Svoboda – pot Nenavezanosti

Velikokrat slišimo besedo svoboda. Vendar kaj to sploh pomeni? Vsak jo razume in doživlja drugače. Ko bom svoboden, bom lahko šel na konec sveta, delal, kar bom hotel, imel veliko denarja, užival in se upokojil, saj so otroci že odrasli in imajo svoje življenje, itd. Toda svoboda ni zunanje stanje, temveč notranje stanje bitja. Svoboda je odgovornost do sebe in drugih. To ne pomeni, da lahko delamo vse, kar hočemo, saj ima vsako naše dejanje posledice.

Naključij ni ali pa je vse na-ključ. Bistvena je nenavezanost na kogarkoli in karkoli. Vsi smo na nekaj ali nekoga navezani. To je normalno, saj smo ljudje. Težava nastane, ko postanejo te vezi pretesne in se počutimo ujete v določene odnose. Takrat je potrebno narediti energijske odvezave od ljudi, vrniti, kar ni naše, potegniti svojo energijo nazaj, da bi zopet lahko postali svobodna bitja. To je proces, ki ne gre kar čez noč. Potrebuješ vero, zaupanje in disciplino, vse ostalo se zgodi, ko je pravi čas.

Še ena stvar, ki je potrebna na poti svobode. Brezgrajnost v mislih, besedah in dejanjih. Da stvari, ki se nam zgodijo, ne jemljemo preveč osebno, sploh pa ne besed in dejanj drugih ljudi. Vsak človek deluje v skladu s samim sabo in največkrat govori in deluje iz lastnih izkušenj, ki so čisto drugačne od naših. Takrat pride v poštev čisto in odprto srce. Sprejemanje vseh enako, saj smo konec koncev vsi eno. Vse je eno, ker je vseeno.

OGLAS

Svoboda je stanje notranjega bitja. Bolj kot smo brezgrajni, bolj smo svobodni, odprti in pretočni, lažje navezujemo stike z ljudmi in se ne zapletamo v lastne drame in drame drugih. Bistveno je čisto in odprto srce. Ko se soočamo z izredno veliko bolečino, gremo skozi njo, se zavedamo, da je z namenom tukaj, da jo presežemo. Naša največja moč je ravno v naši največji ranljivosti. Da se ne poistovetimo z bolečino, temveč jo samo spustimo skozi svoje telo. In večja kot je bolečina, večja je tudi navezanost oziroma odvisnost. Ljubezen ne boli, boli navezanost. Najvišja oblika ljubezni je sočutje, najprej do sebe, nato do drugih. Čutiti sebe, šele nato lahko čutiš soljudi. Ljubezen je resnično svoboda. Odprto srce je srce, ki je sposobno brezpogojne ljubezni do vseh in vsakogar. In šele po res težkih preizkušnjah in lekcijah, ki jih ima vsak izmed nas, se učimo ljubiti. Ljubiti sebe. Ko si brezgrajen do sebe, si lahko tudi do sočloveka. Biti ponižen in skromen v duši, biti človek človeku, na prvem mestu pa biti človek do sebe. Kje smo v odnosu do sebe, nam kažejo ljudje, s katerimi prihajamo v stik v vsakodnevnem življenju. Zato so odnosi zelo pomemben del našega življenja, saj skozi njih spoznavamo sebe.

Življenje je resnično velik dar, ki ga je treba živeti z odprtim srcem, sprejeti vse izkušnje enako, osvojiti lekcije in se dvigniti na novo raven zavedanja. Gojiti občutek hvaležnosti, se zavedati, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vse zgodi z namenom. In odpustiti sebi in drugim. Odpuščanje. Odpuščanje nas pripelje v globok stik s samim sabo. Biti to kar si v danem trenutku in sprejeti vse vidike sebe. Jaz sem, ki sem. Jaz Sem. In da se pri vsakem Jaz Sem zavedamo, da nisem samo Jaz, temveč tudi Ti. Delovati v dobro sebe in drugih. To pa je umetnost.

Aleksandra Jamnik