Dr. Karan Singh je indijski politik in mislec, spoštovana in cenjena oseba indijskega življenja, princ prestolonaslednik velike indijske države Džammu in Kašmir in po predaji svoje dedne pravice mladi državi član parlamenta ali pa nosilec kakšne druge iz med najvišjih državnih funkcij. Je tudi predsednik fundacije Auroville-ja in Svetišča razumevanja.
Spregovoril naj bi o Bhagavad Giti. Prijatelji, dovolite mi povedati, da živimo v zelo nemirni in viharni dobi, ko se podira staro in se novo bori, da bi se rodilo. Znašli smo se med izginjajočo preteklostjo in neopredeljeno prihodnostjo. V takšnih časih se obračamo k svojim svetim spisom – ne da bi se vračali nazaj. Za ljudi ni poti nazaj: “puščica časa gre samo v eno smer” – ampak zato, da bi zbrali moč, pogum, usmiljenje in modrost, za pogum in zaupanje pri poti naprej v prihodnost.
V Indiji imamo velikansko dediščino svetih spisov. Imamo Vede – Himalajo naše civilizacije, Upanišade, ki se kot visoki himalajski vrhovi duha dvigajo v višave, se kopljejo v večni sončni svetlobi in slavi. Potem imamo purane in itihase, Ramajano in Mahabharato. Vsaka izmed njih je vir velikanskega navdiha. Toda v Mahabharato je vpleten biser, Bhagavad Gita, ki je hkrati z Biblijo in Koranom ena izmed treh najbolj branih duhovnih besedil na svetu.
Vsi veliki ačarje, od Adi Šankaračarje dalje do današnjih dni, so smatrali kot nujno, da napišejo komentar k Giti. Naj vam navedem štiri vzroke, zakaj mislim, da je Gita tako pomembna in značilna za našo sedanjo dobo. Prvi je ta, da je Gita spis o spopadu. Ni tako kot Upanišade, ki imajo svoje prizorišče v mirnem okolju, kjer sedita guru in učenec v pogovoru o večnih resnicah in bivanju. Tudi Gita je pogovor, toda pogovor na zelo drugačnem prizorišču: zbrali sta se dve vojski, školjke donijo, začelo se je preletavanje puščic. To je trenutek v katerem Ardžuna utrpi večji živčni zlom in se začne nauk Gite.
To je posebno primerno, saj dandanes nismo v stanju kakršno je v Upanišadah – smo v stanju Gite. Vsepovsod je konflikt. Konflikt je v zunanjem svetu in konflikt je v notranjem svetu. Bojišče Kurukšetra ni samo ravnica v Harijani, ampak v zavesti vsakega posameznika. Ko Šri Krišna reče: “Vedno misli name in se bojuj”, gre za opozorilo, ki si ga vzamemo k srcu. Toda ta boj se ne bije niti za zmago posameznika niti za zmago ene strani. Gre za težji spopad: Postati orodje božanske Volje, postati vojščak za božansko stvar, postati vojščak božanske zavesti. To je tisto, kar opisuje spopad v Giti in zaradi česar je dandanes tako pomembna.
Drugi razlog je božanska osebnost guruja v Giti. Vsak sveti spis ima svojega guruja, toda v Giti ni guru nihče drug kot sam Šri Krišna. Zato je ima tisto, kar guru pove, duhovno veljavo, poseben odmev. In v Giti Šri Krišna ne prihaja k nam kot guru na nekem vzvišenem sedežu, ampak kot Ardžunin voznik bojnega voza. Navadno je lastnik voza tisti, ki je višji, voznik pa je nižji od njega. Tu pa je obratno, voznik je guru. Z drugimi besedami: Božanska osebnost guruja je z nami v življenjski bitki.
