Notranja nasprotja v človeku in njihova razrešitev

OGLAS

Duhovno rojstvo človeka ni enostaven proces. Človekov um je namreč obremenjen z dolgo zgodovino pogojevanj, tako osebnih, družinskih, socialnih, kolektivnih in tudi duhovnih, ki so še posebej trdovratna. Duhovni poskusi ‘odrešitve’ človeka so v veliki meri samo še poglabljali človekov osnovni razcep ter v zameno ponujali različne nagrade, kazni, cilje, prostore, kot so na primer nebesa, kjer naj bi človek končno našel tisto, kar išče, ali se uravnovesil. Vendar je še tako subtilna in prefinjena ideja o odrešitvi še vedno zgolj ideja ali prostor uma, kjer lahko obtičimo. Velike svetovne religije so se večinoma zataknile pri ideji o nebesih, ki so še vedno stanje, prostor, raven ega, se pravi jaza, ki je ločen od ostale, ‘nenebeške’, eksistence. 

Kolikor lahko vzpostavimo kakršnokoli ločnico, smo še vedno v izbiri, ločitvi in s tem v identifikaciji z enim ali z drugim. Nismo še povsem zapustili svet dualnosti in s tem svet jaza – ne glede na to, kako olepšan, prefinjen, poduhovljen je ta jaz. Sodobni človek je na nek način zapadel v posebno globoko agonijo, saj je postavljen pred ogromno množico izbire. Toliko izbire kot jo ima na voljo sodobni človek, verjetno še nikoli ni bilo. Zato je tesnoba postala prevladujoče stanje, domala preplavljajoče, s tem pa je narasla potreba človeka, da pred realnostjo pobegne oz. da realnost olepšuje, kar se odraža tudi v sodobnem duhovnem iskanju človeka. Sodobna duhovna pot je postala lepa, ‘čudežna’, magična, polna obljub, želj po manifestacijah nekih teženj, ki so v resnici zgolj želje jaza. Z željami ni seveda nič narobe, želje so med drugim tudi gonilo razvoja, tisto, kar nas znova in znova pripenja v telo in zemeljsko potovanje, in želja nikakor ne gre zanikati ali se jim odrekati. Vendar pa jih je potrebno razumeti in se zavedati, kaj je njihova prava narava, od kje izvirajo in zlasti prepoznati, da so del igre jaza, njegovih različnih manifestacij in oblik v tem svetu. Nič ni narobe z igro jaza – pravzaprav je edini pravi odnos do jaza ta, da ga vzamemo kot igro, kot v Shakespearjevem znamenitem verzu, da je ves svet le oder in mi le igralci, ki prihajamo in odhajamo ter igramo veliko vlog. Težava nastopi, ko igralec ne zna stopiti iz svoje vloge in vanjo investira celoten jaz ter svoje bitje doživlja le skozi spekter vloge, ki si jo je izbral. 

OGLAS

– Neda Baćić, terapevtka in mojstrica meditacij

Celoten članek bo predstavljen na 9. Akademiji Instituta IPAL: Hoteti ali morati – proces individuacije in njene stranpoti (celodnevna javna konferenca s predavanji, 10. 2. 2019) in objavljen v zborniku.

»Prodaja vstopnic: www.eventim.si in prodajna mesta sistema Eventim Si«