Zadnje čase se veliko piše o samskosti, ki naj bi pomenila, da je nekdo tako rekoč izbral, da bo sam, torej brez partnerja / partnerke in brez družine.
Mnogi, ki so se jim življenje in lastni principi oblikovali tako, da najdejo polno prednosti v stanju »biti sam«, hvalijo svoj status in trdijo, da ga ne bi zamenjali, ker jim je tako udobno, imajo polno svobodo, da delajo kar želijo, nikomur ni treba polagati računov in jim krog prijateljev zamenja partnerja.
Ta pozitivna plat samskosti se je začela omenjati zadnje čase. Še pred nekaj leti pa je veljal za čudaka tisti posameznik / posameznica, ki so bili oziroma v pozna leta ostali sami. O njih se je šepetalo, da morajo biti res nemogoči za skupno življenje, ker jih nihče ni maral. Ljudje, ki so širili take govorice, se niso spuščali v vzroke, temveč so enostavno kar obsojali.
Veljalo je, da mora bit odrasel človek poročen, mora si ustvariti družino in kar je odstopalo od tega »pravila«, je bilo stigmatizirano.
Časi so se spremenili in sedaj lahko posameznik nekako izbira kako bo živel in vsaj v urbanih središčih ga nihče več ne gleda postrani, če si je izbral, da bo svoj čas preživljal – sam. Ali je to kvalitetno in pestro življenje, se bo morebiti vprašal kdo od vas? To je seveda relativno in je odvisno od posameznika, kako si je opredelil svoj samski status.
Nekateri posamezniki dejansko izberejo takšen način življenja, da se zavestno ne vežejo na dolgi rok, ne želijo imeti otrok in ne želijo odgovarjati za svoje početje nobenemu, torej morebiti gredo iz veze v vezo ali pa so večji del življenja kar sami in si ga delajo polnega z različnimi opravili, kariero, veliki dosežki ali pa pač zgolj živijo v svojem svetu, kakor so si ga definirali.
Nekateri so prisiljeni biti sami. Želijo si nekoga ob sebi, ki bi jih imel rad, ki bi ga imeli za svojega in s katerim bi delili vse življenjske trenutke, pa se takšen osebek (še) ni pojavil. Lahko ga čakamo do konca življenja in sanjarimo o sanjskem moškem ali prečudoviti princeski, ki bi postala naša. Žal realno življenje ne ponuja pravljičnih bitij, tako da je treba sprejeti realnost. Ker so celo življenje čakali na »pravo« ali »pravega«, so ostali sami. Niso se tako zavestno odločili, temveč jih je tok življenja in odločitev pripeljal v takšno situacijo.
Potem so tisti posamezniki, ki so bili v resni vezi, pa se je razdrla, sledilo je veliko razočaranje in bolečina ob razpadu zveze, posledično so prišli do sklepa, da so rajši sami, kot da gredo ponovno skozi celotno proceduro oblikovanja partnerstva, morebitnega razočaranja in da ponovno ostanejo sami.
Kot za vse stvari v življenju, je tudi tukaj potrebno sprejeti okoliščine takšne, kot so. Naše odločitve pripomorejo k oblikovanju nekaterih sklepov, nekateri dogodki in ljudje se nam zgodijo in nas spremljajo skozi življenje, bodisi prijatelji ali partnerji, s katerimi se družimo do konca. Kakorkoli, biti sam ali ne biti sam je dandanes postalo dokaj nepomembno vprašanje, če smo sprejeli situacijo kot takšno, če se požvižgamo na etikete, ki jih samskim želijo lepiti pravoverni poparčkani ljudje in če si znamo osmisliti življenje.
Mislimo in živimo pozitivno!