Tretja točka je neobičajno tesen odnos med gurujem in šišjo (učencem) v Bhagavad Giti. Vedno gre med gurujem in učencem za tesen odnos ljubezni in zaupanja, saj jemlje guru svojega učenca s seboj na najtežje, najpomembnejše popotovanje, ki si ga lahko zamišljate – na popotovanje k Božanskemu. Dokler ne gre za popolno ljubezen, zaupanje in predanost, ne bo delovalo. Toda v Bhagavad Giti je odnos še celovitejši. To je vključeno v verzu Gite po višvarupa daršanu (videnje Gospoda v njegovi Vesoljni podobi), ko Ardžuna pravi: “Pokazal si mi veliko podobo. Klanjam se pred Teboj, in zahtevam Tvojo milost.” Na kakšen način? “Tako kot oče svojemu ljubemu sinu.” Toda razmerje med očetom in sinom je omejeno na družinski krog, zato nadaljuje: “Kot prijatelj dragemu prijatelju.” Prijateljstvo ne pozna meja naroda, kast, prepričanja ali vere. Krišna in Sudama sta lahko prijatelja, princ in berač sta lahko prijatelja. Toda on gre še dlje: “Kot ljubimec in ljubljena.” Tako vključuje razmerje med Ardžuno in Krišno celovit odnos očetovske ljubezni do sina, prijateljske do dragega prijatelja in ljubimca do ljubljene – vse to v enem samem razmerju. Zato nas Gita tako gane. Tu ne gre zato, da nekdo posreduje zapovedi z nekih nevidnih sedmih nebes: “Storiti moraš to, tistega pa ne smeš”. Naš prijatelj in tovariš, ki sedi v naših srcih, v našem lastnem vozu, je tisti, ki posreduje nasvete in napotke.
Četrta je splošna uporabnost Gite. Gita ni usmerjena k nobeni veroizpovedi, kasti ali prepričanju. Koristi njenega nauka dandanes sprejemajo ljudje po vsem svetu. “Na kakršen koli način se Mi približaš, te sprejmem.” To je v tem trenutku pomembna izjava Krišne, ko pravi, da boste prišli do Božanskega, ne glede kako se mu približate, če je prisotna šraddha (čaščenje). In v tem odmeva eno izmed pomembnih korenin Vedante: “Resnica je ena, modreci jo imenujejo na več načinov”. Tako so nauki Gite uporabni za vse človeštvo.
Kaj je torej Gitino sporočilo? Lahko vzamete en sam verz, tako kot so storili veliki učenjaki, in ga na dolgo razlagate. Jaz pa vam bom predstavil štiri točke, za katere menim, da so za nas dandanes srž Gitinih naukov. Prva je teorija pravilnega delovanja. Vsakdo izmed nas se srečuje z vprašanjem, kateri je pravi način delovanja, ki naj mu sledimo ob določenem času, najsi smo sodniki, politiki, poslovneži, hišni gospodarji, akademiki, študentje ali kdor koli že. Nobena količina zapovedi in prepovedi ne bo pomagala, kajti vsak spisek zapovedi in prepovedi zastari, preden se zaveste, kaj se dogaja. Vedeti, kaj je prav, ni lahko.
Celo Krišna pravi v Giti: “To je zahtevna naloga”.
Toda dal nam je čudovito mantro, čudovit način odločanja, kaj storiti. “S tem, da prek svojega dela časti tisto Moč, ki prežema celotno vesolje, se človek giblje proti popolnosti.” Vsako delo, vsako dejanje, bi bilo treba opraviti kot daritev Božanskemu. To je za nas nezmotljiv vodnik, kaj je treba storiti in česa ne, kajti tisti hip, ko storite nekaj, za kar veste, da ni pravilno – ali pa ni vaša najvišja možnost, boste uvideli, da je vaše darovanje Božanskemu pomanjkljivo. Zato nam je, namesto dolgega spiska zapovedi in prepovedi, dana ta notranja skrivnost, da je treba vsako dejanje posvetiti Božanskemu. Dejanje mora biti popolno. Dejanje, ki je posvečeno božanskemu ni nekakšna plehka sentimentalnost. Dejanje mora biti opravljeno bolje, kot ga opravljamo sicer. Če ga darujete Božanskemu v sebi, ne morete darovati drugorazrednega dejanja. To je teorija pravilnega delovanja, ki jo lahko vzamemo s seboj, kamor koli gremo.
Druga točka je ta, da Gita uči celostno jogo. Kot veste obstajajo štirje klasični deli joge: džnjanajoga, bhaktijoga, karmajoga in radžajoga. V majhnem obsegu sedemstotih vrstic, nam Gita ponuja celovito jogo. Krišna pravi: “Postani džnjani“. Posreduje pot spoznavanja. In pravkar sem vam razložil, kako poudarja jogo karme (pravilnega delovanja) in posvetitev te karme Božanskemu. Potem joga bhakti(čaščenja). Kjer koli je Šri Krišna, tam je avtomatično tudi bhakti, saj je bil rojen za svoje bhakte (častilce). Sledi radžajoga, “kraljevska joga” preobrazbe duševnosti. Vse te morajo biti vključene v celoviti jogi, ki nam jo posreduje Gita. Potem, in samo potem lahko koračimo naprej v teh težkih in nevarnih časih.
