Naše fizično telo je močan merilni instrument. A ne samo enostranski, samo tisti, ki zaznava, temveč večstranski, tudi tisti, ki odreagira. In mi urimo samo en aspekt. Drugega pa bolj prepuščamo stihiji.
Naše telo se odzove tako na svetlobo, toploto, čustva, misli in še na marsikaj drugega. In če bi temu, kar zaznava še bolj prisluhnili, bi kaj z lahkoto odkrili, da njegovo zaznavanje ni omejeno samo na znani svet.
Zaznava namreč vse, tako znani, kot neznani. Razlika je le v tem, da čeprav je nekaj neznanega, na to odreagira na znan način. Vse namreč, kar se nahaja v telesu ni bilo prej v razumu, kot je to trdil eden znani filozof.
V telo stvari prihajajo mimo razuma, pa tudi v njem se porajajo brez razuma. Telo ima namreč celični spomin, odreagira pa tudi na dušni spomin, um je le tisti, ki kroji reakcije in ne more jih krojiti drugače, kot le na načine, ki so mu znani.
Ravno načini, ki so znani našemu umu so dostikrat prepreka, ki krojijo naše življenje. Nekateri jim pravijo vzorci, drugi spet blokade, tretji jim pravijo… A ravno um je tisti, ki ne vidi širše perspektive dogajanja.
To je tudi eden od razlogov, zakaj bi si morali širiti naši zaznavo, a ne samo to, temveč tudi um sam, da bi potem naša zaznava in seveda tudi reakcija lahko bila drugačna. Na svetu obstaja mnogo praks, ki to omogočajo, a je najboljša tista, ki umu predstavi, da bi nas popeljal v prazen prostor, kjer lahko le-ta vidi, da meja sploh ni, potem pa mu predstavi nove možnosti, ki jih od tedaj naprej izkorišča.
Temu se pravi potencial, luč, svetloba, ima pa še mnogo drugih imen. Starodavni so neznanju rekli tema ravno iz razloga, ker ne pelje nikamor, temveč le ždi v nekem praznem prostoru, kjer se nič ne vidi in ta stagnacija ne omogoča razvoja nove luči, novega potenciala.
V besedah uma je prav potencial tisti, ki mu omogoča razvoj. A ne kakršen koli potencial. Gre se namreč o potencialu, ki mu omogoča, da razvije nove perspektive, stare pa preseže. Če um tega ne stori, ne preseže svojih omejitev, je znanje namreč nekoristno, saj takšno znanje ne vodi v modrost.
Ravno modrost je tista, ki umu omogoči, se lahko razširi, razsvetli. Zato pravimo takšnemu znanju pravo, resnično znanje.
In kakšno je to znanje?
Vsekakor ne tisto, ki vodi um v še večji fokus in siljenje v nek način gledanja ali razmišljanja. Takšno znanje je tisto, ki mu omogoči, da se sprosti in da skozi spoznanje sam uvidi, da je prejšnji način bil le omejitev, ne prednost, kot je prej o njem mislil.
Instrumentov kako priti do pravega znanja je mnogo, a najbolj siguren je ta, ki nam omogoči, da pridemo v prostor spoznanja. En od takih načinov je meditacija, a pri meditaciji je včasih težko vzdrževati stanje brez fokusa, kajti če zapademo v nek prostor, ki je lep, odprt ipd., se naš um kaj hitro zna zalepiti za to stanje in je fokusiran nanj.
Najboljši način pri vsem tem je tisti, ki vam prinaša notranjo osvoboditev. In če vam meditacija samo ustvarja neki fokus na nekaj, tam verjetno ne bo spoznanja, le občutek, da je tam nekaj lepega, hitrega, okusnega, radostnega.
Vsekakor delo na sebi zahteva nekaj napora in ta napor je tisti, ki povzroča budnost, da ne zaidemo s srednje poti, kajti srednja pot med občutki, mislimi, čustvi ipd., je ta, ki nas pelje v praznino. Ni se dobro zaustavljati kjerkoli, kajti, če se kjerkoli zaustavimo, nas to lahko odvrne od napredovanja.
Najdite svojo srednjo pot v kuhanju, glasbi, pisanju in ne zaustavljajte se ob postojankah, ki vam obljubljajo užitek, kajti ravno čustvena zadovoljitev in užitek sta tista, ki nam preprečujeta nadaljnje potovanje. Najdite svoj prostor praznine in vztrajajte tam, ne v občutkih, ki vam ponujajo neko upanje. Vse kar je potrebno, je da samo smo in dopuščanje, da nas preplavi kar nas pač hoče, brez vtikanja v to je ključ do osvoboditve, nikoli postajanje ob čustvih in mislih.
