanje. Samo deset zapovedi je, ne milijon zakonov in predpisov.

Ali je pomembno, kako živimo, kako se obnašamo, delujemo v odnosih?

Najpomembnejša stvar je točno to, kako živimo. Če nimamo smisla življenja, živimo brezciljno v kaosu zgoraj naštetih stanj, energija gre v tri dni in potem umremo. Duhovna pot, energijske veščine, meditacija in da najdeš svojo srčno vizijo, poslanstvo, ki te osrečuje – jaz druge rešitve ne vidim. Da ugotoviš, kaj lahko narediš zase, za svet, za druge, da vsi dvignemo zavest na višjo raven, kjer ni kaosa in ni strahu. Skozi stoletja so na zemljo prihajali posamezniki, da so nas opominjali, da obstaja še kaj drugega poleg običajne človeške bede in trpljenja. Ti mojstri so navdihnili množice za spremembe in z vzgledom učili, da je možno drugače, da je možno biti v srcu, da je možno biti izven tega izkoriščanja.

Z Jernejem se je pogovarjala Karmen Merlov.