Kot tretje so Gitina zagotovila božanskega posredovanja: “Rodil se bom v vsaki dobi.” Ne bo odveč, če povem, da mi vsakič ko slišim to šloko, pride na misel Galibov verz, ki pravi: “Sprejmem, da ne boš hote zamujal, toda kadar prideš, bom že umrl!” Zelo lepo in veličastno za Šri Krišno je, da reče: “Rodil se bom v vsaki dobi,” toda tako kot se zadeve gibljejo, je bolje, da pohiti! Kajti takrat, ko se bo odločil, da se pojavi, bomo že vsi izginili.
Tu pridemo do pomembne točke. Krišno moramo prijeti za besedo. Zagotovil nam je. Kot veste, sem bil član parlamenta in kadar kak minister v parlamentu kaj zagotovi, se vsakdo dvigne in reče: “Zagotovil si!” Obstaja Komisija za zagotovila in najvišje sodišče nenehno spremlja, da se zagotovi dano besedo. Če torej ministre in sodnike držijo za besedo, kaj je potem z zagotovilom Šri Krišne? Ali ga bomo pustili, da odide in preprosto igra na svojo bansuri (piščalko) ter gleda vso to katastrofo, ki smo ji priča? Ne! Šri Aurobindo je napisal: “Če obstaja teženje od spodaj, se bo oglasil odzivajoči klic od zgoraj.” Za našo zavest je ključno, da se odločimo, da ga držimo za besedo. To silo moramo poklicati in šele potem se bo odzvala. Tam je, prišla bo. Vendar ne bo prišla sama po sebi.
Recimo smelo, da če potrebujemo Božansko, nas na nek način potrebuje tudi Božansko. Zakaj je Šri Krišna tako vztrajal, naj se Ardžuna bori? Zakaj toliko besed? Zato, ker brez človeškega sodelovanja in usklajevanja, se božanski načrt ne more izpolniti v celoti. Morda je to zelo smela trditev, toda v to verjamem. Kakšen je sicer smisel našega bivanja? Mi nismo človeške razvaline, ki naj jih nosi sem in tja. Človeška evolucija ima svoj smisel. Človeška zavest ima smisel, in tega je treba priključiti božanski Volji. Samo kadar sodelujemo z Božanskim, bo Božansko sodelovalo z nami.
Četrta in zadnja točka je Blagovest popolne predaje. Kot veste sestavlja Gito niz vprašanj in odgovorov. Začenja se z Ardžunino rotitvijo Gospoda: “Jaz sem Tvoj učenec. Pouči me, kakšno je zatočišče v Tebi.” In nadaljuje se z odgovori na njegova vprašanja. Na koncu 18. poglavja, potem ko je odgovoril na vsa Ardžunina vprašanja posreduje Šri Krišna sam od sebe svoj dovršeni nasvet: “Ne skrbi” – kako čudovitašloka je to – “Opusti vse dharme”, Kaj je dharma? “Tisto, kar podpira.” Nekateri ljudje mislijo, da jih bo podprl njihov bančni račun. Drugi mislijo, da jih bo podpirala njihova učenost. Spet drugi mislijo, da jih bo podprl politični položaj. Nobena od teh zadev nam ne bo ostala. Edina resnična opora je božanska zavest v vsakomer izmed nas.
Zato pravi Šri Krišna:
“Opusti vse druge dharme. Pridi samo k Meni.” In ko pravi “k Meni”, sem prepričan, da ne govori kot Šri Krišna, sin Vasudeve, ampak kot predstavnik Božanskega. “Jaz” te bom osvobodil vseh grehov.” “Ne boj se”. Ti dve besedi povzameta nauke Gite. Je tako kot kadar gresta mati in majhen otrok po temni sobi in mati pravi: “Ne boj se, tu sem s teboj.”
In tako, dragi prijatelji, piščalka Šri Krišne še vedno piska, če imamo ušesa, da slišimo. Šri Krišnin glas še vedno odmeva v notranjih razsežnostih naše zavest, če se lahko zapremo pred hrupom in nemirom čutov in konfliktov, ki nas obdajajo. Posvetiti se moramo Božanskemu.
Avtor: Dr. Karan Singh
Skrajšano in prirejeno po Self-Realisation, Summer 2002
arja.in
