Veliko si vas želi zaščiti pred negativnimi vplivi ljudi ali okolice. Resnica pa je, da v trenutku, ko verjamete, da potrebujete (energetsko) zaščito pred nekom ali nečim, sprožite napad!
Večina knjig in tehnik uči, kako se zaščititi pred temi energijami, kako si narediti zaščito. Ampak to ni tisto, kar učim jaz.
Zaščita je kot prošnja za napad! Ki pravi: »Drago Vesolje, želim se zaščititi pred negativno energijo drugih ljudi.« in Vesolje reče »Ok, ni problema, ti bomo poslali več negativne energije, da se boš lahko dobro zaščitil-a, če si si izbral-a takšno vrsto zabave. Za to si prosil-a.«
V trenutku, ko verjamemo, da potrebujemo kakršnokoli zaščito, naelektrimo tudi napad, ker sta to dve plati istega kovanca – eno ne more obstajati brez drugega!
Spomnimo se samo protivojnega shoda v Londonu leta 2003, v katerem se je združilo okoli 30 milijonov ljudi po vsem svetu. Imeli so čudovit občutek, da se borijo za spremembo – ampak, ali so jo dosegli? Vojna v Iraku se je še vedno zgodila. Mati Tereza je velikokrat citirana, ko pravi, da se nikoli ne bi udeležila PROTIvojnega shoda. Če pa imate mirovni shod, jo štejte zraven.
PROTIvojni shod, ki se bori proti VOJNI, energetsko prosi za več vojne. Vesolje namreč ne razume predznaka + ali -, ampak samo vsebino – torej, »vojni shod«.
In način, kako imeti še več problemov z drogami po svetu, je vojna proti drogam. Ker dajemo ven sporočilo »želimo se boriti z drogami« in tako to tudi prihaja. Isto je s terorizmom in to početje je smešno in žalostno hkrati.
Torej, če si delate zaščito (razni energijski ščiti, baloni okoli sebe, zidovi), prav prosite za napad. Tako Vesolje deluje. To sicer ni vaša želja, ampak energetsko za to prosite. Vesolje pa vedno ustreže našim prošnjam. Energija sledi pozornosti, kar pravi tudi ena od Havajskih hun oziroma starodavnih modrosti.
Kako pa potem pomagati ljudem ali živeti z njimi, brez, da nase prevzemamo njihova čustva in prtljaga
S treningom empatije bomo s tem zaključili! Še vedno bomo lahko pomagali drugim, vendar na način, ki bo podpiral tudi nas! Do sedaj zaradi svojega nudenja pomoči s prevzemanjem čustev nase nismo prejeli nobenega razumevanja ali hvaležnosti. Sploh pa ne od staršev, ki niti slišati niso hoteli, da nam njihova čustvena stanja in problemi povzročajo bolečino. In to res boli. Nase ste prevzemali čustva, za katera bi večina »lastnikov« raje umrla, kot pa da bi se z njimi soočila. Ampak niste žrtve in nič ni narobe z vami. Vaše »srkanje« je sedaj mimo, zdaj je čas za zabavo brez prevzemanja prtljage nase. 🙂
