Čuječnost
Pravijo: »Stop doing« in »Start being«
Prebrati je lepo, tudi zapisati v svoj dnevnik – Od danes naprej bom … Vendar v praksi največkrat ne gre najbolje.
Kultiviranje čuječnosti ni samo sledenje navodilom. Zahteva nov način pogleda. Naše razmišljanje tekom dneva je povsem običajno in zelo tipično: Vedeti moramo kam gremo, kaj počnemo, kako počnemo in podobno. Ta način razmišljanja je močno zakoreninjen v nas, v naših glavah, da se zlahka ujamemo, ko poskušamo nadzorovati stvari. »STOP DOING« in »START BEING«
Biti prisoten v tem trenutku (Start being) ja nekaj drugega. Ne zahteva da kaj spremenimo. Tega nam ni potrebno. Enostavno smo.
In kako to doseči – se sprašujete. Preprosto.
Poglejmo si dihanje. Dihanje je ritem, pulziranje. Značilno za vsa živa bitja. Vsi dihamo ritmični in, zanimivo, nezavedno. Podobno kot srce – utripa in poganja kri po telesu, ne da bi mi imeli nadzor nad njim. Ima svoj ritem in tako kot nas dihanje, nas tudi utrip srca spremlja od začetka do zaključka našega življenja.
Ritem dihanja in srca sta odlična učitelja in pomočnika pri kultiviranju čuječnosti. Lahko se povežemo z enim ali drugim, a najlažja je seveda povezava z dihanjem.
Dihanje je vedno z nami. Še nikoli niste odšli od doma brez dihanja. Brez denarnice pa gotovo. Zato ima pomembno vlogo pri ustvarjanju pozornosti in miru. Lahko mu rečem tudi naše sidro.
Dejstvo je, da dihanje ne poteka samo v pljučih. Ta ritmični tok se dogaja na različnih mestih telesa. Pravzaprav, diha celo telo. A za opazovanje obstajajo vsaj 3 mesta, kjer lahko opazujemo tok zraka: nosnici, prsni koš in trebuh.
Na tem mestu bi rada izpostavila trebušno dihanje. Zakaj je trebušno dihanje tako zelo zaželena in osnovna tehnika pozornosti pri čuječnosti?
Fokus na trebušno dihanje je zelo sproščujoče.
Dobra primerjava je ocean. Ob močnem vetru je površina oceana močno razburkana. Valovi se penijo in postajajo vse večji in močnejši. Enako se dogaja, ko se soočamo s stresno situacijo katere koli vrste . Um postaja nemiren, nasičen z mislimi, ki se združujejo v miselne tokove. Posledično se pojavljajo neprijetna čustva in občutki. Stanje je lahko celo nevzdržno, tako kot gladina razburkanega oceana, ki ne dopušča več varne plovbe.
A ko se potopimo v globino oceana, opazimo le ritmično valovanje. Nežno zibanje notranjosti je povsem drugačna slika, kot jo kaže površina. Kot da se na površini nič ne dogaja.
In podobno nežno zibanje lahko občutimo, ko se »potopimo« v svojo notranjost – v dogajanje v trebuhu med dihanjem. Dihanje nas popelje v globino telesa, kjer vlada nežno valovanje. Razburkan um še vedno obstaja, a je na površini. V notranjosti pa smo varni in zaščiteni. Ko se počutimo varno in mirno, se perspektiva popolnoma spremeni. Pogled postane bolj jasen in delovati začnemo iz notranjega ravnovesja. Iz centra.
Trebuh je namreč težišče telesa, oddaljen od glave, kjer kraljuje um. Ko je um razburkana površina, spustite sidro navzdol v trebuh in se mirno spustite v prijetno ritmično zibanje ki ga ustvarja dihanje. Samo opazujte. Ne poskušajte spreminjati ali nadzorovati. Niti ne presojajte, kako poteka dihanje, ali celo soditi zakaj je tako. Enostavno opazujte dogajanje kot nema priča. Podobno kot majhna riba, ki se v globini oceana le prepušča toku zibanja.
