OGLAS

Samo zreli priznajo krivdo

Ljudje doživljajo občutek krivde, kadar vedo, da so naredili nekaj, o čemer menijo, da ni dobro. V tem smislu je občutek krivde posledica nekakšnega samokaznovanja. Denimo, da se mož na poslovnem seminarju po slovesni večerji napije in prevara ženo s svojo kolegico. Naslednji dan občuti krivdo zaradi svojega dejanja in se zaobljubi, da nikoli več ne bo prevaral žene. Vprašanje, ki se včasih zastavi, se glasi: zakaj ljudje sploh naredijo nekaj, kar je v nasprotju z njihovimi osebnostnimi vrednotami? Mar ne velja, da človek, ko ima enkrat svoje vrednote, nikoli ne sme narediti ničesar, kar od njih odstopa?

Zgodba iz ordinacije

Takoj po tem, ko rečem “ne”, občutim krivdo. Sanja se je odločila za psihoterapijo, ko je doumela, da se v skoraj vseh odnosih z drugimi izogiba sporom. Kadar bi se Sanja morala upreti tujim željam, je najprej občutila nelagodje, nato pa je naredila to, kar se je od nje pričakovalo − ali pa se je preprosto umaknila. Zato je Sanja v svojih partnerskih odnosih imela vzorec, po katerem partnerju ugaja − dokler naposled ni dojela, da je “povsem izgubila sebe” in da je partner tako “sebičen”, da ne zasluži njene ljubezni. Zato je mahoma pretrgala partnerski odnos in zapustila partnerja. Podobno je bilo v poklicnem življenju, kjer se je tudi podrejala tujim željam, celo takrat, ko je vedela, da to ni dobro.
Sanjina težava je postala jasnejša, ko jo je psihoterapevt vprašal, kako bi se počutila, če bi se komu uprla. Odgovorila je zelo preprosto: »Krivo!« Če je Sanja samo pomislila, da bi morala komu nameniti kritiko, mu preprosto reči ne ali kaj zahtevati, se je že počutila krivo. Ta vzorec je nastal že v njenem otroštvu. Sanja pove, da se včasih čuti krivo že zato, ker živi.

OGLAS

Nismo popolni

Obstajajo številni položaji, ko se ljudje v najboljši veri odzovejo na en način, vendar pozneje, ko dobijo še kako dodatno informacijo, razumejo, da do koga niso bili pošteni, da so ga oškodovali. Tedaj spremenijo pogled na svoje obnašanje in občutijo krivdo. Kljub temu se pravi odgovor na vprašanje, zakaj ljudje odstopajo od svojih vrednot, skriva v preprostem dejstvu, da ljudje niso popolni. Zelo pogosto nismo iz enega samega, dobro integriranega kosa, ampak smo razdeljeni na dve plati, dva dela, dva Jaza, ki sta v sporu.

Srednješolka in kraja bluze

Na primer: srednješolka si zelo želi bluzo, za katero meni, da bi bila na njej videti lepa. Starši ji ne dajo denarja, ker menijo, da “te cunjice res ne potrebuje”. Dekle gre v trgovino, da bi še enkrat pomerila bluzo, in ko pozornost prodajalke za hip popusti, ker telefonira, se dekletu to zazdi popolna priložnost, da bluzo ukrade, ne da bi jo kdo zasačil. V hipu se odloči, bluzo stlači v hlače in zapusti trgovino. Toda čeprav je dekle uspešno ukradla bluzo, jo preseneti močan občutek krivde. Po eni strani se boji, da jo bodo dobili, da jo je posnela varnostna kamera in da jo bodo na osnovi posnetka našli. Zaradi tega naslednjih nekaj tednov otrpne vsakič, ko zasliši zvok policijske sirene, saj takoj pomisli, da je ponjo prišla policija. Začne razmišljati o prodajalki in o tem, da bo ta najbrž morala poravnati škodo lastniku trgovine. Najbolj se boji obleči bluzo, saj jo je strah, da bo srečala prodajalko, ta pa bo pred vsemi razkrinkala tatico. Bluzo skrije tudi pred mamo, da je ne bi vprašala, odkod ji, ko pa se to končno zgodi, se ji zlaže, da si jo je izposodila od sošolke. Počuti se vse huje in najraje bi bluzo vrnila v trgovino − če bi le vedela, kako to narediti anonimno. Na koncu se odloči in bluzo odvrže v smeti, ne da bi jo enkrat samkrat oblekla.

Na tem primeru vidimo, da se ljudje pogosto odzivajo impulzivno; pri tem sledijo svoji želji in ne razmislijo temeljito o posledicah svojega ravnanja. Toda ko bolje razmislijo, utegnejo čutiti krivdo. Če čustvo krivde ustreza stvarnosti in je zrelo, pomaga ljudem, da postanejo boljši. Če se je naša srednješolka iz izkušnje kraje in posledične krivde, nekaj naučila za prihodnost, je bil občutek krivde zanjo nadvse koristno čustvo.

