Človek, ki ne čuti sebe, zelo težko čuti onega drugega, na drugi strani in ko ne čutimo onega drugega, mu kaj zlahka prečkamo njegovo mejo. In meja o kateri govorim, ni nekaj imaginarnega, čeprav mnogi trdijo, predvsem znanost, ki je ne more izmeriti, temveč resničen energetski fenomen, ki ga tisti, ki so bolj občutljivi, čutijo.
Meja je torej fizična, je pa tudi subtilna. To kar zaznavamo, kot nekaj, občutek, med nami, okoli nas, no če nismo pazljivi, jo kar hitro prečkamo.
Ljudje to počnemo iz mnogih interesov, namenov, a glaven vzrok je nevednost. O svetu meja na subtilnem nivoju se zelo malo govori, če sploh. V svetu duhovnosti je nemalokrat poudarek na razvoju subtilnih lastnosti in zmožnosti vplivanja preko njih, vse premalokrat pa se o tem tudi uči oz. govori.
Je že res, da mora vsak razviti svoje čutenje oz. občutljivost za meje, a če ti tega ne omenijo oz. te o tem ne podučijo, greš nemalokrat preko hribov in dolin, kjer kršiš meje tem in onim. Seveda to tudi počnejo oni tebi, a vse z namenom, da se naučimo.
Dokler na tem področju vlada nevednost, torej da ne vemo za kaj se gre in kako to deluje, ne more biti nekih velikih posledic. Ko pa se človek začne zavedati sveta okoli sebe in svojega vpliva nanj, pa vsekakor stopi v veljavo tudi znanje o mejah. In to ni izgovor, če si povečuješ svoj vpliv na druge, nikakor pa nisi podučen o mejah.
V fizičnem svetu, s fizičnim telesom je mejo videti zelo preprosto, a ima človek še eno specialno lastnost, ki se ji pravi čutenje, ki mu pomaga razviti in čutiti meje še globlje. S tem, ko so nam bila dana zavestna čutila in sposobnost zaznavanja, nam je sicer bila dana večja sposobnost orientacije po življenju, a hkrati is tem nam je bila dana tudi večja odgovornost.
Ljudje, ki čutijo več oz. imajo večjo sposobnost orientacije po življenju imajo možnost, da se naučijo obvladovati svoje meje ali pa ne. Meje o katerih govorimo pa ne ščitijo samo nas, poudarek je pri večjem zavedanju pri ščitenju drugih, da ne bodo poškodovani, kajti če imamo večjo moč vplivanja, če se ne zavedamo meja drugih, lahko tudi dosti bolj ranimo.
Vsi, ki se spuščajo ali hodijo po poti razvoja subtilnih lastnosti in vpliva, se prej ali pozneje srečamo s tem vprašanjem in dobro je, da mu posvetimo kar nekaj pazljivosti in časa, kajti če smo nevedni glede tega in moči vplivanja, to še ne pomeni, da se, če prečkamo mejo drugega, ne more vrniti nekaj takšnega k nam.
Vse kar vpliva, pušča namreč odtise, tako v času, kot prostoru, predvsem pa v drugih ljudeh. In če so to boleči odtisi, travme, ali le neželena sprememba nečesa, kar bi moral storiti oni drugi sam, ga bomo zelo odmaknili od sebe in v prostor trpljenja.
Namen kakršne koli prakse v življenju, pa čeprav se gre za vodenje, za pomoč, za igro ali karkoli drugega, ni ustvarjanje trpljenja. Ljudje že po naravi trpimo, saj raziskujemo svoje meje, kdo smo, kakšen ja naš izraz.
Nemogoče se je namreč izraziti 100%, če obstaja znotraj nas potreba, da porinemo iz sebe nekaj. Ta izraz ni 100%, temveč je več kot 100% in močneje porinemo, bolj lahko poškodujemo tistega, ki se nahaja na drugi strani.