Dobri ljudje delajo slabe stvari

Zrelo čustvo krivde lahko čutijo samo ljudje, ki jasno razlikujejo sebe, svojo osebnost od svojih ravnanj. To razlikovanje omogoči razumevanje, da tudi dober človek lahko naredi kaj slabega. To pomeni, da to, da je nekdo naredil nekaj slabega, še ne pomeni samodejno, da je tudi slaba oseba. Dobri ljudje so dobri tudi zato, ker so razumeli vrednote, ki veljajo v človeški družbi; to jim tudi omogoči moralno razmišljanje in določanje, kaj je dobro in kaj slabo. Prav čustvo krivde je dokaz, da je oseba dobra oziroma socializirana osebnost.

Jeza, prezir, sovraštvo do drugih …

Bistvo čustvene pismenosti je v razlikovanju med različnimi čustvenimi stanji, zlasti tistimi, ki so si podobna. Ko govorimo o občutku krivde, je nadvse pomembno razlikovati med čustvom jeze, čustvom prezira in čustvom sovraštva. Ljudje čutijo prezir do oseb, o katerih menijo, da niso dovolj vredne, da so pod nekakšnim minimumom človeškosti. Sovraštvo ljudje čutijo do oseb, o katerih so prepričani, da so zlobne, pokvarjene in nevarne. V nasprotju s prezirom in sovraštvom, ki ju čutimo do druge osebe kot celote, je jeza čustvo, usmerjeno na obnašanje druge osebe. Ko razlikujemo postopek (obnašanje) od osebnosti ali bitja, je možno do njih imeti različen odnos. Tako je možno čutiti jezo v zvezi z ravnanjem osebe, ki jo hkrati ljubimo in spoštujemo. To ne velja za spoštovanje in prezir, saj se izključujeta. Ocena, da je druga oseba vredno človeško bitje (spoštovanje) izključuje oceno, da je druga oseba nevredno človeško bitje (prezir).

… in sebe

Kot je pomembno razlikovati jezo od prezira in sovraštva, ko gre za agresivno obnašanje, usmerjeno proti drugim, je pomembno razlikovati tudi, ko gre za čustva, ki jih oseba čuti do same sebe. Vsakič, ko kdo naredi napako in drugega oškoduje, pri čemer razume, da je kriv, še ne pomeni, da bo občutil tudi krivdo. Lahko pa do sebe čuti prezir ali sovraštvo.

Če človek naredi napako in si zameri neprimerno ravnanje, pri čemer izhaja iz predpostavke, da je v bistvu dobra oseba, občuti krivdo. To ustreza čustvu jeze do sebe. Toda, če se kdo obtožuje in meni, da je slaba ali hudobna oseba, ne gre za čustvo krivde, marveč za prezir in sovraštvo do sebe. Samoponiževanje, samozavračanje, samopoškodovanje in podobna vedenja ne spadajo k čustvu krivde, marveč k preziru ali sovraštvu do sebe. V samomor ne vodi čustvo krivde, marveč prezir in sovraštvo do sebe.

So vsi ljudje zmožni čutiti krivdo?

Nesocializirane osebnosti preprosto nimajo zmožnosti občutenja krivde. To se nanaša na otroke, ki so šele v procesu socializacije, a tudi na odrasle, ki jih imenujemo antisocialne ali psihopatske osebnosti. Te osebnosti preprosto ne občutijo krivde − niti tedaj, ko drugim naredijo strašne stvari. Namesto, da bi se kesali in čutili krivdo, so ravnodušni. Njihova glavna pomanjkljivost je v prepričanju, da ljudje niso pomembni, da so plen v človeški družbi, kjer močnejši izkoriščajo šibkejše. Zaradi tega se ne morejo poistovetiti z drugimi in v drugem človeku ne vidijo človeka, kot so sami. Ne verjamejo v izrek: Ne delaj drugim tistega, kar ne želiš, da bi drugi delali tebi. Zaradi tega nimajo niti splošnega človeškega čustva sočutja in solidarnosti.

Čemu služi krivda?

Glavni namen krivde je v tem, da z neprijetnostjo občutka osebo sili, naj opusti določeno obnašanje, za katero meni, da ni dobro. Če ljudje nekaj delajo in pri tem občutijo krivdo, preprosto dobijo impulz, da to opustijo.

Čustvo krivde motivira ljudi, da opustijo posamezno obnašanje in ga v prihodnje ne uporabljajo več. Neprijetnost krivde, ki traja še potem, ko je nekdo nekaj naredil, to osebo motivira, da takšnega ravnanja ne ponavlja v prihodnje.

Čustvo krivde je povezano z učenjem. Vsem znani izrek, po katerem se učimo na napakah, velja samo za ljudi, ki razumejo, da so napake vedno zgolj napačni postopki, ki jih je možno ločiti od osebe, ki jih je zagrešila.

Oseba, ki čuti krivdo in je razumela, da je v določenem položaju ravnala napak, se bo vprašala: kako naj se najbolje odzovem, ko se bom naslednjič znašla v podobnem položaju? To pomeni, da bo oseba v sedanjosti razmišljala o najboljšem načinu, ki ga bo uporabila v prihodnosti. Tako bo neželeno ravnanje, zaradi katerega se čuti krivega, zamenjala z novim ravnanjem.

Iz tega je razvidno, da je čustvo krivde socializirano, koristno čustvo, ki ljudem pomaga, da se uskladijo z vrednotami, ki so jih sprejeli za svoje, oziroma da postanejo boljše, bolj moralne osebnosti. Poleg tega so pomembne tudi družbene funkcije čustva krivde.

Kaj narediti, kadar upravičeno čutimo krivdo?

Izražanje čustva krivde zmanjša agresivnost drugih. Če se človek oglasi, pove, da je ravnal napačno, izrazi obžalovanje in doda, da je pripravljen poravnati škodo, sporoči, da je dobra oseba, ki se zaveda svojega slabega ravnanja. Ko to vidijo drugi, izgubijo motiv, da bi to osebo kaznovali ali jo kako drugače disciplinirali. Ljudje so agresivni do oseb, za katere vedo, da so krive, vendar tega ne bodo priznale in raje zatrjevale, da imajo prav. To je lepo vidno na sodnih procesih, na katerih obtoženemu, ki prizna krivdo in se kesa za storjeno, določijo manjšo kazen.

Če človek čuti upravičeno krivdo, je torej najbolje, da jo prizna in o tem spregovori. Če je s postopkom, zaradi katerega se čuti krivega, povzročil škodo, je najbolje, da škodo poravna ali ponudi kaj v zameno.
Enako ali še pomembnejše kot poravnati škodo je izraziti sočutje do osebe, ki jo je postopek oškodoval. Ni škode brez oškodovanca. Oškodovanec namreč povsem zanesljivo tako ali drugače trpi zaradi povzročene škode. Zato je nadvse pomembno, da oškodovanec vidi, da je krivi osebi zelo žal zaradi neprijetnih čustev, ki jih je sprožila. Tudi tako oseba, ki čuti krivdo, sporoči drugemu, da je pravzaprav dobro človeško bitje.

Kako nastane čustvo krivde?

Otroci se ne rodijo s čustvom krivde, ampak se ga naučijo in ga razvijejo v zgodnjem otroštvu. Ključno je obnašanje staršev do otroka, ki je nekaj storil narobe, torej njihovo kritiziranje in kaznovanje. Od tega, kako starši izražajo svojo presojo otrokovega ravnanja, je odvisno, ali se bo otrok razvil v smeri prezira do sebe ali samospoštovanja.

Pravilo je zelo preprosto: kar otroku pokažete, to bo ponotranjil. Če starši zavračajo otroka kot osebo, kot osebnost, če ga ponižujejo in mu namenjajo žalitve, bo otrok razvil prezir do sebe. Starši, ki otroku grozijo, da ga bodo ubili; da bi bilo bolje, če se sploh ne bi rodil, če je pa takšen; da mu bodo odtrgali glavo … dosežejo, da otrok razvije sovraštvo do sebe.

Zato je nadvse pomembno, da je treba otroku kritiko in kazen vselej predstaviti kot nekaj, kar je povezano izključno z njegovim obnašanjem, ne z njegovim bitjem.

Neprimeren občutek krivde

Sanja z začetka zgodbe brez dvoma trpi za neprimernim občutkom krivde. Čeprav je čustvo krivde zelo koristno tako za posameznika kot družbo, je lahko tudi patološko in ljudi omejuje na različnih življenjskih področjih. V Sanjinem primeru smo dosegli napredek, ko je dojela, da ni povsem odgovorna za čustva drugih. Namesto da bi vsakič, ko je komu drugemu zaradi nečesa, kar je naredila, neprijetno, občutila krivdo, se je naučila, da ne upošteva samo čustva drugih, ampak se vsakič vpraša, ali je to, kar počne, pošteno − in ali ima prav, da tako dela. Sanja se je naučila, da se vsakič odloči, ali ima pravico nekaj narediti, ter da si brez vsakega občutka krivde dovoli dobro počutje.

Avtor: Zoran Milivojević, dr. med., psihoterapevt in seksolog
Vir: www.viva.si